Ekipa v krizi 

Slovenski škofje so dva dni pred silvestrovim objavili statistično poročilo o škofijah za predlani. Sedaj, leta 2023, tako pišemo o poročilu, napisanem leta 2022 za leto 2021. To »novo« poročilo pa ni samo malce zastarelo, marveč tudi malce nepopolno. Škofje namreč v poročilo niso uvrstili podjetij, ki jih imajo škofije v lasti, čeprav obrnejo precej več denarja kot sami škofje. 

Konec letošnjega leta, ko bodo, tradicionalno, objavili poročilo za lani, pa se bo to mogoče spremenilo. Ljubljanska nadškofija ima namreč v hiši vatikansko inšpekcijo predvsem zaradi poslovanja svojih podjetij, ki jih ni v poročilu … 

Uvodnik je v celoti na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj … Vsem pa je dostopen prvi članek na zgornjo temo: Letno poročilo Katoliške cerkve: poroke navzdol, pogrebi navzgor

»Bog ne bo podpiral naše lenobe« 

Velik padec števila nedeljnikov, porok in krstov med epidemijo kaže, da so njegovi vzroki globlji. Sociolog Ivan Albreht (77) pravi, da je covid te procese poglobil, ne pa povzročil. Na celjski škofiji pa omenjajo, da se je cerkveni prostor izčistil. 

V obdobju pandemije so številke nedeljnikov, podeljenih zakramentov in podobne drastično upadle, kot kaže pa se v večini tudi leta 2021, ko so bile koronske omejitve že nekoliko milejše, niso začele zares vračati proti nekdanjim. 

Vzroki

Zakaj je tako? Bi lahko ali pa bi morala Cerkev kaj storiti drugače, da bi bili drugačni tudi trendi? Smo o epidemičnem obdobju že opravili zadostno refleksijo? Z vprašanji smo se obrnili na laike in duhovnike. 

Publicist, zgodovinar in teolog dr. Aleš Maver (44) najprej odgovarja, da se je ob izbruhu pandemije, ko je bil sicer na študijski izmenjavi v Nemčiji, hitro prilagodil novi resničnosti zaprtih cerkva in spletnih bogoslužij, hkrati pa se kasneje hitro integriral v obnovljeno bogoslužno življenje v živo – v Nemčiji je, kot pravi, sicer oviro predstavljalo tudi dosledno upoštevanje prijav k maši. Nasploh pa se mu zdi, »da se ni uresničil ›črni scenarij‹ /…/, po katerem bi ljudje še mesece, celo leta živeli v pretiranem strahu pred okužbo in se izmikali javnemu življenju.« 

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj … Vsem pa je dostopen prvi članek na zgornjo temo: Letno poročilo Katoliške cerkve: poroke navzdol, pogrebi navzgor

Potrošništvo je za kristjane hujše od komunizma 

Če je kdo od duhovnikov napuhnjen, to nima nobene zveze z realnostjo – Narodi so se lahko priseljevali, ker Rimljani niso imeli več otrok. – Osnovni zakrament je krst, mašniško posvečenje je samo nadaljevanje. – Če nam gre preveč dobro, se polenimo. – Če se je semeniščnik učil samo iz karierizma in je bil zraven še odličnjak, je lahko to nevarno. – Sprostitev celibata bi rešila nekaj problemov, a prinesla nove. – Želim si, da bi bili škofje pogumnejši.  

Pred stotimi leti so bili težki časi fašizma, a narod je bil drugačen. Imamo mogoče danes problem, ker se s problemi ne spopadajo taki ljudje kot takrat? Danes niso ne tako verni ne tako slovensko čuteči. To velja tako za tiste, ki niso v Cerkvi, kot za tiste, ki v Cerkvi so, ter tudi za nekatere duhovnike. Se vendarle da?  

Najhujša protikrščanska drža ni ateizem, ampak potrošništvo. Vsak dan smo bombardirani z neštetimi reklamami.  Že stara zaveza govori o maliku, ki ga imenuje krivični mamon. Naši možgani so oprani s potrošništvom. S tem nasprotnikom se je na nek način težje spopadati kot z ateizmom. Vsake toliko časa pa pride revščina, krivični mamon se sesuje in takrat potrošniška družba podivja. Na ulicah so demonstracije, postavljajo se tudi  zahteve, ki bi jih moral predvsem reševati vsak posameznik in njegova družina, ne pa država.   

