odnosi

Helena Šijanec je magistrica zakonskih in družinskih študij in zaključuje izpopolnjevanje iz zakonske ter družinske terapije, predvsem pa žena in mati dveh deklic, tretji otrok je še na poti. Večina jo bolj pozna kot »študentsko mamo«, saj je tri leta upravljala blog in Instagram profil Študentska mama, kjer je delila svoje izkušnje starševstva med študijem, inspiracijo, motivacijo in praktične nasvete za mlade starše, posebej v študentskih letih. Jeseni, ko je študij dokončala, pa je tudi blog predala naprej v roke novih generacij študentskih mam.

Ob materinskem dnevu smo se pogovarjali o starševstvu v študentskih letih in starševstvu na splošno, lepotah in izzivih, ki s tem pridejo ter s tem povezanimi družbenimi temami.

Kako je nastala ideja samega bloga, kako se je vse skupaj začelo?

Blog je začela Petra Kmetič, ki se je v času, ko je še bila študentka, poročila in zanosila. Na fakulteti, kjer je študirala, to ni bilo ravno običajno in nikjer ni dobila kakšnih konkretnih informacij ali pa pozitivnih zgodb mamic študentk in je želela to spremeniti. Zato je začela s tem blogom, na katerem je opisovala, kaj pomeni biti mama študentka, kako se spopada z izzivi, ki s tem pridejo, kako živeti v študentskem domu kot družina in podobno. Pridružili ste se ji še dve študentki-mamici, ki sta z njo potem ustvarjali blog.

Kmalu so na e-pošto in kasneje na Instagram profil začele pisati še mnoge druge, ki so spraševale o bonitetah in možnostih, ki jih imajo na razpolago in podobno. Zaposleni na raznih institucijah, s katerimi kot mlad starš prideš v stik, takrat niso kaj dosti vedeli o tem, kaj vse nam pripada. Danes je situacija bistveno boljša, obstaja študentska svetovalnica, ki odgovarja na ta vprašanja in organizira srečanja študentskih družin in bodočih študentskih družin.

Še vedno pa nas je precej malo, tako da so zaposleni v institucijah kot je CSD ob stiku z nami pogosto malo zmedeni. Razlike so tudi med fakultetami. Nekatere ti dajo status starša, druge status študenta s posebnimi potrebami in potem ni vedno jasno, kaj ti pripada in kaj ne. Zato je pomembno imeti nekoga, na kogar se lahko obrneš, da ti svetuje, kaj narediti recimo, ko je otrok bolan in imaš zaradi tega težave s prisotnostjo na vajah, ali kaj podobnega. Veliko je takšnih sporočil.

 Kako je blog prešel v tvoje roke?

Petra je zaključila študij in iskala nekoga, ki bi z zadevo nadaljeval. Midve se poznava že iz gimnazijskih let, najina moža sta bila celo sošolca. V tem sem videla nekaj dobrega, nek moj prispevek k družbi. Želela sem, da pokažemo, da študentske družine prav dobro živimo. Da nismo neki reveži, ki bi se nam ti otroci »zgodili po nesreči«, ali da komaj živimo. In sem sprejela.

Čeprav sva bila ob rojstvu prve hčerke oba z možem še študenta, smo zelo lepo živeli. Slovenska država zelo dobro poskrbi za nas. Imamo možnost bivanja v študentskih domovih, štipendije in druge oblike finančne pomoči, …

O vseh teh stvareh sproti in ažurno pišemo na našem blogu, tako da vsakdo lahko tam izve, kaj in kako lahko uveljavi, ali vsaj, kam se lahko obrne. Tudi glede pravnih zadev in podobnega.

Kako težko je v Sloveniji dobiti prave informacije uveljavljanje teh pravic, ki jih imajo mladi starši, še posebej študenti? Koliko je te birokracije in kako kompleksna je?

Tega je veliko in veliko različnih informacij kroži naokoli. Včasih zato ne veš, kam se obrniti. Zame je bil velika olajševalna okoliščina moj mož, ki je pravnik in je pri nama te stvari urejal on, tako da se meni ni bilo treba s tem ukvarjati. Tudi Študentska svetovalnica je zdaj v veliko pomoč, tudi individualno, če imaš kakšne specifične težave.

Seveda pa se moraš angažirati. Ampak mislim, da je tako praktično v vsaki situaciji. Ne glede na to, ali si študentska družina ali ne, je veliko ene birokracije, na katero moraš biti pozoren, da so potem vse odločbe pravilno narejene. Zna biti kar kompleksno. Zato temu, dajemo veliko pozornost v naših objavah.

