Vir foto: Twitter predsednika republike

Poslance je drugič v zgodovini na lastno pobudo nagovoril predsednik republike. Edinkrat do sedaj je poslance na lastno pobudo nagovoril le nekdanji predsednik Danilo Türk, ki je 24. aprila 2008 podal mnenje o delovanju ustavnega sodišča in drugih organov sodne veje oblasti.

Pahor je poslance pozval k pravočasni uresničitvi odločbe ustavnega sodišča. “Odlašanje s spremembami volilne zakonodaje povečuje nevarnost, da ne bo mogoče izvesti verodostojnih volitev. To se ne sme zgoditi,” jim je dejal.

Osebno je bližje rešitvi z ukinitvijo volilnih okrajev. Ob koncu pa je poslancem še dejal, da je njihova naloga skorajda nemogoča, a da vsi zaupajo vanje, da jim bo uspelo.

Ustavno sodišče je decembra 2018 razsodilo, da je 4. člen zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor, ki določa meje volilnih okrajev, v neskladju z ustavo. Zakonodajalcu, torej poslancem, je zato naložilo, da mora neskladje odpraviti v dveh letih, to je do decembra letos. To pomeni, da imajo poslanci le še pol leta časa za iskanje rešitve.

Pobudo za iskanje rešitve je prevzel predsednik republike Pahor, šla pa je v dveh smereh. Po prvem predlogu bi poslanci velikost zdajšnjih volilnih okrajev popravili tako, da bi bili ti vsaj približno enako veliki, več podpore pa je imel predlog, da bi volilne okraje ukinili, namesto njih pa uvedli relativni prednostni glas. A ta predlog bi moralo v DZ-ju podpreti 60 poslancev, za kar so zmanjkali trije glasovi. S tem se je politika znašla v slepi ulici, istočasno pa tudi pod časovnim pritiskom.

Pahor je v nagovoru poslancem opozoril, da 21. decembra poteče rok, ki ga je dalo ustavno sodišče, da DZ volilno zakonodajo uskladi z ustavo. »Gre za najpomembnejši ustavnopravni in politični problem današnje Slovenije, zato vas prosim, da s sprejetjem potrebnih sprememb ne odlašate in odločbo ustavnega sodišča uresničite v roku, ki ga je določilo ustavno sodišče,« je dejal predsednik republike.

Za pravočasno sprejetje potrebnih sprememb je po njegovi oceni še čas, a le, če bodo “zahtevno delo nadaljevali takoj. Vsako odlašanje bi utegnilo imeti usodne posledice. Če bi bilo namreč treba razpisati volitve po zdajšnji zakonodaji, torej brez predhodne uveljavitve odločbe ustavnega sodišča, bi nad take volitve legla velika mračna senca dvoma o njihovi ustavnosti,” je opozoril. Dodal je, da tako sam kot državljani upravičeno pričakujejo, da se kaj takega ne bo zgodilo.

Ocenjuje sicer, da bi bile volitve v DZ po trenutno veljavni zakonodaji pred potekom roka za uveljavitev odločbe ustavnega sodišča še dopustne, volitve po 21. decembru letos “pa se v nobenem primeru ne bi mogle izogniti utemeljenim očitkom o njihovi protiustavnosti in nelegitimnosti”.

Če v predpisanem roku ne bo potrebnih sprememb volilne zakonodaje in bi se poleg tega zaostrile še gospodarske, socialne in politične razmere, volitve po Pahorjevih besedah “ne bi bile več rešitev, ampak bodo same po sebi velik problem, Vprašanje ureditve volilne zakonodaje ne sme postati predmet morebitnih trenutnih političnih preračunavanj, ker gre za vprašanje, kjer ni nobenega, ki bi dobil. Tukaj lahko vsi samo izgubimo,” je dejal in dodal:

“Še več. Kot je zapisalo ustavno sodišče v ustavni odločbi, bi njena neuresničitev pomenila kršitev 2. člena ustave, ki določa, da je ‘Slovenija socialna in pravna država’, in 2. odstavka 3. člena ustave, ki določa, da ‘ima v Sloveniji oblast ljudstvo.”

Vaša naloga je skorajda nemogoča, a vi zmorete

Poslance je sicer spomnil, da pri pripravi potrebnih sprememb ne začenjajo od začetka in da je do zdaj potekalo že več krogov pogajanj na to temo. Med drugim so dosegli načelno soglasje, da sta za uresničitev ustavne odločbe možni dve poti, prva je preoblikovanje volilnih okrajev s spremembo njihovih meja, druga pa njihova ukinitev in uvedba prednostnega glasu. Prav slednja je tudi predsedniku republike bližja rešitev.

