Lidija in Jože Kociper: “Vzeti v službo zdravljenega alkoholika je najboljši nasvet za delodajalca”

Zakonca Lidija Kociper, psihologinja in imago partnerska terapevtka, in psihiater dr. Jožef Kociper že desetletja pomagata ljudem, ki so odvisni od alkohola in njihovim svojcem. V naši družbi še vedno obstaja veliko neznanja in predsodkov glede alkohola in zasvojenosti z njim.

V intervjuju sta nam podrobneje opisala kako lahko pri sebi in bližnjih prepoznamo znake odvisnosti, kako poteka zdravljenje in zakaj se mora zdraviti tudi partner odvisnika. Pojasnila sta tudi kako se ženski alkoholizem razlikuje od moškega in kaj lahko stori delodajalec, ki pri zaposlenih opaža težave z alkoholom.

Z zdravljenjem alkoholikov se ukvarjate že desetletja. Kakšne so po vaši oceni številke odvisnih v Sloveniji?

Jože: Vedeti moramo, da je pri alkoholizmu ogromno zanikanja. Kar imamo, so samo ocene. V zadnjih dvajsetih letih so bile od sto petdeset do dvesto tisoč odvisnih od alkohola. Še vsaj nekajkrat toliko je takih, ki pijejo tvegano, škodljivo in so torej problematični pivci. Trikrat, štirikrat toliko je svojcev, ki so tudi prizadeti zaradi alkohola.

Kakšni so znaki po katerih lahko prepoznamo, da je nekdo od bližnjih (ali mi sami) odvisen od alkohola?

Jože: Kriterij, da piješ več kot si si sam postavil, da je meja, je že od eden prvih znakov, da je tvoje pitje škodljivo. Najbolj natančno pa prepoznamo odvisnost po tem, da človek ne zmore zdržati brez alkohola in pije kar naprej, pravimo, da doliva. Na tej točki že tudi okolica spozna, da je nekdo alkoholik.

Po najbolj osnovni medicinski statistiki imamo enajst znakov, ki lahko označujejo odvisnost in če od teh enajst znakov človek dosega dva ali tri, so to že zelo resni simptomi in se jim hitro pridružijo še novi.

[caption id="attachment_367725" align="aligncenter" width="634"] Foto: fotografija strani v skripti Piti ali ne piti/Biti ali ne biti[/caption]

Vendar pa se tudi pri zmernem pitju ali pri začetni odvisnosti, pogosto pojavljajo družinske, socialne in tudi psihične težave. Ko človek uporablja alkohol za sprostitev ali za čustveno tolažbo in pije za izboljšanje razpoloženja ali zaradi tesnobe, je to že znak za alarm.

Si lahko človek pomaga sam?

Jože: Dokler je samo zmeren pivec, pa tudi že problematičen, si še lahko sam pomaga. Če se drži osnovnega pravila: nikoli ne piti za žejo, nikoli ne piti na čustva in nikoli ne piti zaradi prisile družbe. Tako si lahko sam pomagaš, da ostaneš kultiviran pivec. Problem pa je, ko zdrsneš čez mejo, takrat pa si lahko zmeraj manj sam pomagaš.

Osnovno pravilo, da se izognemo odvisnosti, je: nikoli piti za žejo, nikoli piti na čustva in nikoli  piti zaradi prisile družbe.

Lidija: Ljudje niso pripravljeni brati, spoznati dejstev o tem, kaj je odvisnost in kaj soodvisnost. Mislijo, da je rešitev samo »manj pij«, pa ni tako preprosto. Odvisnost ima svoje zakonitosti in zmeraj mislimo, da se mora drugi pač malo spremeniti in bo vse dobro. Ne gre za to. Niti en človek se ne zapije zato, ker bi se hotel zapiti. Vsak, ki se je zapil, pa je mislil, da se to njemu ne more zgoditi. In ker se v družbi tako podpiramo, spodbujamo pri pitju, ljudje sploh ne pomislijo na to, da bi kontrolirali svoje pitje. Ko jih vprašaš, kdaj so zgubili kontrolo, ne znajo povedati. Nikoli si ni zadal tega, da bo popil samo tri kozarce in bo to dovolj, ker ve, da pri četrtem ga malo odnese.

V družbi bi morala obstajati zdrava mentaliteta o tem kako piti. Kako drugače bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da če hočejo vse življenje piti alkohol in uživati njegove dobre učinke, pa ne zapasti v odvisnost, si je treba postaviti mejo in si ne dovoliti iti čez. Vsako pijančevanje se nekje nalaga in nikoli ne veš, kdaj bo kapljica čez rob in bodo možgani rekli stop, ne morem več kontrolirati!

Se pravi alkoholik vedno potrebuje strokovno pomoč pri zdravljenju…

Jože: Najprej potrebuje nek dogodek, neko krizno situacijo, ki človeka vrže iz tira. Da vidi, da grmi proti prepadu. Šele tedaj se večina ljudi prebudi. Recimo, zgodi se epileptični napad, zgodi se prometna nesreča, zgodi se grožnja z ločitvijo …  V psihiatriji oziroma v zdravljenju odvisnosti vidimo, da nobeden zdravljenec ne pride po lastni želji in volji na zdravljenje. Vsak pride zaradi nečesa, naj je to bolezen, pritisk svojcev … Ali zaradi lastne vesti, kar pa je zelo redko. Samo enega novinarja se spomnim, v vseh desetletjih dela z odvisniki, ki se je sam odločil za spremembo, ker je videl in ga je pretreslo, da je za neko stvar, ki jo je prej naredil v eni uri, zdaj rabil osem ur.

