intervjuji

Zvone Štrubelj: Slovenija je začetniška demokracija, ki ima še veliko pubertetniških izpadov (2. del)

|

Nadaljevanje intervjuja z izseljenskim duhovnikom Zvonetom Štrubljem (1. del: v Evropi je zelo čutiti, da kristajni postajamo manjšina).

Delujete v deželah Beneluksa, prej ste bili v Nemčiji, se pravi v Zahodni Evropi. Povejte nam, kakšno je versko stanje med ljudmi v zahodni Evropi.

Veliko je zunanjih znamenj, veliko cerkva. V samem Bruslju preseneti število cerkva, ki jih imamo, in po drugih evropskih mestih tudi. Lepe, odlične katedrale. Kar se pa tiče števila vernih, je pa tako. Zelo lep simbol je, sem videl že v nekaterih stolnicah evropskih prestolnic, da v veliki, ogromni katedrali naredijo spredaj en prostorček, kamor dajo preprost oltar in stole ali klopi, tako da nastane jedro od petdeset do sto petdeset ljudi, namesto tisoč ali tisoč petsto. Mislim, da smo v Zahodni Evropi, lahko rečem kar po vseh državah Evropske unije, zaposleni s prižiganjem in ohranjanjem teh majhnih lučk, majhnih skupnosti, ki bodo žive, ki bodo pričevalne in bodo zagotovile obstoj krščanstva, krščanske dediščine v Evropi.

Drugi del intervjuja z Zvonetom Štrubljem ne na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj in s tem podprete neodvisno novinarstvo. Prvi del intervjuja je odprt vsem obiskovalcem Domovina.je 

Tomaž Štih: Le kaj namerava vlada, ki je rehabilitirala totalitarizem, diktatorja in zločine proti človečnosti

|

Obramba ni nasilje, je pravica. – Ljudem sem samo sporočil, naj bodo pripravljeni, da si bodo lahko v primeru socialistične diktature rešili življenje. – Vlada naj se raje malo potegne nazaj in umiri stanje, ljudem naj vrne dan spomina ter pusti kipe maršala v muzeju, kamor tudi spadajo. – Borut Pahor, ki ga ima njegov lasten politični pol za dvornega norčka, ima v resnici več politične kilometrine kot celotna vlada.  

Kako komentirate očitke pravosodnega ministrstva o sovražnem govoru in javnem spodbujanju k nasilju?  

 Zavrnil sem jih, ker v vseh mojih čivkih ni niti enega primera spodbujanja nasilja. 

 Ampak jasno ste zapisali, naj se ljudje oborožijo? 

Če bi nekdo Bošnjake ali Tutsije v devetdesetih pozval, da se oborožijo, da se jim ne bo zgodili genocid, ali bi bilo to spodbujanje nasilja? Obramba ni nasilje, je pravica. Ljudem sem sporočil, naj bodo pripravljeni, da si bodo lahko v primeru socialistične diktature rešili življenje. Nekatere države, denimo ZDA, imajo v ustavi celo pravico odstaviti tiransko oblast, jaz pa sem napisal le, da naj bodo ljudje pripravljeni se braniti. To sem utemeljil s postopnim drsenjem v socialistično diktaturo. Ljudje zaradi katastrofalne komunikacije vlade zadnje mesece ne izgubljajo le zaupanja v njeno sposobnost, ampak tudi v njene dobre namene in njeno intimno privrženost svobodi, demokraciji in vladavini prava.  

Najprej so šli v Čebine praznovat rojstvo komunizma, potem so se odločili v državne protokolarne objekte vrniti podobe krvavega socialističnega diktatorja Tita. Sodu pa je res izbilo dno, ko so ukinili dan spomina na žrtve komunizma, še preden se ga je sploh prvič obeležilo. Ljudje se čisto upravičeno sprašujejo, kaj je namera vlade, ki v le nekaj tednih rehabilitira najprej totalitarizem, potem diktatorja in na koncu še zločine proti človečnosti. Ob tem pa izbriše neubogljive zgodovinarje in muzeje ter rožlja z ustavnim udarom, da bi na silo vzpostavila nadzor nad 95 odstotki medijskega prostora in si zagotovila monopolni propagandni aparat. Zakaj to počnejo? Ali so znoreli? To ni materija za dnevno politične igrice, Slovenija stoji na 100.000 okostjih brezpravno pomorjenih ljudi, ki imajo žive svojce. In vlada se prav trudi vzbujati strah, da se intimno s temi dejanji strinja. Po veliko truda ji je to tudi uspelo in zato se oborožujemo. 

