Papež Frančišek in slovenska levica – (ne)pričakovano prijateljstvo

Nova enciklika papeža Frančiška, ''Vsi bratje'' oz .''Fratelli tutti'', je kot strela z jasnega povzročila požar v svetovnih spletnih medijih. Ta naš malce samosvoj papež, ki nas vedno preseneča, pa ni ''zakuril'' le svetovnega katoliškega spleta, ampak tudi slovensko notranjepolitično bojišče.

Papež Frančišek je namreč povsem nenadejano postal novo orožje slovenske levice v političnem boju, ne samo proti vladi Janeza Janše, temveč tudi proti vsem skrivnim skrajnim ''naci-klero-fašistom'', ki teptajo to slovensko zemljo. Zato je morda čas ali velja resneje razmisliti o preteklem in sedanjem nazorskem stanju slovenskega katolištva, in kaj nas o njem poduči trenutna situacija.

Povprečnemu bodisi prakticirajočemu bodisi samo kulturnemu slovenskemu katoliku se je danes težje znajti v kakofoniji glasov, ki komentirajo ter sprevračajo vsako papeževo misel in potezo. Toda morebiti bo lažje, če vzame v kontekst tudi našo polpreteklo katoliško zgodovino. Lahko bi sicer ostali pri veselem Božiču za umazane živali, ki ga je pred pol leta podal bivši državni sekretar, toda pojdimo nekoliko dlje.

Že v času slovenskim katolikom nič kaj prijaznega povojnega ''novega reda'', so slovenski revolucionarji imeli svoje ljubljence. Z današnjega vidika malodane sporno vlogo je takrat odigral liberalni mariborski pomožni škof, Vekoslav Grmič. Bil je podpiran ter hvaljen s strani katolikom sicer nenaklonjene slovenske Partije. Če drži navajanje p. Branka Cestnika, je bil škof Grmič del liberalnega krila Cerkve, saj je slednji trdil: ''Papež (sv. Janez Pavel II.) vlada Cerkvi z železno roko, Ratzinger pa je palica, s katero tolče po glavah teologov.'' Da takrat ni prišlo do večjega pohujšanja vernikov, se lahko zahvalimo edinole prisebnemu slovenskemu episkopatu.

Ob osamosvajanju so tudi zmerni levičarji, kot je dr. France Bučar, svarili, da ''ko kristjan politizira, to po njem nujno vodi v klerikalizem.'' Katolikom so levičarji privoščili kvečjemu Slovensko krščansko socialno gibanje, ki ga je vodil Peter Kovačič-Peršin, in ki naj bi ''delovalo le na socialnem področju.'' K sreči je vajeti nato prevzel Alojz Peterle, nastali so Slovenski krščanski demokrati, zgodovino od tu naprej pa poznamo. G. Kovačič-Peršin pa je danes svoje nesporne zasluge v času pluralizacije in demokratizacije, v očeh marsikaterega pomladnika zamenjal za sedež pri omizju slovenskega anti-katoliškega levega tabora.

Toda, če so osamosvojitev slovenski katoliki pričakali duhovno zreli, z jasno sposobnostjo razločevanja duhov, se lahko vprašamo: kaj pa danes? Marsikdo bi ugovarjal, da sta ob 75 % deklariranih katolikov DEMOS ter znotraj njega krščanski pol (primarno SKD ter SKZ/SLS) dobila relativno majhen delež glasov. Toda, kako razumeti trenutno situacijo, ko velik del katoliških glasov pobere komik iz Kamnika, ki pri maši 'bere berilo' in se danes tudi sam jasno pozicionira na levico?

Slovenskim katolikom je bilo nekdaj lažje. V Rimu smo imeli junaka protikomunističnega boja, papeža sv. Janeza Pavla II., spomin na resnične namene slovenske (post)partijske levice je bil živ. Vedeli smo za vrednote, iz katerih izhajamo in k čemu stremimo. Zapustili smo Egipt (komunistično SFRJ), njegove lonce mesa (prazne obljube o socialističnem raju) ter po bližnjici prišli neposredno do obljubljene dežele (samostojne Slovenije kot del Evropske unije in zveze NATO).

Toda vendarle se zdi, da nam zmeda, ki jo doživljamo ob ''bratenju'' slovenskih novodobnih komunistov ter Petrovega naslednika, nekaj sporoča. Kot sporoča Psalm 146, smo preveč upanja polagali v zemeljske kneze in njihove odposlance. In kot bi bil ob nastopu trenutnih dogodkov zmeden liberalni prerok t.i. 'konca zgodovine' Francis Fukuyama, smo sedaj zmedeni tudi slovenski katoliki.

Medtem ko se naši bratje in sestre v veri trudijo s pohodi za življenje, te naše iste sobrate ter sestre na ljubljanskih ulicah zmerjajo sodržavljani, ki jim je v navdih papež, ki so ga številni neverni na Zahodu vzeli za svojega.

Medtem ko se naši bratje in sestre v veri trudijo s pohodi za življenje, te naše iste sobrate ter sestre na ljubljanskih ulicah zmerjajo sodržavljani, ki jim je v navdih papež, ki so ga številni neverni na Zahodu vzeli za svojega. Ob njegovem predhodniku je bilo pogosto jasno, kdo kam spada. Njegov naslednik izhaja iz drugačne, latinsko-ameriške izkušnje in ima drugačne poudarke. V Sloveniji jih še malce olepšajo z medijskimi naslovi, kot so 'Papež v novi encikliki svari pred nacionalizmom in poziva k manj vojaškim izdatkom' ter 'Papež v encikliki obsodil 'ekstremistični, zamerljivi in agresivni nacionalizem'. In tako je slovenski katolik že deležen šolanja s strani svojih siceršnjih zapriseženih nasprotnikov.

Današnjo zmedo v globalni Cerkvi, ki jo pridoma izkoriščajo katolikom nenaklonjene sile v Sloveniji, bi se po vsej verjetnosti dalo predvideti oz. zaznati. Ob menjavi vernih generacij, praznih župniščih, zmedenih laikih ter njihovih zgrešenih predstavah o vlogi duhovščine in laikata v Cerkvi, si moramo postaviti jasna vprašanja. So se slovenski duhovni pastirji po osamosvojitvi dovolj ukvarjali z reševanjem duš, ali so imeli morda druge prioritete? Ali je danes med katoliki še dovoljeno 'razločevanje duhov'? Ali naše otroke učimo temelje vere? Imajo pridige slovenskih duhovnikov v sebi še kaj Nauka? So dogme res prepovedane?  In temeljno: ali živimo iz zakramentov in molitve?

Spreobračanje Cerkvenega sporočila, ki smo mu priča danes, se ne dogaja prvič. Ali bodo zlobni jeziki dosegli svoj namen, pa je odvisno od nas oz. od trdnosti naše vere. Ni pomembno kdo se predstavlja kot (lažni) papežev odposlanec – najsi bodo to mainstream mediji, ali stranka Levica – katoliku z jasno versko formacijo ne bo težko ugotoviti zlorabe.

Tak katolik bo lahko papežu dal vso duhovno avtoriteto, ki mu kot vrhovnemu poglavarju Cerkve pritiče ter obenem ne bo dopustil, da bi bila njegova avtoriteta predstavljena kot del političnega boja Cerkvi na slovenskem sovražnih sil. Vem, da bi slovenski katolik izpred pol stoletja to bil zmožen narediti. Če tega danes ni zmožen, je to kruta obsodba vseh nas, ki smo del Kristusove neveste tu v Sloveniji.

In v tem primeru si morda zaradi lastnega napuha, kot stari Izraelci zaslužimo tavanja po puščavi. Ali pa bo le-to trajalo 40 let, tega pač ne ve niti papež, samo Bog ve.