Zaradi epidemije koronavirusa se napori najti rešitev po Pahorjevih navedbah niso nadaljevali, je pa sam opravil krajša posvetovanja z vodji poslanskih skupin, neformalne pogovore z nekaterimi predsedniki strank in uradni pogovor s predsednikom DZ o tem, kako naprej. »Iz vseh pogovorov se razume, da se je oblikovalo skupno stališče, da naj vlada pripravi osnutek zakona o spremembi meja volilnih okrajev, ga pošlje predsedniku državnega zbora in vodjem poslanskih skupin, ki naj nato pri predsedniku DZ nadaljujejo in zaključijo pogajanja o končnem besedilu zakona in ga s podpisi poslancev pošljejo v državni zbor,« je dejal predsednik republike.

Poleg tega Pahor, kot je dejal, razume, da obstaja neko splošno razumevanje, da je treba spreminjanje volilne zakonodaje jemati kot posebno pomemben predmet zakonodajnega dela, mu dati prednostno pozornost glede postopkovnih in vsebinskih vprašanj ter da obstaja splošna politična volja, da se zakon sprejme še letos. “Vem, da je naloga, ki jo imate do konca leta, zelo težka, v bistvu je skoraj nemogoča. Vendar se vsi, ki nas predstavljate, zanašamo na to, da vi to zmorete,” je na koncu svojega govora poslancem dejal Pahor.

8 KOMENTARJI

  1. Poslanci bodo malo pomaknili meje okrajev , pa bo. Vmes bodo priredili happining , da bo vse zvenelo bolj dramatično in Levica bo proti vsemu.
    Saj, končno, volitve ne spremenijo prav ničesar.
    Volivcev, katerim so namenjene, ne zanimajo.
    Kako pritegniti volivce na volišča pa ni stvar zakona, ne okrajev, niti preferenčnega glasu.
    To je stvar nacionalne zavesti, to pa ustvarjajo šole in mediji.
    Tem pa država dol visi.

  2. Naloga vseh poštenih državljank in državljanov REPUBLIKE SLOVENIJE je,da gredo na volitve in za svoje dobro in za dobro naslednjih rodov,volijo tiste,ki so,ANTIJANŠEVISTI.

  3. Manj naporna se vsaj na prvi pogled zdi sprememba volilnih okrajev, za katero je potrebna podpora 46 poslancev.
    A ta sprememba ima dve hudi oviri. Prva je, da bo potrebno poslej pred vsakimi volitvami (rednimi in predčasnimi) ažurno in sproti prilagajati meje volilnih okrajev aktualnim gibanjem oz. aktualnemu stanju prebivalstva (večanju in manjšanju volilnih upravičencev v posameznih okrajih), in sicer tako, da bodo po številu volilnih upravičencev odstopanja v mejah 10 odstotkov.
    Če vemo, da so na zadnjih volitvah bila ustavno sporna razmerja med volilnimi okraji v razmerju 1 : 3 in več, potem je vsakemu jasno, da bo ta razmerja izredno zahtevno in težko številčno uravnati, približati in celo vsaj približno izenačiti.
    A vrag se, kot vselej, skriva v podrobnostih. Ko bodo izvoljeni poslanci začeli dvomiti o zadostni podpori sebi in svoji stranki v na novo zarisanem volilnem okraju, se znajo za preživetje novim okoliščinam tudi samovoljno upreti – celo proti uradni politični volji pragmatičnega vodstva stranke. In na videz dosegljivih 46 potrebnih glasov lahko nenadoma postane nedosegljivih.
    Zato ni še povsem potopljena druga možnost, ukinitev volilnih okrajev ter po volilnih enotah uveljavitev pravice volivcev do podelitve “prednostnega glasu” enemu od kandidatov na listi izbrane stranke (po preverjenem zgledu volitev evro-poslancev). A za to rešitev bo potrebna “ustavna večina” poslancev, se pravi 60+. Prednostni glas bi v precejšnji meri odpravil neustaven vpliv najožjih strankarskih vodstev na določitev liste kandidatov ter s tem nedopusten posreden vpliv na izvolitev poslancev. Kar logično pomeni, da bodo v nadaljevanju glavna ovira ustavno zaželenih in priporočenih sprememb neustavnega in nedemokratičnega volilnega sistema najožja vodstva parlamentarnih političnih strank, ki se bodo samo pod hudim političnim pritiskom strokovne in laične politične javnosti pripravljene odreči svojemu neustavnemu vplivu na izbiro poslancev ter na sestav in praktično delovanje parlamenta, ki od osamosvojitve dalje zvesto in rutinsko deluje kot servilni organ vladajoče strankokracije oz. še bolj natančno: kot “zakonodajni valjar” političnih vodstev vladajoče koalicije.