Niti en človek se ne zapije zato, ker bi se hotel zapiti. Vsak, ki se je zapil, pa je mislil, da se to njemu ne more zgoditi.

So pa tudi ljudje, ki se sami ozdravijo, saj vidijo, da tako več ne gre. Ampak taki ljudje velikokrat porabljajo vso svojo psihično energijo za to, da ostanejo trezni. In to je lahko pot velikega duševnega trpljenja. Ne preostane mu energije, da bi sproščeno živel. Kar je v bistvu namen zdravljenja.

Lidija: Spominjam se zdravljenke, ki je sama abstinirala šest let, nakar se je ponovno zapila. Ko je obiskovala skupino, je poročala o spremembi, ki jo je doživela pri sebi. V tistih šestih letih je bila zelo napeta, sitna, nezadovoljna. Sedaj je sproščena, vesela, z možem imata veliko boljši odnos.

Včasih potrebno, da stvari »dozorijo«, se nakopičijo s svojimi pritiski na različnih področjih. Njegovi bližnji, služba, zdravje, njegova stiska…

Če se svojci seznanijo s tem, kaj je odvisnost in spoznajo tudi svojo soodvisnost (priporočam v branje knjigi Ženske, ki preveč ljubijo in Zbogom soodvisnost), potem bodo lažje vedeli, kaj jim je storiti.

Kako poteka zdravljenje? Kako dolg proces je to?

Jože: Odločitev za spremembo, ki se največkrat zgodi po nekem zunanjem impulzu ali prekoračitvi meja, je v bistvu že začetek zdravljenja. To se v začetku odvija zelo intenzivno. Če je človek zdravljen ambulantno in je sposoben zdržati v treznosti, hodi vsak teden na terapevtsko skupino in lahko v dveh do treh letih opravi osnovno zdravljenje.

Bolezen odvisnosti je v naši mokri družbi pravzaprav degradirana in še zmeraj se nanjo gleda moralistično.

Se pravi najprej pride do fizične abstinence, ki je predpogoj za kakršnokoli rehabilitacijo. Kako se potem nadaljuje zdravljenje?

Jože: Abstinenca je domača naloga tistega, ki je odvisen od alkohola. Če ne vzpostavi abstinence, se tudi možgani ne spremenijo in celoten proces zdravljenja in rehabilitacije sploh ne more steči. Treznost in abstinenca sta pogoj, da se zdravljenje sploh dogaja in tudi pogoj, da zdravljenje obstane. Same abstinence ni tako težko vzpostaviti, večina odvisnikov še ima nekaj duševne moči, zelo težko pa je abstinenco vzdrževati na dolgi rok. Zato je potrebno zdravljenje in podpora skupine in terapevta.

Čisto konkretni koraki zdravljenja…

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Ko začnejo zdravljenci urejati odnos do sebe in bližnjih, pridobijo samospoštovanje, spoznajo lažnost kratkotrajne omame in varljivih »prijateljev« in spoznajo koliko prijetnih občutij lahko dajejo dobri, iskreni odnosi.

Zakaj mora biti zdravljenje v skupini? Se človek ne more zdraviti individualno?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Kakšno vlogo pa ima družina zasvojenca v procesu zdravljenja?

Jože: V Sloveniji v zdravljenje vključujemo predvsem partnerja, če obstaja. V drugih državah vključujejo vso družino.  Pri nas je poudarek na partnerskem načinu reševanja težav. Zaradi tega, ker je partner od zdravljenca prav tako šel skozi soodvisnost in ima običajno zelo hude duševne težave, sploh če je odvisnost trajala dolgo, desetletja. Tudi sam potrebuje leta, da prepozna, kaj se je dogajalo v njegovem življenju. Prvenstveno partner ni na zdravljenju zaradi zdravljenca, ampak sta tam vsak zaradi sebe in to čisti njun odnos. Terapevtske skupine niso partnerska terapija ali svetovanje, kljub temu pa po izkušnjah zdravljencih ugotavljamo, da se partnerski odnos po treh do štirih letih večini parov zelo obnovi, na vseh nivojih: telesnem, čustvenem, ekonomskem, tudi v odnosu do otrok.

Ugotavljamo, da se partnerski odnos po treh do štirih letih zdravljenja večini parov zelo obnovi, na vseh nivojih: telesnem, čustvenem, ekonomskem, tudi v odnosu do otrok.

Ko gre za zdravljenje se zahteva abstinenca tudi od partnerja. Zakaj?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Se pravi, da tudi za žensko ni prava rešitev, da alkoholika samo zapusti, nujno je, da se tudi sama udeleži zdravljenja, sicer bo v drugem odnosu zgodbo ponovila…

Lidija: Trstenjak je rekel, da zdrava jabolka ob gnili jabolki, tudi sama postane gnila. Alkoholizem je bolezen cele družine. Najprej toleranca svojcev, zanikanje… sprejetje krivde za stanje alkoholika nase

Kar je ključno, je urejanje odnosa. Tudi pri partnerjih (svojcih) alkoholika gre prav tako za odvisnost. Odvisnost od tega odnosa. Kot je mož kar naprej okupiran s pijačo, tako je ona kar naprej okupirana z njim. Kdaj bo prišel, kakšen bo prišel … zaradi odvisnosti s tem odnosom, ne more jasno misliti in ga ščiti, prevzema njegove odgovornosti. Spomnim se zdravljenca, ki je rekel: »Če bi moja žena pila, jaz ji ne bi nikoli toliko stvari toleriral kot jih je ona meni.«

Kar je ključno, je urejanje odnosa. Tudi pri partnerjih (svojcih) alkoholika gre prav tako za odvisnost. Odvisnost od tega odnosa.

