Vir foto: catholicnewsagency.com

Mnogi komentatorji izpostavljajo, da se je papež Frančišek z obiskom Iraka med 5. in 8. marcem 2021 znova odločil za obisk periferije, vendar v resnici starodavnost asirske Cerkve na tamkajšnjih območjih to »geografijo« obrača na glavo. Če primerjamo razširjenost krščanstva od 1. do 3. stoletja, ugotovimo, da je takrat zahodna Evropa veljala za obrobje in Sveti oče v teh dneh obiskuje zibelko krščanstva, eno najstarejših krščanskih območij.

Slovenci smo od lanske jeseni na poseben način povezani z Irakom tudi preko novega apostolskega nuncija v tej državi, msgr. dr. Mitja Leskovarja, naslovnega nadškofa Beneventa. V preteklih mesecih je sodeloval pri pripravah na Frančiškov obisk, vendar mu je ravno v dneh pred prihodom Svetega očeta pozitiven test na korona virus preprečil sodelovanje pri programu obiska.

Cerkve na področju Mezopotamije izvirajo iz 1. stoletja, ko sta apostol Tomaž in Mar Addai (Tadej iz Edese) prva sadila zrna evangeljskega sporočila prihoda Božjega kraljestva. V pozni antiki so kristjani, ki so ostali vzhodno od rimskega imperija – ozemlje današnjega severnega Iraka, Sirije, južne Turčije in vzhodno – pristali v sasanidskem kraljestvu. Povezani s skupnim jezikom – sirščina, krščanski dialekt aramejščine – so ohranili močno krščansko identiteto in še danes so kristjani, ki poleg arabščine v bogoslužju ohranjajo siro-aramejščino, izjemno ponosni na jezikovno bližino z jezikom, ki ga je govoril sam Jezus Kristus. Osupljiva je misijonarska razsežnost teh skupnosti, saj je preko njih že v 6./7. stoletju krščanstvo doseglo denimo predele daljne Kitajske, Tibeta ipd.

Od 2. stoletja naprej so na tem območju delovali številni pisci, ki so oblikovali svojstveno tradicijo sirskega krščanstva: od Tacijana (2. stol.), ki je prvi združil štiri evangelije v eno samo besedilo, preko Bardesana (154–222), začetnika sirske himnografije in poezije, in vélikega teologa in nestorja krščanske poezije sv. Efrema Sirskega (306–373), velikih mistikov 5., 6., in 7. stol. kot je denimo Izak iz Niniv, pa vse do nemalo avtorjev, ki so delovali tam tudi po razmahu islama. Območja, ki v naši zavesti danes veljajo za povsem muslimanska, so bila vse do 7. stoletja večinsko krščanska. Kdo bi danes verjel, da je na primer v 7. stoletju v puščavah Katarja sirski menih Dadišo spisal izjemen korpus krščanske mistične književnosti?

Vsem zahodnim nasprotnikom iskanja skupne poti med različnimi krščanskimi denominacijami (t. i. ekumenizem) v brk je potrebno poudariti, da je eden najlepših sadov teh prizadevanj prav skupna izjava papeža Janeza Pavla II. in asirskega patriarha Mar Dinkha IV. iz leta 1994, ko sta na podlagi temeljitega proučevanja strokovnjakov za zgodovino krščanstva in teologije zgladila tisočletni spor okrog t. i. nestorijanizma in priznala medsebojno občestvo vere in zakramentov.

Vprašanje zmotnega nauka o dveh Kristusovih osebah, človeški in Božji, kar so v zgodovini pripisovali Nestoriju, »utemeljitelju« Cerkve Vzhoda, ki je bila po efeškem koncilu 431 izločena od občestva s »pravoverno« Cerkvijo, je bilo razrešeno na podlagi uzaveščenja starih nesporazumov jezikovne narave. Kristjani na teh območjih lahko danes prejemajo zakramente tudi v Asirski Cerkvi Vzhoda – zaradi okoliščin preganjanja in vsakodnevne nevarnosti napadov danes v veljavo stopa t. i. ekumenizem krvi.

Za iraške kristjane negativna prelomnica ameriški napad na Irak

Eden osrednjih poudarkov obiska papeža Frančiška v Iraku je bil molitveni spomin na vse številne sodobne krščanske mučence, ki so zaradi svoje vere prav v zadnjih letih – na poseben način na območju Iraka in Sirije v vihri nedavne vojne z Islamsko državo – svoje življenje darovali Bogu ali bili na krute načine umorjeni. Eden takih tragičnih dogodkov se je zgodil 31. oktobra 2010, ko so med nedeljskim bogoslužjem v siro-katoliški katedrali v Bagdadu pripadniki islamske militantne teroristične združbe blizu Al-Kaidi krvoločno umorili 48 kristjanov, med njimi tudi 3-letnika in dva duhovnika. Postopek za priznanje njihovega mučeništva že poteka.

Danes iraških kristjanov ostaja skupaj le slabih 300.000, pri čemer jih je bilo v državi pred ameriško invazijo leta 2003 1,4 milijona. Zgovoren in v nebo vpijoč podatek je, da je pred vojno (pred letom 2014) siro-katoliško stolnico v iraški prestolnici obiskovalo kakih 5.000 družin, medtem ko danes, 7 let pozneje, tam v vseh treh župnijah ostaja le še okrog 1.000 družin siro-katoliškega obreda.