    • Načelno se z vami strinjam. Ima pa rešitev z ukinitvijo okrajev eno veliko slabost; nesorazmerno bo preferiral Ljubljano. Že sedanja politika na vse mogoče načine protežira Ljubljano (delovna mesta, sedež vseh oblastvenih organov, kulturnih ustanov nacionalnega pomena – s prireditvami vred itd.). Mislim, da ne smemo ponoviti katastrofalnih napak, ki so jih z deregionalizacijo naredili v Srbiji in Makedoniji, kjer se v prestolnici zliva že velik del prebivalstva celotne države. Pospešiti je treba regionalizacijo in prenos pristojnosti iz državne na regionalno raven.
      Glede volilnega sistema pa velja razmišljati o uvedbi večinskega sistema (ki ga je vseljudski referendum že potrdil!). Mislim, da se tudi v prihodnje ne bo mogoče izogniti dvopolnosti političnega sistema (levo-desno, liberalno-konservativno). Dva tabora bosta pač tekmovala v bolj poštenem, nekalkulantskem boju, z vnaprejšnima, na programskih izhodiščih temelječima koalicijama. Bolje bosta tudi nadzirala drug drugega (podobno kot v ZDA). Proporcionalni sistem z nenačelnimi koalicijami prinaša preveč kalkulantstva, kravjih kupčij in novih obrazov. Je prikladno orodje za vladavino globoke države.

  4. Kapodistrias: “Načelno se z vami strinjam. Ima pa rešitev z ukinitvijo okrajev eno veliko slabost; nesorazmerno bo preferiral Ljubljano.”,

    Vaše opozorilo je utemeljeno in nanj se sklicujejo tudi tiste politične stranke, ki s tem argumentom ostro nasprotujejo vsaki spremembi sedanjega ustavno spornega in s koncem leta tudi formalno neustavnega sorazmernega volilnega sistema.
    A ob tem omenjene stranke pozabljajo ali zavestno prikrivajo, da tudi po veljavnem in ustavno spornem sorazmernem volilnem sistemu prevladujejo med izvoljenimi poslanci prebivalci s stalnim bivališčem v Ljubljani ali v osrednji slovenski regiji.
    Veljavni sorazmerni volilni sistem namreč ne terja in ne uveljavlja t. i. domicilnega načela ali domicilnega izločevalnega kriterija, po katerem bi lahko v posameznem volilnem okraju kandidiral le kandidat s stalnim bivališčem iz tega volilnega okraja. Tako že doslej poznamo prakso nekaterih strank in nekaterih znanih političnih osebnosti, ki vedno znova kandidirajo izven občine oz. volilnega okraja svojega stalnega bivališča, ker ima pač njihova stranka v čisto določenem volilnem okraju mnogo bolj trdno volilno bazo in je izvolitev tako rekoč vnaprej zagotovljena. Izvoljeni poslanec pa praviloma v parlamentu ne zastopa interesov tistih volivcev, ki so ga v določenem volilnem okraju neposredno izvolili.
    Kar pomeni, da bi bilo smiselno v primeru morebitne zakonske uveljavitve prednostnega glasu na ravni osmih volilnih enot dodatno poskrbeti za policentrizem med izvoljenimi poslanci z uveljavitvijo domicilnega načela oz. izločilnega kriterija, po katerem bi lahko stranke v posamezni volilni enoti veljavno kandidirale le kandidate z veljavnim stalnim bivališčem v tisti volilni enoti – brez izjem. Res je mogoče pričakovati, da bi v tem primeru imeli več možnosti za izvolitev kandidati s stalnim bivališčem v večjih gospodarskih in kulturnih središčih določene volilne enote, kar pa bi bil vseeno opazen korak naprej v smeri politične demokratizacije, decentralizacije, regionalizacije in policentričnega razvoja RS.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime