V prvem delu intervjuja z misijonarjem slovenskega rodu na Madagaskarju, Pedrom Opeko, ki ste ga na Domovini lahko že prebrali včeraj, smo spregovorili o skupnosti Akamasoa, o njenem razvoju, o vzgoji in izzivih v prihodnosti.
V drugem delu pa smo spregovorili o izzivih Madagaskarja, pa tudi o njegovem pogledu na Slovenijo in spravo ter o tem, kako dogajanje v svetu vpliva na delovanje misijonarjev na Madagaskarju.
Madagaskar je danes v deseterici najrevnejših držav sveta. In to kljub temu, da ima veliko naravnih bogastev, pa tudi človeškega kapitala. Kje po več kot petdesetih letih dela na Madagaskarju vidite priložnost, da bi se ta otok dvignil iz revščine?
Madagaskar se lahko dvigne samo preko vzgoje. Veliko naravnega bogastva te nikamor ne premakne, če si goljuf, če ne živiš iz resnice, če izvajaš korupcijo. Zato je treba ljudi vzgojiti za pravičnost. Mladini je treba dopovedati … (odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)
Kakšna je situacija glede revščine na Madagaskarju danes v primerjavi s tem, kakšna je bila pred štiridesetimi leti?
Meni se zdi, da je slabše … (odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)
To ni več tisti Madagaskar, kamor sem prišel pred petdesetimi leti. Izgublja se duhovno bogastvo, kultura, navade, mišljenje, medosebna pomoč, solidarnost.
[caption id="attachment_374160" align="alignnone" width="1000"]
Foto: Klemen Kraševec[/caption]
V čem vidite razlog za to?
(odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)
Spremljate dogajanje v Sloveniji? Kako je videti Slovenija iz Madagaskarja?
Slovenijo spremljam bolj malo, spremljam pa dogajanje v Evropi in svetu. Spremljam predvsem vojno dogajanje, pa kraje, kjer se ljudje upirajo, ker želijo več pravičnosti, sodelovanja. Dnevno spremljam poročila iz sveta, ker se iz tega veliko naučim. Te stvari moram vedeti, če želim voditi skupnost več deset tisoč ljudi.
Kar se danes dogaja v Ameriki, se bo čez deset let v Evropi. In kar se danes dogaja v Evropi, se bo čez deset let v Afriki in na Madagaskarju. Vse krize pridejo tudi k nam. Ampak iz njih se lahko že kaj naučimo, še preden pridejo k nam, da so manj uničujoče, ko pridejo enkrat tudi k nam. Da se lahko v naprej pripravimo na krize. Vse sčasoma pride tudi k nam. Internet, Facebook, Tik Tok in podobno ne potrebuje nobene vize.
Vaš oče je v času povojnih pobojev po drugi svetovni vojni za las ušel smrti. Je kdaj gojil kakšno zamero do povojnih oblasti? Kakšen je bil njegov odnos do Slovenije in njenega takratnega vodstva?
Moj oče je bil žalosten in zelo ranjen. Dežela, v kateri je bil rojen in za katero je delal, ga je izključila. Moral je bežati iz domovine … (odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)
[caption id="attachment_374170" align="alignnone" width="1000"]
Foto: Peter Merše[/caption]
Vidite možnost, da bi med Slovenci prišlo do sprave, ki se še vedno zdi kar nekako oddaljena?
To je velika škoda. Slovenci smo po številu majhen narod. Verjamem, da bo nekoč prišlo do sprave, ki je nujno potrebna, če želimo kot narod preživeti in obstati.
Čeprav sem bil rojen v Argentini, se imam za Slovenca. Moj oče je bil Slovenec, moja mama je bila Slovenka, tako sem tudi jaz Slovenec. Imel sem srečo, da sem živel na način, kjer je bilo veliko odprtosti. V Evropi, tudi v Sloveniji so ljudje kar nekako formatirani, se vzgajajo po modelih.
V Argentino pa so prišli ljudje iz celega sveta in so navajeni živeti skupaj, v medsebojnem spoštovanju. Vsak zase lahko še vedno ohranja tudi kakšne navade, ki jih je prinesel iz svojega naroda. Argentina bi lahko bila kot ene manjše Združene države Amerike, ampak žal ni znala izvajati prave politike. Njeni voditelji so jo zavozili, zapravili zaradi korupcije.
Sem pa sam tam dobil to širino mišljenja, ki ni vezano na kakšne navade. V Argentini ni bilo nekih navad, zgolj princip: Ti spoštuj mene, jaz spoštujem tebe. Navade smo gojili samo po družinah. Slovenci smo se tako skupaj zbirali za molitev, kulturo in kakšno veselico. Vse je bilo odprto in zelo preprosto. Ustvarjali smo novo pot.
Iz Južne Amerike prihaja tudi evangelizacija revežev. Tam imaš v cerkvi hkrati reveže in bogataše, ki molijo istega Boga. In od tukaj spoznanje, da je potrebna pravičnost, sprememba v naših življenjih. Sveta maša ni nekaj iz navade, je nekaj živega. Gre za zakrament, ki prenovi duha.
V Sloveniji je velik del liturgije stvar navade. Marsikje ljudje niti ne sodelujejo pri bogoslužju. Samo sedijo in poslušajo petje s kora. Pa bi bilo dobro, da bi peli, ker ljudsko petje ljudi dviguje. Francoska komunistična partija ima samo eno pesem, ki jo navijajo do onemoglosti. Ampak, ko skupaj pojejo, se počutijo povezane. Podoben občutek je, ko ljudje na Brezjah skupaj pojejo Marijine pesmi. To te prevzame. Tam se vidi, da je Slovenija nekaj posebnega, da smo povezani preko vere, preko Marije. Na Brezjah sem vedno prevzet.