Alkoholizem pri ženskah? Kako se razlikuje od moškega?

Jože: V osnovi se ne razlikuje, posledice so enake. Velika sprememba v zadnjih letih je, da je bilo pred tridesetimi leti v terapevtskih skupinah večina moških in okoli 10% žensk, danes pa v povprečju ženske že dohitevajo moške. Kar pomeni, da odvisnost ne gleda na spol, status, izkušnje… Človek se lahko zapije pri 18 letih, lahko pa se zapije pri šestdesetih, ko gre v pokoj. Takrat je pravzaprav največ odvisnosti.

Ženski alkoholizem je toliko bolj zapleten, ker imajo ženske poleg same odvisnosti običajno tudi zelo resne psihične težave. Kronično depresijo, hude tesnobe, pogosto so same imele izkušnjo odvisnosti in nasilja v primarni družini. Ženski alkoholizem je pogosto posledica pritiska in verige vseh hudih dogodkov, ki so se jim dogajale v življenju.

Ženski alkoholizem je bolj tih, ker je v ozadju veliko sramu. Veliko več kot pri moških. Tam obstaja nek namišljen ponos, da se ga je napil … tega pri ženskah ni. Zato okolica pogosto njihove odvisnost dolgo ne opazi in prepozno pridejo na zdravljenje.

Ženski alkoholizem je bolj tih, ker je v ozadju veliko sramu. Veliko več kot pri moških.

Kaj pa podpora ženskam, ki so odvisne s strani partnerjev?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Predstavljam si, da je glede zdravljenja v družbi veliko predsodkov in da se ljudje, ki imajo težave z alkoholom, bojijo zdravljenja. Vendar pa je ta izkušnja zelo pozitivna za zdravljence. Delo na sebi je sicer težko, ampak tu bo prostor, kjer se bodo zate in za vaju nekaj dobrega dogajalo, tukaj se bosta dobro počutila…

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Katera zgodba v vaši praksi je na vas naredila največji vtis ali vas pretresla?

Jože: Po devetih mesecih zaljubljenosti je partnerka pripeljala svojega ljubimca na zdravljenje, ker je prepoznala, da je odvisen od alkohola. Gospod se je dve, tri leta jezil, zakaj ga je sploh spravila v skupino. Kljub temu je hodil in njun odnos je obstal. Šele četrto leto je sprejel svojo bolezen. Ves čas je abstiniral. Z partnerko sta se zelo povezala, imela štiri otroke. Vendar pa je gospod šel v drugo vrsto odvisnosti, ki mu rečemo deloholizem in je nato umrl zaradi infarkta in je gospa ostala sama s štirimi majhnimi otroki. To je pozitivna in žalostna zgodba obenem.

Se to zgodi pogosto, da alkoholik odvisnost od alkohola zamenja za neko družbeno bolj sprejemljivo odvisnost, kot v tem primeru?

Jože: Ja, saj to na nek način tudi je namen zdravljenja. Da se vzpostavi neka pozitivna odvisnost. Do športa, branja, kulture …vse te stvari kot naravne psihoterapevtske elemente uporabljamo v procesu zdravljenja. Ni pa namensko mišljeno, da bi bilo potrebno zamenjati odvisnost. Opažam pa, da so zdravljenci običajno izjemno dobri delavci, izjemoma pa zaidejo tudi v deloholizem. Pri njih je pogosto občutek krivde, ker so zaradi odvisnosti zamudili nekaj let. To je družbeno zelo zaželena odvisnost, prinaša tudi uspehe, po drugi strani pa zelo izčrpava človeka.

Opažam, da so zdravljenci običajno izjemno dobri delavci. Pri njih je pogosto občutek krivde, ker so zaradi odvisnosti zamudili nekaj let.

Se pravi, vzeti v službo zdravljenega alkoholika, je dober nasvet za delodajalca …

Jože: Vzeti v službo zdravljenega alkoholika je najboljše, kar je možno. Tudi zato, ker tak zdravljeni alkoholik potegne veliko ljudi za sabo in zelo pozitivno vpliva predvsem na tiste zmerne tvegane pivce, ki počasi prehajajo čez mejo. En tak vzgled je vreden veliko več kot vsa moralistična poučevanja ali reklame po televiziji.

Lidija: Služba je zelo pomemben faktor pri odločitvi za zdravljenje. Alkoholikom veliko pomeni, radi delajo. Velikokrat je služba še edini prostor, kjer so uspešni, cenjeni. Družina mu morda ne pomeni več toliko, saj tam vedno znova doživlja konflikte in v sebi nosi občutke krivde.

V prejšnjih desetletij, ko so podjetja še ljudi pošiljala na zdravljenje, je tako do ozdravljenja prišlo veliko več ljudi. Ko so dali ljudem možnost ali odpust ali zdravljenje, se jih je veliko ali večina odločila za zdravljenje. Danes se tega mnogo premalo zavedamo in podjetja raje delavca, ki ima težave z alkoholom, odpustijo, namesto da bi ga usmerila na zdravljenje. In odločitev za zdravljenje se podaljša za več let in s tem trpljenje družine in otrok v njej.

En vzgled zdravljenega alkoholika je vreden veliko več kot vsa moralistična poučevanja ali reklame po televiziji.

Vsem delodajalcem bi rada sporočila, da naj nekaj storijo za zdravljenje odvisnikov. Naj jih postavijo pred dejstvo. Nič več vas to, da človeka pošljete na zdravljenje, ne stane kot prvih 30 dni bolniške, nazaj pa boste dobili odličnega delavca in naredili ogromno spremembo v življenju njega in njegove družine ter okolice.

Vpliv vere v procesu zdravljenja…kako nam lahko pomaga vera, ima vera vpliv v procesu zdravljenja?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

To zveni zelo v stilu velikonočne hvalnice, ki omenja srečno krivdo …

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

[su_note note_color="#fbeab1"]Preberite tudi intervju z zakoncema Kociper na portalu Iskreni, kjer sta podrobneje govorila o soodvisnosti partnerja zasvojenca in težavah s katerimi se srečujejo odrasli otroci alkoholikov.[/su_note]

Rus Dimitrij Gramotnik: Da se Putin bori proti Ameriki in Natu, je propagandna laž, ki vžge pri Slovencih

Dimitrij Gramotnik se je iz Rusije pred dvema letoma z ženo preselil v Slovenijo, preostanek njegove družine pa še naprej živi v Rusiji. V Sloveniji študira in dela, povezuje pa tudi rusko opozicijo režimu Vladimirja Putina. Skupina, v kateri je aktiven, si je nadela ime »Slova«, kar v prevodu pomeni beseda, ker verjamejo, da beseda lahko premaga tudi orožje. Skupina vključuje približno 140 ljudi, redki si upajo tudi javno spregovoriti.

Po poklicu je tržnik in oblikovalec, ukvarja pa se tudi z glasbo in umetnostjo. Zase pravi: »Nisem poslovnež ali politik. Kreativno razmišljam. V Slovenijo pa sem prišel zaradi študija in ker si želim živeti v družbi, kjer veljajo zakoni.« Slovenijo vidi kot povsem drug svet, kar se tega tiče, v primerjavi z Rusijo.

V Sloveniji živite dve leti, Rusijo ste zapustili še preden se je začela vojna. Zakaj?

To je bilo v začetku leta 2021. Takrat se je iz Nemčije v Rusijo vrnil Aleksej Navalni. Takoj po pristanku letala ga je še na letališču aretirala ruska policija. Gre za simbolno dejanje, sporočilo vsem, ki se ne strinjajo s Putinovim režimom in takrat sva z ženo ocenila, da je čas za odhod.

Sta bila z ženo politično aktivna v Rusiji?

Ne, nisem se ukvarjal s politiko. Vsekakor ne več od deljenja kakšne vsebine na družbenih omrežjih ali pa kakšne donacije organizaciji, ki zastopa politične zapornike v Rusiji. Nisem želel imeti težav s policijo, oblastjo ali celo iti v zapor. Tako nekako, kot funkcioniramo v glavnem vsi Rusi. Tako smo delovali v preteklosti, tako delujemo danes.

Odkar sem v Sloveniji, sem bolj aktiven. Ko sem prišel v Slovenijo, sem šel pred rusko veleposlaništvo s transparentom v podporo političnim zapornikom v Rusiji. Tukaj se čutim svobodnega in lahko povem svoje mnenje brez strahu, da bi zato moral v zapor.

Se je odnos Evropejcev do Rusov spremenil zaradi vojne v Ukrajini?

Slišal sem nekaj takšnih zgodb, da se je komu zgodila kakšna neprijetnost, kakšen vandalizem. Osebno pa nisem nikoli videl česa takega. Meni se nikoli ni zgodilo kaj takega. Od Slovencev sem bil vedno deležen samo podpore. Slovenci, ki vedo, da sem Rus, me povprašajo, kako je z mojo družino, vedno so razumevajoči. Razumejo, da je noro, kar počne Putin, in da je to katastrofa tudi za nas. Letos nisem doživel ničesar slabega zato, ker sem Rus.

Tudi od Ukrajincev ne. Pravzaprav sem bil slabega odnosa deležen samo od nekaterih drugih Rusov zaradi svojega prepričanja, da je ta vojna zločin. Več starih prijateljev, ali pa drugih Rusov, predvsem iz Rusije pa mi je pisalo, če sem sovražnik države.

Kaj pa domači, družina, ki še živi v Rusiji? Kako so oni sprejeli to pozicijo?

Moja starša sta dobro izobražena, kar je sicer velik privilegij. Moj oče je že kmalu po Putinovem vzponu na oblast rekel, da je Putin zločinec, da ne pomeni nič dobrega za Rusijo. Takrat, kot to sploh še ni bilo popularno, ko je Putin še med večino veljal za junaka. Tako da moji sorodniki razumejo in podpirajo mojo držo.

Poznam pa več ljudi, ki se jim je povsem podrl odnos s starši, brati, sestrami, ker nasprotujejo Putinu. So tudi že razpadale družine zaradi tega. Nekateri ruski starši odhod otrok v Evropo razumejo tudi kot izdajo naroda. To je velik problem za rusko skupnost, tudi državo, ki se bo še pokazal v prihodnosti. Moji na srečo niso taki.

Kako Rusi v Rusiji razumejo vojno v Ukrajini? Koliko sploh imajo informacij?

Odnos do vojne v Ukrajini je kompleksen. V Rusiji ni neodvisnih medijev. Ko to rečem, mislim resno in dobesedno, to ni kakšno pretiravanje ali metafora. Ljudje nimajo veliko virov informacij.

Kdor spremlja medije, sliši vladno propagando. Vsak si sicer lahko poišče informacije na spletu, ampak mnogi tega ne naredijo, pa tudi tam je veliko vladne propagande, od Facebooka, Youtuba, tudi Telegrama, ki je precej popularen. Marsikdo misli, da tam dobi verodostojne informacije, pa gre pogosto tudi tam za propagando.