Torej ste s svojim delovanjem olajšali delo prihodnih generacij študentskih družin …

Me smo itak zase morale te stvari urediti in se nam je zdelo smiselno, da to damo tudi na blog,  da se povežemo s študentsko svetovalnico. Sama sem se pogovarjala tudi z univerzo, da bi med fakultetami poenotili obravnavo staršev-študentov, ampak potem je prišla epidemija in so se ti pogovori ustavili. Zdaj sem pa jaz s študijem tudi zaključila, tako da bo to morda izziv za kakšno prihodnjo študentsko mamo.

[caption id="attachment_383352" align="alignright" width="370"] Helena Šijanec, Foto: Klemen Lajevec[/caption]

Kako je bilo tvoje bloganje sprejeto v družbi? Včasih se zdi, kot da je ta tema študentskega starševstva nekakšna tabu tema v družbi. Kakšne odzive si prejemala?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. digitalno naročnino ta trenutek še lahko sklenete s 17 % popustom. Naročite se zdaj!

Država dobro poskrbi za družine v materialnem smislu. Kaj pa družba kot celota, kako sprejema študentske starše?

Ne bi se omejila samo na študentska leta, ampak na materinstvo na splošno. S prevzemom tega profila sem se vključila v svet družbenih omrežij. Resda profil vseeno ni zelo velik in nikoli ni bil namenjen zaslužku. Ampak če hočeš to delati dobro, moraš poznati okolje socialnih omrežijin kako funkcionira. Tako sem začela spremljati razne influencerje in influencerke in njihov način življenja.

Tako vidiš vzorec, ki ti ga družba ponuja kot ideal. Hitro se lahko ujamemo v zanko, ko mislimo, da je izsek iz posameznikovega življenja, ki ga vidimo na socialnih omrežjih realnost. Pa najverjetneje ni.. Danes si družba želi, da smo ženske vse: ženstvene, karieristke, prisotne mame, žene, urejene, lepe, vse in to povsod. To pa ne gre. Modrost se mi zdi ravno to, da se zavedamo, da ne moremo imeti vsega in še posebej ne vsega takoj. Tega sem se morala in se še vedno kot mama najbolj učim. Sklepati kompromise.

Danes si družba želi, da smo ženske vse: ženstvene, karieristke, prisotne mame, žene, urejene, lepe, vse in to povsod. To pa ne gre

Tik pred porodom sem bila še 100 % aktivna, po porodu pa sem padla v to obdobje, ko se ti življenje spremeni. Imela sem občutek, da ne bom več naredila nobenega izpita, da ne bom nikoli magistrirala, da ne bo nikoli nič iz mene. Tak je bil zame čas takoj po porodu.

Družba pa daje vtis, da se življenje ne spremeni, da otrok pade v tvoje življenje, da se mora prilagoditi tebi. Seveda starši ohranimo sebe, svoje vrednote in svoj način življenja. Ampak hkrati se moramo prilagoditi, da naredimo prostor otroku, ki pride in je 100 % odvisen od nas. Ne le zaradi hrane, tudi čustveno, v odnosih. Družba pa daje vtis, da bi morali živeti enako kot prej. 

Ne samo, da se življenje ne bi smelo spremeniti, ko pride otrok. Danes se vse bolj zdi, da bi moral biti model uspešne ženske v imenu enakosti spolov osredotočen na kariero, vzpon po družbeni lestvici, otroci in družina pa problem pri vzponu po tej lestvici, nekaj zastarelega, kar žensko omejuje, jo pošilja za štedilnik, krati pravice. Kako gledaš na ta sodoben pogled na žensko?

Materinstvo mi je dalo najbolj dragocene izkušnje za življenje. Danes sem drug človek kot prej, ko nisem bila mama. Ne v smislu boljša ali slabša, enostavno drugačna. Imam druge izkušnje, drugačen pogled na svet. Ne da bi želela poveličevati materinstvo. Enostavno tako čutim.

Biti uspešna in biti mama ni nekaj, kar se izključuje. Oba z možem sva ambiciozna, si želiva dobro kariero, imava življenjske cilje. Otroci so me naučili, kar se mnogi morda že prej, da ne more biti vedno vse po moje in po moji časovnici, ampak da je treba kaj tudi prepustiti in zaupati in da vsaka stvar potrebuje svoj čas. Se pa ne izključuje.