Brez tega ljudje rečejo, da se dolgočasijo v Cerkvi. V Sloveniji, v Franciji. Tukaj, na Madagaskarju se ljudje ne dolgočasijo. Vsi sodelujemo in skupaj pojemo. V cerkvi je prav, da človek sodeluje, da ne pride samo gledat. Sicer hitro zaspi.
Brez tega ljudje rečejo, da se dolgočasijo v Cerkvi. V Sloveniji, v Franciji. Tukaj, na Madagaskarju se ljudje ne dolgočasijo. Vsi sodelujemo in skupaj pojemo. V cerkvi je prav, da človek sodeluje, da ne pride samo gledat. Sicer hitro zaspi. Še duhovniki včasih kar malo zaspimo. Predstavljajte si, da bi prišli na pojedino in ne bi nič pojedli in nič popili. Ampak pri maši se pa zdi, kot da se mnogi obnašamo ravno tako. Ko bomo vsi sodelovali, bo tudi vzdušje bolj bratsko in se bomo bolje zavedali, da je Bog z nami. Vsakokrat, ko praznujemo evharistijo, je to srečanje z Jezusom in Bogom.
[caption id="attachment_374163" align="alignnone" width="1000"]
Pedro Opeka pred kapelo sv. Družine. Kapelo sv. Družine se je zaobljubil postaviti njegov oče Lojze Opeka, v kolikor bi preživel povojne poboje. Ko se je rešil iz jame Brnica pri Trbovljah je odšel v Argentino, kasneje pa skušal postaviti kapelo v Sloveniji. Ker to ni bilo mogoče, jo je zanj postavil sin Pedro na Madagaskarju. Foto: Klemen Kraševec[/caption]
V Akamasoi dajete otrokom po en obrok riža na dan. To je veliko riža. Kako se je zaradi draginje, ki je nastopila v preteklem letu, to delo otežilo?
(odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)
Kakšna pomoč pride najbolj prav?
Najbolj pomaga pomoč v denarju. Včasih dobimo iz Evrope kakšen material, ki ga ni mogoče kupiti tukaj. Kar pa se da dobiti tukaj, je bolje, da se kupi na Madagaskarju. Denar nam tudi omogoča, da človeku damo delo. Ko grem po vasi, vedno pride kakšen oče, mati ali mlad človek, ki me prosi za delo. In če imam denar, mu lahko dam delo. In dela je vedno veliko. Kamor pogledam, vidim delo. Ga ne bo nikoli zmanjkalo.
Ko hodim po svetu, mi reče kdo, da bi rad daroval obleko. Ampak prvi problem je ta, da ko jo bom prinesel na Madagaskar, bom moral plačati carino. Po drugi strani pa človeka, ki opravi delo, ne morem plačati s hlačami in srajco. Prav je, da mu dam denar in se on s tem navaja, kako ga hraniti, da bo preživel do naslednjega tedna. To je pomembna lekcija.
Po petdesetih letih dela na Madagaskarju ne prosim za obleko. Bistveno več lahko dosežemo z denarjem. Z denarjem lahko ustvarimo delo, kupimo zemljo, zdravila, riž. Tako je naše delo bistveno bolj preprosto.
Foto: Klemen Kraševec
Kadar niste v Sloveniji, kako vam Slovenci lahko pomagajo. Imate račun pri misijonski pisarni?
Tako je, pri misijonski pisarni. In lahko se globoko zahvalim Sloveniji, ker nam že deset let pomaga, da ima 10.000 otrok, ki hodijo v osnovno šolo vsak dan med šolskim letom obrok riža. Tisti najbolj revni pa tudi med počitnicami. Rad bi se zahvalil Sloveniji iz vsega srca.
Po petdesetih letih dela na Madagaskarju ne prosim za obleko. Bistveno več lahko dosežemo z denarjem. Z denarjem lahko ustvarimo delo, kupimo zemljo, zdravila, riž. Tako je naše delo bistveno bolj preprosto.
Pa tudi organizaciji MIVA, ki nam pošilja nove avtomobile. Večkrat povem, tudi v tujini: Slovenija, ki je majhna država, nam nikoli ne pošilja stare šare. Kar pride iz Slovenije, je vedno novo. Tudi s tem se kaže spoštovanje do sočloveka, tudi do reveža. Na to sem zelo ponosen, da Slovenija tako ceni naše delo in naše reveže, da nam pošlje nova vozila.
Hvaležen sem vsem Slovencem, ki pri tem sodelujejo in Misijonski pisarni in Misijonskemu središču, ki pomagata slovenskim misijonarjem. Lahko vam zagotovim, da tam, kjer dela kot misijonar Slovenec, denar zagotovo pride v roke tistih, ki so najbolj revni in ga najbolj potrebujejo.
Zato sem hvaležen vsem Slovencem, ki z dobroto v srcu znajo deliti in darujejo.
Kdor želi pomagati z nakazilom za misijonarja Pedra Opeko, lahko to stori preko obrazca Misijonske pisarne, ali neposredno prek nakazila. Podatki za nakazilo:
Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana
Številka računa: SI56 0201 4005 1368 933
BIC: LJBASI2X
Koda namena: CHAR
Referenca: SI00 249012 Riž za otroke iz smetišč – Pedro Opeka
Drugi del intervjuja s Pedrom Opeko, ki ga je opravil naš novinar Peter Merše ob obisku Madagaskarja, je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …
Za vse je odprt prvi del intervjuja: Ljudi vzgajamo v zavedanje, da so del družbe in imajo v družbi tudi odgovornost