Kaj ko bi se vlada namesto preganjanja disidentov raje malo potegnila nazaj in storila kaj, da umiri stanje? Ni treba veliko. Ljudem naj vrne ta dan spomina ter pusti kipe maršala v muzeju, kamor tudi spadajo. Dokler je vlada ustanavljala novo Adrio, pošiljala grožnje Applu in uvajala dve različni državni zdravstveni zavarovanji, ni bilo nobenih nasvetov, naj se ljudje oborožijo. Pa so tudi to brezupno zgrešene politike. Ampak to je tisto, kar normalne vlade počnejo.  

»Kupite si orožje. Legalno ali nelegalno. Ne oklevajte več. Majhna klika skrajnežev, ki izvaja ustavni udar s tem, ko ne vidi več nič slabega v zločinih proti človeštvu, prestopa Rubikon. Podredi si lahko le neoborožen narod. Zdaj je čas, kot je bil v Bosni leta 91-ega.« To ste zapisali. Ste morda vendarle pomislili na negativne posledice, ki bi jih vaš zapis imel, da bi namreč kdo kupil orožje nezakonito in s tem orožjem storil kaj nezakonitega? 

Hollywoodsko razmišljanje o orožju, ki ga tako radi povzemamo v Sloveniji, je zelo enostransko. Jaz pa vas vprašam …

Celoten intervju s Tomažem Štihom, na spletu poznanim kot Libertarcem, je namenjen digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina.

Preverite, kaj še prinaša 99. številka tednika Domovina. Če še niste naročnik Domovine, je zdaj skrajni čas, da postanete in podprete neodvisno novinarstvo. Obiščite našo naročniško stran.

Industrialec Franc Frelih: Država bi morala spodbujati k nakupu slovenskih izdelkov 

|

Oče je rekel, da se rusko ne bom učil, in smo se preselili v Ljubljano. – Videl sem, da živilsko industrijo kupujejo Kitajci. – V Sloveniji je čedalje slabše, davčni pritisk je vse hujši, zato resno razmišljam, da bi šel v Bosno. – Slovenci bi morali biti prijaznejši eden z drugim. – Če kupiš slovensko blago, podpiraš naše državljane. – Dober politik je daljnoviden, ne pa kratkoviden. 

Ekonomist Franc Frelih (69) iz Šentruperta je industrialec, lastnik 17 velikih podjetij doma in v tujini. Družinsko podjetje s strojem za plastiko je zagnal v hlevu njegov pokojni oče Josip Frelih (1928–2020). Veliko se posveča slovenski živilski industriji in vlaga v njen razvoj. Pohvali se, da je tovarna Dana v Mirni edina, ki za sok še melje slovenska jabolka. Na lestvici najbogatejših Slovencev je trenutno na 16. mestu, v Finance Manager pa njegovo premoženje ocenjujejo na 132 milijonov evrov. Franc je imel dva brata, vsi trije pa so imeli po štiri otroke; tako se že v tretji generaciji nadaljujejo tudi družinski posli. Franc Frelih je dolga leta aktiven v Gospodarski zbornici Dolenjske in Bele krajine, ki si je zadala za cilj postati najuspešnejša v državi.

Intervju s Francem Frelihom je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj, pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin, priporočil dogodkov, prireditev, knjig in podcastov ter sproti še podprete neodvisno novinarstvo.

Vsem obiskovalcem Domovine je na voljo intervju: Klemen Jančič, pek in slaščičar: Če nič ne tvegaš, se ne premakneš nikamor. Je pa strašljivo, če to počneš pri 21-tih letih (1. del)