Mavrični totalitarizem in moški na kolenih
Pred leti sem v prešernih dneh takoj po rojstvu enega od otrok, predzadnjega, se mi zdi, pred zlatarno srečal znanega politika. Levičarja od mladih nog, člana SD. Uglajenega in kulturnega. Takega, kot ga danes med njegovo politično elito iščeš z lučjo pri belem dnevu. Vedel je, da je moja draga rodila, ker sem v svoji takratni do neba segajoči nečimrnosti to objavil kar na Twitterju. In mi je čestital. Beseda je dala besedo in v smehu je navrgel: »Vi jih rojevajte, mi jih bomo pa vzgajali.« Hecal se je. »Oni« namreč nimajo toliko otrok kot mi. Če jih sploh imajo.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …
