Palestina: Ad acta

Martin Nahtigal
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
V zadnjih tednih smo spremljali sago o neizmerni želji nekaterih članov »bolnika na Gregorčičevi«, da bi ob polnih rokah s podpisovanjem novih pogodb o zaposlitvah in deljenju uslug ter obljub skozi parlamentarno proceduro pred volitvami spravili še priznanje Palestine. Kako bolestna pa je ta želja, je pokazal predsednik parlamenta, ki je na vsak način hotel doseči sklic odbora, četudi mimo predsednika odbora Jožefa Horvata.

Nekonsistentnost


Priznanje Palestine je od samega začetka izpadlo kot ideološki boj med nekaterimi predstavniki na levi ter ostalo parlamentarno strukturo, ki je kot tiha večina čakala rezultat retoričnih in pravnih dvobojev na odboru za zunanjo politiko. Argumentacija za priznanje Palestine je luknjičava in polna čustvenih izpadov, ki imajo malo stika z realno politično situacijo na Bližnjem Vzhodu.

Najbolj zanimiva pa je nekonsistentnost teh argumentov. Tako smo ob zadnjem dogajanju z Rusijo lahko poslušali nekatere iste predstavnike slovenskega naroda, kako v parlamentu razlagajo, da je potrebno upoštevati tudi ekonomijo in da je Rusija naš pomemben trgovinski partner. Ta argument očitno ne velja pri Izraelu. Kljub temu, da je blagovna menjava med država v letu 2017 dosegla skoraj 70 milijonov evrov. Medtem, ko je gospodarska povezava med Slovenijo in Palestino skoraj neobstoječa.
Argumentacija za priznanje Palestine je luknjičava in polna čustvenih izpadov, ki imajo malo stika z realno politično situacijo na Bližnjem Vzhodu.

Ogorčen boj


Hkrati je presenetil ta »boj, ne mesarsko klanje« pristop s katerim so pobudniki priznanja Palestine vstopili v parlamentarni diskurz. In tega boja so se lotili z vsemi sredstvi. Manevri okoli sklicevanja odbora za zunanjo politiko mimo predsednika odbora Jožefa Horvata po zavrnitvi sklepa o priznanju; umikih podpisov in tako naprej pričajo o tem, da se je v zakulisju bila živčna vojna, ki so jo na koncu pobudnik izgubili.

»Procedura je mati demokracije« je bil odziv g. Horvata preko socialnih omrežij na vse to dogajanje. In v tem primeru mu gre čestitati za jeklene živce in za izpeljane postopke kot je treba. Kajti samo to loči demokracijo od tiranije – pravilen in objektivno izpeljan postopek, ki upošteva vse stranke v postopku.

Kako slabo razumejo demokracijo pa je še enkrat pokazala slovenska levica, ki bi spoštovala ustanove demokracije, ko to ustreza njim in ne prej ali potem.

Je pa ta ogorčenost boja očiten pokazatelj, da je šlo za akcijo določenih posameznikov z njihovimi parcialnimi cilji medtem, ko jih strankarska struktura ni v celoti podprla. Kajti strankarska struktura je odvisna od določenih starih omrežij, ki čisto z veseljem sklepajo jeklarske posle z Izraelom in ne potrebujejo dodatnih težav pri poslovanju s to zgodovinsko dokaj zamerljivo državo.

Cerarjev odstop je, po vseh predvidevanjih, razkril bedo tega mandata, kjer majhne interesne skupine uporabljajo skupinski preživitveni instinkt, da včasih ena in včasih druga uresničijo svoj cilj. In v zadnjih mesecih pred volitvami, v pripravah na zapuščanje toplega parlamentarnega sedeža, si je pač potrebno zagotoviti dovolj uslug, ki jih bo možno unovčiti na mrzlem robu pločnika realnega sektorja pred parlamentarnimi vrati.

Priznanje Palestine je samo zadnji prikaz takega interesa in uslug, ki pa enkrat za spremembo ni bil realiziran. Priznanje Palestine je tako ad acta. Za zdaj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023
Kmetijsko ministrstvo odpravilo odločbo o odvzemu goveda pri Krškem
  • 28. 12. 2023