Rusija ima veliko izobraženih ljudi, ki bi lahko razmišljali s svojo glavo, ampak tega ne počnejo in rajši verjamejo temu, kar slišijo po televiziji. Po svoje je to paradoks. Res pa je, da jih Putin že več kot dvajset let, odkar je na oblasti, aktivno skuša odvaditi kritičnega razmišljanja.

Potem pa je tukaj še strah. Zdaj, ko je vojna, še toliko večji. Enostavno moraš podpirati državo, ničesar ne smeš reči proti lastni vojski. Razmišljanje o tem, ali je vojna pravična ali ne, je nezaželeno. Lahko te pripelje tudi v zapor, včasih celo stane življenja.

Ko se navajenost na stanje pomeša še s strahom, se ljudje zaprejo, nehajo se pogovarjati, družba se atomizira. Ljudje postanejo apatični, živijo v svojem mehurčku, kjer skušajo preživeti in se, zato da nimajo težav strinjajo s čimerkoli. Vsak dela svoje delo, živijo pa drug mimo drugega. V tem vidim velik vzrok za slabo situacijo, ki je danes v Rusiji. Ker večina molči, imamo lahko na oblasti zločince, ki lahko delajo kar hočejo. Kradejo, ubijajo opozicijo, začenjajo vojno.

Ker večina molči, imamo lahko na oblasti zločince, ki lahko delajo kar hočejo. Kradejo, ubijajo opozicijo, začenjajo vojno.

So žrtve vojne to kaj spremenile? Ljudje izgubljajo otroke, sorodnike, prijatelje, sosede, znance. So tisoči mrtvih Rusov v vojni kaj spremenili razmišljanje ljudi?

Zagotovo potrjeno je umrlo že vsaj 10.000 Rusov v tej vojni, verjetno še precej več. To je ogromno. Kljub temu je Rusija velika država. Nas je 140 milijonov, ozemlje je ogromno in družba je bolj atomizirana, manj je odnosov med ljudmi. To je drugače kot v Sloveniji, kjer se vsi med seboj poznajo in informacije zelo hitro krožijo.

Če bi v vojni umrlo 1.000 Slovencev, bi bila to za vas velika travma. Vsi bi za to vedeli, vsi bi se pogovarjali o tem. V Rusiji je to bolj kompleksno. Tudi agencije, ki naj bi merile javno mnenje, niso verodostojne, ampak sporočajo to, kar želi slišati oblast. Kot rečeno, ni neodvisnih medijev, ni razprav. Ljudje niti ne vedo, kaj mislijo drugi. Pogosto niti, kaj misli tvoj sosed, kaj šele cela država.

Ljudje se v glavnem pogovarjajo znotraj družin. In seveda se ne strinjajo s tem, da ljudje umirajo. Tako naši sodržavljani, kot Ukrajinci. Navzven pa govorijo to, kar morajo govoriti, kar jim prek medijev in »raziskav javnega mnenja« sporoča oblast, da ohranijo lastno varnost, ker je represija v Rusiji huda.

Včasih si celo v lastnem domu ne upajo spregovoriti, kar mislijo, da jih ne bi slišal sosed in prijavil. To je še instinkt iz časov Sovjetske zveze. Od začetka vojne se je to znova začelo. Nekateri ljudje znova prijavljajo svoje sorodnike, sosede. Zame je to šok, ker sem verjel, da je to nekaj, kar smo pustili v Sovjetski zvezi, zdaj pa vidim, da se to znova začenja dogajati v Rusiji.

Ko ti zakoni preprečujejo, da bi kaj rekel, ko te mediji in javnomnenjske raziskave prepričujejo v to, da vsi podpirajo Putinovo vojno, kot te kdo lahko prijavi, če rečeš kaj proti režimu, se večina odloči, da rajši molči, samo da ima mir.

Na kakšen način pa Rusi vendarle protestirajo, glede na to, da so protesti prepovedani?

Izrazit drugačno mnenje je težko. Z začetkom vojne je bilo sprejetih več represivnih zakonov. Za sedem, osem, deset let zapora si lahko zaprt že samo, če rečeš, da je gre v Ukrajini za vojno. Posebej še, če to rečeš pred velikim občinstvom. Ljudje so zaradi tega danes v zaporu. V soboto ob 14h bomo na Prešernovem trgu imeli shod v podporo tem ljudem.

Ne glede na to nevarnost nekateri še vedno protestirajo. Pišejo po internetu, hodijo na ulico s transparenti, ki sporočajo, da vojna je vojna, ustavite vojno in podobno. Običajno prvič dobiš visoko denarno kazen, ko to narediš drugič, greš v zapor. Nekateri kljub temu gredo na cesto. Ni velikih shodov, več je posameznikov, ki držijo kak transparent. Ali pa samo prazen papir. Tudi to je zdaj prepovedano. Če stojiš na ulici s praznim papirjem, te policija zapre.

Tem ljudem pomagajo organizacije, ki se borijo za človekove pravice, kot je OVD-Info. Ljudje zbirajo denar za odvetnike, da na sodiščih zagovarjajo take politične zapornike.

Potem je tukaj umetnost. Poezija, likovna umetnost, grafiti. Veliko napisov po stenah pravi: Vojna je vojna, ustavite vojno. Ljudje izdelujejo plakate. Prvi kazenski postopek po novi zakonodaji je bil proti Aleksandri Skočilenko, umetnici iz Sankt Peterburga, ki je nekaj listkov s cenami v supermarketu zamenjala s sporočili proti vojni. V priporu je že eno leto, grozi ji 10 let zapora.