Četudi je morda povprečen bralec ob silni uradni razdrobljenosti bližnje- in srednjevzhodnega krščanstva predvsem zmeden – danes kristjani v Iraku pripadajo 14-im različnim jurisdikcijam, medtem ko, poleg zahodne, obstaja kar 23 vzhodnih krščanskih Cerkva –, je papež v petek ob prihodu zelo pozitivno ovrednotil to bogastvo raznih starodavnih krščanskih izročil. Te so, po njegovih besedah, kakor dragocene niti, ki spletene skupaj pričarajo čudovito povezano tkanino in usmerjajo na skupen izvor: na Boga, učlovečenega v Jezusu Kristusu in oznanjenega po evangelijih.

Detajl, ki kaže na nepoznavanje izročila vzhodnih bratov

Danes, v soboto, 7. marca 2021, je Sveti oče Frančišek v kaldejski katedrali v Bagdadu kot prvi papež v zgodovini daroval evharistijo po t. i. kaldejskem oz. vzhodno sirskem obredu, ki je eden najstarejših krščanskih obredov nasploh. Vsekakor presunljiv dogodek, ki je izrazil bližino vseh kristjanov, združenih in povezanih pod rimskim škofom. A pozorni opazovalci in strokovnjaki niso spregledali dejstva, da je bila ta oblika obreda zelo popačena in vsekakor ne v skladu z načelom o de-latinizaciji vzhodnih obredov, ki ga je Rim leta 2007 za časa Benedikta XVI. začel uveljavljati, da bi s tem vzhodnim katoliškim Cerkvam ponovno približal njihove lastne korenine in identiteto.

Nedvomno se ob sporočilu miru med narodi, ekumenizmu krvi, mučeniškem značaju tamkajšnjega krščanstva in navsezadnje pogumu papeža Frančiška, da se v tako zaostrenih razmerah poda na to tvegano pot, lahko pikolovsko presojanje liturgičnih rubrik komu zdi abotno, vendar morda ta detajl nazorno opiše širšo problematiko zahodnega nepoznavanja izročila vzhodnih bratov v veri (marsikdaj tudi lastnega!) in neredko nezainteresiranost (tudi politično!) za njihove stiske, ki so često veliko bolj krute od naših, evropskih.

Morda nas lahko za večje zanimanje gani in spodbudi molitev očenaša v siro-aramejščini (sir. Abun d’bašmayo), v jeziku, ki je najbolj podoben tistemu, v katerem je Kristus svoje učence naučil to molitev:

Abun d-bashmayo (Oče naš, ki si v nebesih)

nithqadash shmokh (posvečeno bodi tvoje ime)

tithe malkuthokh (pridi tvoje kraljestvo)

nehwe sebyonokh (zgôdi se tvoja volja)

aykano d-bashmayo oph bar`o (kakor na zemlji tako v nebesih)

hab lan lahmo d-sunqonan yowmono (daj nam danes naš vsakdanji kruh)

washbuq lan hawbayn wahtohayn (in odpusti nam naše dolge)

4 KOMENTARJI

  1. Kaj pomaga papež v pomoč domačim vernikom, če pa nima doma več vernikov! So v šolah vzgojeni sprevrženo levičarsko, se ravnajo po nevernih in volijo levičarske sprevržence!
    Zato tudi spreminjajo zakonodajo, za ni v evropski ustavi itd. več krščanstva… Same oprane in degenerirane glave.
    Muslimani imajo drugo “politiko” in se širijo, mogoče pa bodo oni spoznali Kristusa ob koncu časov, pleve pa bodo šle v ogenj, po ugotovitvi pridelka.
    Imamo poslanko v eu parlamentu, ki nas je že izdala pa nič glasov proti, prestopila na levo! Ali sploh obstaja še NSi?!
    Ko jo bomo odpoklicali javno, potem bom verjel, da je os tiste NSi, ki smo jo ustanovili iz razlogov rešitve krščanske politike in zgodovinske verodostojnosti, še kaj ostalo.

  2. Miran Klančar odlično napisano.
    Popolnoma se strinjam. Muslimani skupaj držijo, zato jih ničesar ne premami. Poglejte Afriko. Koliko veselja ob Pedru Opeki ko je bila na obisku punca ki poje Jeruzalema.
    Kljub revščini, boleznim, lakoti, bo afrika preživela. Edina od celin, verjemite mi.

    Mi smo se prodali potrošništvu, hedonizma, egoizmu, predsodkom, obsojanja. Nobenega sočutja več do sočloveka, ni važno od kod je. To se je še posebej pokazalo v korona času, ko se ljudje obračajo drug proti drugemu. Ne mislim pa to za vse ljudi. Seveda ne. Verjamem v boljsi svet kljub vsemu.

    Zato ljudje sprejmimo drug drugega ko človeka brata, sestro in takoj bo bolje.

  3. Končno nekaj dobrega, velikega !
    AMPAK
    Kaj, ko je vse drugo “doma” razsuto na vse vetrove, da človek ne ve katere konce skup dajati.

    Zmeda totalna

    Očenaš pa čuden – samo , da ne utegnem zdajle!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime