»Bog ne bo podpiral naše lenobe« 

Velik padec števila nedeljnikov, porok in krstov med epidemijo kaže, da so njegovi vzroki globlji. Sociolog Ivan Albreht (77) pravi, da je covid te procese poglobil, ne pa povzročil. Na celjski škofiji pa omenjajo, da se je cerkveni prostor izčistil. 

V obdobju pandemije so številke nedeljnikov, podeljenih zakramentov in podobne drastično upadle, kot kaže pa se v večini tudi leta 2021, ko so bile koronske omejitve že nekoliko milejše, niso začele zares vračati proti nekdanjim. 

Vzroki

Zakaj je tako? Bi lahko ali pa bi morala Cerkev kaj storiti drugače, da bi bili drugačni tudi trendi? Smo o epidemičnem obdobju že opravili zadostno refleksijo? Z vprašanji smo se obrnili na laike in duhovnike. 

Publicist, zgodovinar in teolog dr. Aleš Maver (44) najprej odgovarja, da se je ob izbruhu pandemije, ko je bil sicer na študijski izmenjavi v Nemčiji, hitro prilagodil novi resničnosti zaprtih cerkva in spletnih bogoslužij, hkrati pa se kasneje hitro integriral v obnovljeno bogoslužno življenje v živo – v Nemčiji je, kot pravi, sicer oviro predstavljalo tudi dosledno upoštevanje prijav k maši. Nasploh pa se mu zdi, »da se ni uresničil ›črni scenarij‹ /…/, po katerem bi ljudje še mesece, celo leta živeli v pretiranem strahu pred okužbo in se izmikali javnemu življenju.« 

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj … Vsem pa je dostopen prvi članek na zgornjo temo: Letno poročilo Katoliške cerkve: poroke navzdol, pogrebi navzgor

Potrošništvo je za kristjane hujše od komunizma 

Če je kdo od duhovnikov napuhnjen, to nima nobene zveze z realnostjo – Narodi so se lahko priseljevali, ker Rimljani niso imeli več otrok. – Osnovni zakrament je krst, mašniško posvečenje je samo nadaljevanje. – Če nam gre preveč dobro, se polenimo. – Če se je semeniščnik učil samo iz karierizma in je bil zraven še odličnjak, je lahko to nevarno. – Sprostitev celibata bi rešila nekaj problemov, a prinesla nove. – Želim si, da bi bili škofje pogumnejši.  

Pred stotimi leti so bili težki časi fašizma, a narod je bil drugačen. Imamo mogoče danes problem, ker se s problemi ne spopadajo taki ljudje kot takrat? Danes niso ne tako verni ne tako slovensko čuteči. To velja tako za tiste, ki niso v Cerkvi, kot za tiste, ki v Cerkvi so, ter tudi za nekatere duhovnike. Se vendarle da?  

Najhujša protikrščanska drža ni ateizem, ampak potrošništvo. Vsak dan smo bombardirani z neštetimi reklamami.  Že stara zaveza govori o maliku, ki ga imenuje krivični mamon. Naši možgani so oprani s potrošništvom. S tem nasprotnikom se je na nek način težje spopadati kot z ateizmom. Vsake toliko časa pa pride revščina, krivični mamon se sesuje in takrat potrošniška družba podivja. Na ulicah so demonstracije, postavljajo se tudi  zahteve, ki bi jih moral predvsem reševati vsak posameznik in njegova družina, ne pa država.   

Druga stvar, ki je še bolj usodna, pa je dejstvo, da so za potrošniškega človeka otroci strošek, zato je naše povprečje 1,5 otroka na žensko, moralo pa bi biti vsaj 2,5. To pomeni, da izumiramo.  Izumira zahodna civilizacija in z njo Slovenija. 

Se vam zdi, da je Cerkev idealen kraj za gejevstvo?  

Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Vsaj malo bi morali posnemati jezuite, pri katerih si lahko posvečen šele po okrog tridesetega leta. Poznam primere, ko se je bogoslovec ali semeniščnik zaljubil. Moral je izbirati, ali se bo odločil za celibat ali ne. To je normalna situacija. Na župnijah, kjer sem deloval, sem imel to milost, da sem lahko organiziral  štiri nove maše. Vsakega, ki mi je povedal, da bo šel v bogoslovje, sem vprašal tudi, če se je že kdaj zaljubil v dekle. Ker so odgovorili pritrdilno, sem se pridružil njihovi odločitvi za duhovništvo. Stalno sem zanje molil in to delam še danes.  

Kot bogoslovec sem opazil, da so se takrat nekateri hvalili, češ da oni nimajo problemov z zaljubljenostjo. Zanimivo, ko sem veliko pozneje zvedel, da so geji, sem ugotovil, da so prav oni najbolj zvesto nosili talar. Nekateri so šele kasneje, ko so bili že posvečeni, ugotovili, da so geji. Nekateri so to obvladali in so dobri duhovniki in tako živijo svoj celibat. Ključni problem pri nekaterih duhovnikih gejih pa je, da so povezujejo in lobirajo v svojo korist. Če dobijo še nekaj delikatnih informacij, na primer v zvezi s financami, z njimi lahko držijo še kakšnega  škofa v šahu.  V takem primeru postanejo lahko močni in nevarni.