Prvi kazenski postopek po novi zakonodaji je bil proti Aleksandri Skočilenko, umetnici iz Sankt Peterburga, ki je nekaj listkov s cenami v supermarketu zamenjala s sporočili proti vojni. V priporu je že eno leto, grozi ji 10 let zapora.

Ljudje objavljajo na družbenih omrežjih. Včasih je že komentar na družbenih omrežjih, všeček ali poobjava nekoga drugega razlog, da greš lahko v zapor. Ljudje, počnejo, kar se spomnijo, ker ne morejo biti tiho, čeprav vedo, da bodo kaznovani. Nekateri zbirajo denar za Ukrajino. V nekaterih krajih so požgali vojaške naborniške urade, sabotirali so železnice proti Ukrajini in drugo vojaško infrastrukturo. Po nekod so proti neznosnim razmeram protestirali tudi mobiliziranci v vojsko.

Ljudi, ki si upajo to početi, pa je vendarle malo. Večina ljudi sicer ne podpira vojne, ampak tega javno ne pokaže.

Kako se je spremenilo običajno življenje ljudi v Rusiji, odkar se je začela vojna in z njo sankcije?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Kaj pa vendarle ljudi najbolj žuli že danes?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Kako pa je z mobilizacijo? Se fantje, moški skrivajo, da ne bi bili vpoklicani v vojsko?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Val emigracije iz Rusije, ki se je zgodil septembra, ko je bila napovedana mobilizacija, je bil največji val emigracije od razpada Sovjetske zveze.

Kaj pa tisti, ki si ne morejo privoščiti, da bi šli v tujino? Se skrivajo?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Kaj počnete Rusi, ki ste v tujini? Kako se upirate Putinovemu režimu?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Vas skrbi, da bo zaradi tega vašega delovanja preganjali vaše sorodnike v Rusiji?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Putinov režim v propagando v Evropi vlaga celo več denarja, kot v propagando v Rusiji.

Se lahko Putinov režim v kratkem zlomi?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Kaj pa bi prinesel tak konec Putinovega režima za Rusijo?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Kaj bi želeli sporočiti Slovencem?

Mogoče se zdi, da večina Rusov podpira vojno. To ni res. Putin nima vsesplošne podpore. To mnenje izhaja iz propagande. Ta ne deluje samo v Rusiji, ampak tudi v Evropi in skuša prevzeti vse kanale, po katerih prihajajo informacije iz Rusije. Tudi v Sloveniji deluje ruska propaganda. Putinov režim v propagando v Evropi vlaga celo več denarja, kot v propagando v Rusiji. Plačuje nekatere politike in medije, sicer na skrivaj, ne direktno.

Marsikdo, ki živi v svobodni državi si težko predstavlja, da kakšni mediji delujejo tudi za Putina. Žal pa je kupil toliko medijev in ljudi, kolikor jih je lahko. Berlusconi in Schröder sta samo najbolj znana, veliko je pa tudi neznanih. Zato je treba biti previden, kaj sporočajo mediji.

Ko pravijo, da se Putin bori proti Ameriki in zvezi NATO, je to laž, ker vedo, da mnoge motijo Američani in to pri mnogih Slovencih vžge, da bi zaupali Putinu. To ni razlog za vojno. Tudi ne gre za geopolitiko. Razlog za vojno je Putinov poskus, da bi ohranil svojo oblast. Pri tem ne izbira sredstev. Če mora za ohranitev oblasti ubiti milijon ljudi, bo to storil. Govoril bo pa tisto, kar mora reči, da ohrani oblast, pa če je res ali ne. In če bi zmagal v Ukrajini, bi šel naprej.

Ljudje nočejo vojne. Žal molčijo, kar je sramota. Ampak ko bo režim enkrat padel, boste videli, da bodo ljudje takrat spregovorili. Ker Rusija je trenutno zapor. Lahko hodiš po ulici, nisi pa svoboden, ne moreš reči, da je vojna vojna. To ni pravična vojna. To je vojna za oblast enega človeka.

Pedro Opeka: V cerkvi je prav, da človek sodeluje, da ne pride samo gledat. Sicer hitro zaspi (2. del)

V prvem delu intervjuja z misijonarjem slovenskega rodu na Madagaskarju, Pedrom Opeko, ki ste ga na Domovini lahko že prebrali včeraj, smo spregovorili o skupnosti Akamasoa, o njenem razvoju, o vzgoji in izzivih v prihodnosti.

V drugem delu pa smo spregovorili o izzivih Madagaskarja, pa tudi o njegovem pogledu na Slovenijo in spravo ter o tem, kako dogajanje v svetu vpliva na delovanje misijonarjev na Madagaskarju.

Madagaskar je danes v deseterici najrevnejših držav sveta. In to kljub temu, da ima veliko naravnih bogastev, pa tudi človeškega kapitala. Kje po več kot petdesetih letih dela na Madagaskarju vidite priložnost, da bi se ta otok dvignil iz revščine?

Madagaskar se lahko dvigne samo preko vzgoje. Veliko naravnega bogastva te nikamor ne premakne, če si goljuf, če ne živiš iz resnice, če izvajaš korupcijo. Zato je treba ljudi vzgojiti za pravičnost. Mladini je treba dopovedati … (odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)

Kakšna je situacija glede revščine na Madagaskarju danes v primerjavi s tem, kakšna je bila pred štiridesetimi leti?

Meni se zdi, da je slabše … (odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)

To ni več tisti Madagaskar, kamor sem prišel pred petdesetimi leti. Izgublja se duhovno bogastvo, kultura, navade, mišljenje, medosebna pomoč, solidarnost.

