V čem je zmota tradicionalistov in zakaj že desetletja ne molimo več za “spreobrnjenje poganov in tistih, ki žive v zmoti islama”?

Papež Frančišek je lani z motuproprijem Varuhi tradicije (Traditionis Custodes) tradicionalistom v katoliški cerkvi pokazal njihovo mesto.

Kje je to mesto?

To mesto je med ljubitelji tridentinske liturgije v edinosti s sveto katoliško Cerkvijo.

Ne v vzporedni Cerkvi, ne v maničnem študiju starih cerkvenih dokumentov, ne v duhovnem elitizmu, ne v malenkostnem malikovanju pravil, ne v zaničevanju sodobnega v Cerkvi … ampak v edinosti s Cerkvijo!

Pred kratkim je malo prahu dvignila poteza nekaj mladih, ki so za posvetitev Jezusovemu srcu izbrali verzijo molitve, ki jo je sicer pred drugim vatikanskim koncilom spremenil že Pij XII. Tako da pravzaprav ne moremo niti reči, da je predkoncilska. Molitev med drugim govori o tistih, ki žive v zmoti poganstva in islama. Pa tudi judovski narod (ki ga niti imenovati noče), še posebno v luči holokavsta, omenja v precej negativnem kontekstu.

Molitev, katerakoli, sama na sebi ni nikoli problematična. Naj bo vzeta iz kateregakoli obdobja cerkvene zgodovine ali nenazadnje iz kateregakoli srca. Lahko pa je problematična naravnanost in razlogi, zakaj so izbrali točno to molitev …

Članek Andreje Barat, ki je del razprave okrog nekaterih razhajanj med katoličani, ki jim je blizu tradicija, ter prevladujočo cerkveno doktrino, v konkretnem primeru glede molitve za “spreobrnjenje poganov in tistih, ki žive v zmoti islama”, je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina.

Digitalno naročnino lahko še nekaj dni sklenete po znižani decembrski ceni. Z njo boste med drugim dobili tudi dostop do članka Urbana Šifrarja z naslovom Ali smemo moliti za spreobrnjenje muslimanov?

Ali smemo moliti za spreobrnjenje muslimanov?

Kakor vselej je menda tudi danes naloga, misija Kristusove Cerkve oznanjati evangelij vsem ljudem – iz preproste ljubezni do njih in želje, da bi našli polnost Resnice in možnost odrešenja, ki je edino v Gospodu. S tem ne mislim, da smo kot katoličani postavljeni nad nevernike in da nam je večna sreča že zagotovljena. Prej obratno: ob daru vere in vseh milostih bomo kvečjemu nosili toliko večjo odgovornost in bomo toliko strožje sojeni.

A kot človeku svoje dobe (vem, slab izgovor) mi misijonarstvo ni naravno. Čeprav sem nemalokrat kaj o njegovi potrebnosti slišal v pridigah ali pri verouku ali na radiu, je prvi aksiom v moji glavi, ko pogovor s kakšnim znancem ali še-ne-tako-bližnjim prijateljem nanese na vprašanje posameznikovega »verskega prepričanja«, ta, da – okej – vsak pač veruje, kar veruje. Jaz to, ti pa to. Stvar osebne izbire. Vsak po svoje. Spoštujem tvojo izbiro. (Zanimivo, kakšna kopica takih relativističnih fraz se je že zasidrala v našem vsakdanjem govoru:)

Seveda je prav, da ne glede na njegovo vero spoštujem vsakogar. Celo da ga imam zelo, zelo rad. Ampak takšne fraze odražajo nekaj drugega: aksiom, miselnost, da vera v našega Gospoda ni nujno najboljša ali potrebna za odrešenje vsakega človeka in da torej tudi nimam potrebe niti dolžnosti, da bi želel in se trudil, da bi jo spoznali vsi …

A pojdimo po vrsti: na nadškofijo je tako romala pritožba z zvenečim in danes kar močno pozornost vzbujajočim očitkom: da smo molili besedilo, ki ni v skladu z učenjem zadnjega koncila … (»Kralj bodi tudi vseh tistih, ki žive še v zmotah poganstva ali islama; reši jih iz teme in privedi jih k luči in v božje kraljestvo … «

Dva komentarja bi rad podal na to obtožbo, čeprav bi nekateri očitno raje videli, da gre vse skupaj mimo brez pogovora in razčiščenja …

Članek Urbana Šifrarja, ki je del razprave okrog nekaterih razhajanj med katoličani, ki jim je blizu tradicija, ter prevladujočo cerkveno doktrino, v konkretnem primeru glede molitve za “spreobrnjenje poganov in tistih, ki žive v zmoti islama”, je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina.

Digitalno naročnino lahko še nekaj dni sklenete po znižani decembrski ceni. Z njo boste med drugim dobili tudi dostop do članka Andreje Barat z naslovom V čem je zmota tradicionalistov in zakaj že desetletja ne molimo več za “spreobrnjenje poganov in tistih, ki žive v zmoti islama”?

Moja velika molitev ali napotki za plovbo skozi razburkano morje življenja

Izklapljati, izklapljati, izklapljati petkrat, desetkrat, dvajsetkrat in večkrat na dan:
težke misli, ki jih porajajo smrt dragih ali bližnjih, bolezni, razbite družine ali skaljeni odnosi v njih, problemi na delu, v širši družbi ipd.,
hude misli, ki privrejo iz človeka, ko je prizadet, razburjen, užaljen itn. pa
težke dileme, ki se porajajo v človeku, ko se znajde na razpotjih in ne ve, kako se odločiti. 

Kolumna Milana Gregoriča je namenjena kupcem in naročnikom tednika Domovina ter digitalnim naročnikom. To lahko po poletni ceni zgolj 58,80 € za celo leto postanete spodaj in pridobite dostop do ekskluzivnih naročniških vsebin. 

Papež bi spremenil molitev Oče naš

Papež Frančišek je med pogovorom za oddajo Padre nostro na televiziji Italijanske škofovske konference TV 2000 odprl nov teološki izziv: spremeniti šesto prošnjo v molitvi Oče naš, kjer prosimo »in ne vpelji nas v skušnjavo«.