Kot mama nisem manj ženstvena, se ne manj cenim, nisem manj enakopravna. V debatah o enakopravnosti drži, da so področja družbe, kjer je potrebno stvari izenačiti, recimo glede enakega plačila za enako delo, ob tem pa se zavedati, da samo jaz lahko prinesem nekaj edinstvenega v mojo družino in moj mož nekaj drugega. Vsak prinese svoj del in ne vem, zakaj bi morali to enačiti. Problem je, če teh pozitivnih razlik, ki jih vsak prinaša, ne vidimo. 

Helena Šijanec, Foto: Klemen Lajevec

Se ti je kdaj zdelo, da te otroci zadržujejo, omejujejo pri karieri? Ti je bilo kdaj žal, da ne moreš tako hitro napredovati, ker imaš otroke?

Ko se primerjaš z vrstniki in ko vidiš kakšne priložnosti, ki gredo mimo, se kdaj pojavi kakšen tak občutek. Sploh pod vplivom družbe, ki pravi, da moraš čim hitreje napredovati, graditi kariero. Hkrati pa imaš otroka, ki potrebuje točno tebe. Ko sem bila v zadnjem času zaradi zaključevanja izobraževanja nekoliko bolj odsotna, sem videla, kako je ta odsotnost vplivala na hčerki.

Biti mama ni kar nekaj. Z otrokom gradiš odnos in on nas potrebuje, da se lahko razvija. Seveda je težko, ko gre kakšna karierna priložnost mimo. Hkrati pa se zavedam, da so otroci samo enkrat majhni, kariera pa lahko počaka. Če izpustimo eno priložnost, bo pa morda prišla kakšna še boljša.

Ravno lani se mi je zgodilo, da sem se sekirala zaradi ene izpuščene priložnosti, pa je prišla boljša in zdaj, ko gledam za nazaj, mi je jasno, da se prva ne bi izšla. Potrebno je nekaj zaupanja in zavedanja, zakaj počneš, kar počneš.

Z možem rada načrtujeva in imava skupen načrt. Najin odnos, najini karieri, službi in starševstvo razumeva kot skupnost, v kateri drug drugemu pomagava in se podpirava. 

Z možem rada načrtujeva in imava skupen načrt. Najin odnos, najini karieri, službi in starševstvo razumeva kot skupnost, v kateri drug drugemu pomagava in se podpirava.

Najprej sva imela cilj, da mož pride do pravosodnega izpita, kar je pomenilo zaposlitev, staž in učenje, zame pa, da sem nekaj stvari odložila in naredila kasneje. Ampak to je bil najin skupen načrt, ker je bilo tako najbolj smiselno. Zdaj, ko je on to zaključil, ima prednost moj s.p., da postavim na noge, to kar bi rada. Ni šlo za podrejenost, v kateri bi imel moški prednost. Če on tega prej ne bi zaključil, si tudi sama ne bi mogla privoščiti, da po porodniški odprem svoj s.p.

Pričakovanja družbe do žensk pogosto zamegli dolgoročni pogled, da kot par gradiva skupno prihodnost. Po desetih letih skupne poti in šestih letih zakona vidim, koliko lažje funkcionirava skupaj, kot bi sama. Ko sem ginekologinji povedala, s čim vsem se ukvarjam, je rekla, da imam moža, ki zelo sodeluje. Meni pa se zdi povsem normalno, da se tudi mož ukvarja z otroki, saj sva jim oba starša.

Si zelo aktivna, poleg študija in materinstva si bila tudi skavtska voditeljica, pisala blog in še marsikaj. Kako si ob materinstvu in študiju našla čas še za vse drugo, ko se zdi, da ko postaneš mama, nimaš več časa za nič drugega?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. digitalno naročnino ta trenutek še lahko sklenete s 17 % popustom. Naročite se zdaj!

Helena Šijanec, Foto: Klemen Lajevec

Študentska mama je pojem, ki ga starši študentskih mam in očetov pogosto ne slišijo ravno najrajši. Kako so to vlogo sprejeli vajini starši?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. digitalno naročnino ta trenutek še lahko sklenete s 17 % popustom. Naročite se zdaj!

Zaključek študija ob preživljanju družine hitro lahko pade na nižjo prioriteto. Kako si se spravila h končanju študija?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. digitalno naročnino ta trenutek še lahko sklenete s 17 % popustom. Naročite se zdaj!

Helena Šijanec, Foto: Klemen Lajevec

V drugem delu intervjuja, ki ga boste lahko prebrali jutri, pa smo spregovorili tudi o odnosih, poroki, splavu in drugih izzivih mladih staršev.