[caption id="attachment_374160" align="alignnone" width="1000"] Foto: Klemen Kraševec[/caption]

V čem vidite razlog za to?

(odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)

Spremljate dogajanje v Sloveniji? Kako je videti Slovenija iz Madagaskarja?

Slovenijo spremljam bolj malo, spremljam pa dogajanje v Evropi in svetu. Spremljam predvsem vojno dogajanje, pa kraje, kjer se ljudje upirajo, ker želijo več pravičnosti, sodelovanja. Dnevno spremljam poročila iz sveta, ker se iz tega veliko naučim. Te stvari moram vedeti, če želim voditi skupnost več deset tisoč ljudi.

Kar se danes dogaja v Ameriki, se bo čez deset let v Evropi. In kar se danes dogaja v Evropi, se bo čez deset let v Afriki in na Madagaskarju. Vse krize pridejo tudi k nam. Ampak iz njih se lahko že kaj naučimo, še preden pridejo k nam, da so manj uničujoče, ko pridejo enkrat tudi k nam. Da se lahko v naprej pripravimo na krize. Vse sčasoma pride tudi k nam. Internet, Facebook, Tik Tok in podobno ne potrebuje nobene vize.

Vaš oče je v času povojnih pobojev po drugi svetovni vojni za las ušel smrti. Je kdaj gojil kakšno zamero do povojnih oblasti? Kakšen je bil njegov odnos do Slovenije in njenega takratnega vodstva?

Moj oče je bil žalosten in zelo ranjen. Dežela, v kateri je bil rojen in za katero je delal, ga je izključila. Moral je bežati iz domovine … (odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)

[caption id="attachment_374170" align="alignnone" width="1000"] Foto: Peter Merše[/caption]

Vidite možnost, da bi med Slovenci prišlo do sprave, ki se še vedno zdi kar nekako oddaljena?

To je velika škoda. Slovenci smo po številu majhen narod. Verjamem, da bo nekoč prišlo do sprave, ki je nujno potrebna, če želimo kot narod preživeti in obstati.

Čeprav sem bil rojen v Argentini, se imam za Slovenca. Moj oče je bil Slovenec, moja mama je bila Slovenka, tako sem tudi jaz Slovenec. Imel sem srečo, da sem živel na način, kjer je bilo veliko odprtosti. V Evropi, tudi v Sloveniji so ljudje kar nekako formatirani, se vzgajajo po modelih.

V Argentino pa so prišli ljudje iz celega sveta in so navajeni živeti skupaj, v medsebojnem spoštovanju. Vsak zase lahko še vedno ohranja tudi kakšne navade, ki jih je prinesel iz svojega naroda. Argentina bi lahko bila kot ene manjše Združene države Amerike, ampak žal ni znala izvajati prave politike. Njeni voditelji so jo zavozili, zapravili zaradi korupcije.

Sem pa sam tam dobil to širino mišljenja, ki ni vezano na kakšne navade. V Argentini ni bilo nekih navad, zgolj princip: Ti spoštuj mene, jaz spoštujem tebe. Navade smo gojili samo po družinah. Slovenci smo se tako skupaj zbirali za molitev, kulturo in kakšno veselico. Vse je bilo odprto in zelo preprosto. Ustvarjali smo novo pot.

Iz Južne Amerike prihaja tudi evangelizacija revežev. Tam imaš v cerkvi hkrati reveže in bogataše, ki molijo istega Boga. In od tukaj spoznanje, da je potrebna pravičnost, sprememba v naših življenjih. Sveta maša ni nekaj iz navade, je nekaj živega. Gre za zakrament, ki prenovi duha.

V Sloveniji je velik del liturgije stvar navade. Marsikje ljudje niti ne sodelujejo pri bogoslužju. Samo sedijo in poslušajo petje s kora. Pa bi bilo dobro, da bi peli, ker ljudsko petje ljudi dviguje. Francoska komunistična partija ima samo eno pesem, ki jo navijajo do onemoglosti. Ampak, ko skupaj pojejo, se počutijo povezane. Podoben občutek je, ko ljudje na Brezjah skupaj pojejo Marijine pesmi. To te prevzame. Tam se vidi, da je Slovenija nekaj posebnega, da smo povezani preko vere, preko Marije. Na Brezjah sem vedno prevzet.

Brez tega ljudje rečejo, da se dolgočasijo v Cerkvi. V Sloveniji, v Franciji. Tukaj, na Madagaskarju se ljudje ne dolgočasijo. Vsi sodelujemo in skupaj pojemo. V cerkvi je prav, da človek sodeluje, da ne pride samo gledat. Sicer hitro zaspi.

Brez tega ljudje rečejo, da se dolgočasijo v Cerkvi. V Sloveniji, v Franciji. Tukaj, na Madagaskarju se ljudje ne dolgočasijo. Vsi sodelujemo in skupaj pojemo. V cerkvi je prav, da človek sodeluje, da ne pride samo gledat. Sicer hitro zaspi. Še duhovniki včasih kar malo zaspimo. Predstavljajte si, da bi prišli na pojedino in ne bi nič pojedli in nič popili. Ampak pri maši se pa zdi, kot da se mnogi obnašamo ravno tako. Ko bomo vsi sodelovali, bo tudi vzdušje bolj bratsko in se bomo bolje zavedali, da je Bog z nami. Vsakokrat, ko praznujemo evharistijo, je to srečanje z Jezusom in Bogom.

