Začetek februarja je čas, ko Slovenci o kulturi in umetnosti bržkone največ govorimo ter se o vedno znova odpirajočih se vprašanjih – kaj je umetnost in kaj ni, kaj je njen namen ali kakšne narave je njena svoboda – pretežno prepiramo. Dodatne dileme letos pred nas postavljajo razkritja bogoskrunstev in zlorab s strani slovenskega umetnika, čigar dela so naročali po celem svetu.
V na videz še posebej nelagodnem položaju se znajde katoličan, ki bi rad svoje dojemanje umetnosti uskladil z vero in naukom našega Gospoda ter Katoliške cerkve. Priznati umetnosti popolno svobodo in dvignjenost nad moralo ter vse ostale imperative, kar brez težav stori pripadnik prevladujočega, relativističnega pogled na svet – tega on ne more.
Po kako razjasnitev vsega omenjenega pa se nam ni treba obrniti daleč: morda le nekaj desetletij nazaj, ko je bila razprava o vsem naštetem med katoliškimi misleci in umetniki, kot sta bila denimo Aleš Ušeničnik in Izidor Cankar, še bolj živa kot danes.
Članek je namenjen digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …
Vsem obiskovalcem Domovine je na voljo članek: Velika pozornost Prešernovi proslavi iz napačnih razlogov. Svetlana si je vzela, kar si je namenila
Preberite še: Dr. Janko Kos: zasebno življenje Rupnika in Makarovičeve ne more vplivati na vrednotenje umetniškega dela