[caption id="attachment_374163" align="alignnone" width="1000"] Pedro Opeka pred kapelo sv. Družine. Kapelo sv. Družine se je zaobljubil postaviti njegov oče Lojze Opeka, v kolikor bi preživel povojne poboje. Ko se je rešil iz jame Brnica pri Trbovljah je odšel v Argentino, kasneje pa skušal postaviti kapelo v Sloveniji. Ker to ni bilo mogoče, jo je zanj postavil sin Pedro na Madagaskarju. Foto: Klemen Kraševec[/caption]

V Akamasoi dajete otrokom po en obrok riža na dan. To je veliko riža. Kako se je zaradi draginje, ki je nastopila v preteklem letu, to delo otežilo?

(odgovor je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina)

Kakšna pomoč pride najbolj prav?

Najbolj pomaga pomoč v denarju. Včasih dobimo iz Evrope kakšen material, ki ga ni mogoče kupiti tukaj. Kar pa se da dobiti tukaj, je bolje, da se kupi na Madagaskarju. Denar nam tudi omogoča, da človeku damo delo. Ko grem po vasi, vedno pride kakšen oče, mati ali mlad človek, ki me prosi za delo. In če imam denar, mu lahko dam delo. In dela je vedno veliko. Kamor pogledam, vidim delo. Ga ne bo nikoli zmanjkalo.

Ko hodim po svetu, mi reče kdo, da bi rad daroval obleko. Ampak prvi problem je ta, da ko jo bom prinesel na Madagaskar, bom moral plačati carino. Po drugi strani pa človeka, ki opravi delo, ne morem plačati s hlačami in srajco. Prav je, da mu dam denar in se on s tem navaja, kako ga hraniti, da bo preživel do naslednjega tedna. To je pomembna lekcija.

Po petdesetih letih dela na Madagaskarju ne prosim za obleko. Bistveno več lahko dosežemo z denarjem. Z denarjem lahko ustvarimo delo, kupimo zemljo, zdravila, riž. Tako je naše delo bistveno bolj preprosto.

Foto: Klemen Kraševec

Kadar niste v Sloveniji, kako vam Slovenci lahko pomagajo. Imate račun pri misijonski pisarni?

Tako je, pri misijonski pisarni. In lahko se globoko zahvalim Sloveniji, ker nam že deset let pomaga, da ima 10.000 otrok, ki hodijo v osnovno šolo vsak dan med šolskim letom obrok riža. Tisti najbolj revni pa tudi med počitnicami. Rad bi se zahvalil Sloveniji iz vsega srca.

Po petdesetih letih dela na Madagaskarju ne prosim za obleko. Bistveno več lahko dosežemo z denarjem. Z denarjem lahko ustvarimo delo, kupimo zemljo, zdravila, riž. Tako je naše delo bistveno bolj preprosto.

Pa tudi organizaciji MIVA, ki nam pošilja nove avtomobile. Večkrat povem, tudi v tujini: Slovenija, ki je majhna država, nam nikoli ne pošilja stare šare. Kar pride iz Slovenije, je vedno novo. Tudi s tem se kaže spoštovanje do sočloveka, tudi do reveža. Na to sem zelo ponosen, da Slovenija tako ceni naše delo in naše reveže, da nam pošlje nova vozila.

Hvaležen sem vsem Slovencem, ki pri tem sodelujejo in Misijonski pisarni in Misijonskemu središču, ki pomagata slovenskim misijonarjem. Lahko vam zagotovim, da tam, kjer dela kot misijonar Slovenec, denar zagotovo pride v roke tistih, ki so najbolj revni in ga najbolj potrebujejo.

Zato sem hvaležen vsem Slovencem, ki z dobroto v srcu znajo deliti in darujejo.

Kdor želi pomagati z nakazilom za misijonarja Pedra Opeko, lahko to stori preko obrazca Misijonske pisarne, ali neposredno prek nakazila. Podatki za nakazilo:

Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Številka računa: SI56 0201 4005 1368 933

BIC: LJBASI2X

Koda namena: CHAR

Referenca: SI00 249012 Riž za otroke iz smetišč – Pedro Opeka

 

Drugi del intervjuja s Pedrom Opeko, ki ga je opravil naš novinar Peter Merše ob obisku Madagaskarja, je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …

Za vse je odprt prvi del intervjuja: Ljudi vzgajamo v zavedanje, da so del družbe in imajo v družbi tudi odgovornost

Ne spreglejte: video pogovor z vnukom zadnjega cesarja Avstro-Ogrske o sodobni Evropi in njenih krščanskih koreninah

Zadnji decembrski dnevi so priložnost, da se ozremo na iztekajoče se leto in se vprašamo, kaj pomembnega je prineslo, do kakšnih spoznanj nas je pripeljalo. 

Mnogo tega je zajeto v intervjuju z avstrijskim nadvojvodo Karlom von Habsburgom (1961), sinom nadvojvode Otta von Habsburga, prestolonaslednika Avstro-Ogrske ter vnukom zadnjega avstro-ogrskega cesarja Karla I, ki smo ga na Domovini pripravili to jesen, in posneli tudi v video obliki. 

Nisem jezen na prednike in cesarja Franca Jožefa. – Svet Ukrajino podpira samo toliko, da sodelujejo v vojni. – Ruski pritiski so poenotili razdeljene Ukrajince. – Evropska unija je najuspešnejši mirovni dogovor v zgodovini človeštva. – Balkanske kandidatke so strukturno pripravljene na vstop v EU. – Evropska civilizacija ima krščanske temelje. Prihodnost krščanstva ni temna …

Zanimiv pogovor Luke Svetine z visokim gostom si oglejte v videu, ki je ekskluzivno na voljo digitalnim naročnikom Domovine. To lahko, zaenkrat še po znižani decembrski ceni, postanete spodaj.