Druga stvar, ki je še bolj usodna, pa je dejstvo, da so za potrošniškega človeka otroci strošek, zato je naše povprečje 1,5 otroka na žensko, moralo pa bi biti vsaj 2,5. To pomeni, da izumiramo.  Izumira zahodna civilizacija in z njo Slovenija. 

Se vam zdi, da je Cerkev idealen kraj za gejevstvo?  

Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Vsaj malo bi morali posnemati jezuite, pri katerih si lahko posvečen šele po okrog tridesetega leta. Poznam primere, ko se je bogoslovec ali semeniščnik zaljubil. Moral je izbirati, ali se bo odločil za celibat ali ne. To je normalna situacija. Na župnijah, kjer sem deloval, sem imel to milost, da sem lahko organiziral  štiri nove maše. Vsakega, ki mi je povedal, da bo šel v bogoslovje, sem vprašal tudi, če se je že kdaj zaljubil v dekle. Ker so odgovorili pritrdilno, sem se pridružil njihovi odločitvi za duhovništvo. Stalno sem zanje molil in to delam še danes.  

Kot bogoslovec sem opazil, da so se takrat nekateri hvalili, češ da oni nimajo problemov z zaljubljenostjo. Zanimivo, ko sem veliko pozneje zvedel, da so geji, sem ugotovil, da so prav oni najbolj zvesto nosili talar. Nekateri so šele kasneje, ko so bili že posvečeni, ugotovili, da so geji. Nekateri so to obvladali in so dobri duhovniki in tako živijo svoj celibat. Ključni problem pri nekaterih duhovnikih gejih pa je, da so povezujejo in lobirajo v svojo korist. Če dobijo še nekaj delikatnih informacij, na primer v zvezi s financami, z njimi lahko držijo še kakšnega  škofa v šahu.  V takem primeru postanejo lahko močni in nevarni.  

V čem je zmota tradicionalistov in zakaj že desetletja ne molimo več za “spreobrnjenje poganov in tistih, ki žive v zmoti islama”?

Papež Frančišek je lani z motuproprijem Varuhi tradicije (Traditionis Custodes) tradicionalistom v katoliški cerkvi pokazal njihovo mesto.

Kje je to mesto?

To mesto je med ljubitelji tridentinske liturgije v edinosti s sveto katoliško Cerkvijo.

Ne v vzporedni Cerkvi, ne v maničnem študiju starih cerkvenih dokumentov, ne v duhovnem elitizmu, ne v malenkostnem malikovanju pravil, ne v zaničevanju sodobnega v Cerkvi … ampak v edinosti s Cerkvijo!

Pred kratkim je malo prahu dvignila poteza nekaj mladih, ki so za posvetitev Jezusovemu srcu izbrali verzijo molitve, ki jo je sicer pred drugim vatikanskim koncilom spremenil že Pij XII. Tako da pravzaprav ne moremo niti reči, da je predkoncilska. Molitev med drugim govori o tistih, ki žive v zmoti poganstva in islama. Pa tudi judovski narod (ki ga niti imenovati noče), še posebno v luči holokavsta, omenja v precej negativnem kontekstu.

Molitev, katerakoli, sama na sebi ni nikoli problematična. Naj bo vzeta iz kateregakoli obdobja cerkvene zgodovine ali nenazadnje iz kateregakoli srca. Lahko pa je problematična naravnanost in razlogi, zakaj so izbrali točno to molitev …

Članek Andreje Barat, ki je del razprave okrog nekaterih razhajanj med katoličani, ki jim je blizu tradicija, ter prevladujočo cerkveno doktrino, v konkretnem primeru glede molitve za “spreobrnjenje poganov in tistih, ki žive v zmoti islama”, je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina.

Digitalno naročnino lahko še nekaj dni sklenete po znižani decembrski ceni. Z njo boste med drugim dobili tudi dostop do članka Urbana Šifrarja z naslovom Ali smemo moliti za spreobrnjenje muslimanov?

Marko Magdič: “Glede prihodkov duhovnika so lahko med župnijami zelo velike razlike.”

V medijih in na družbenih omrežjih se včasih pojavljajo očitki, da sveta maša in ostale »duhovniške« storitve stanejo veliko denarja in da duhovniki v žepe iz tega naslova pospravijo velike zneske. Preverili smo, kako je v resnici.

Duhovnik Marko Magdič, župnik v župniji Grad v Prekmurju, ki je na svoji duhovniški poti zamenjal kar nekaj župnij v dveh škofijah, je z nami delil nekaj podrobnosti praktičnega in finančnega vidika duhovniškega življenja. Le to nikakor ni tako rožnato kot ga pogosto preveč pavšalno jemljemo in je zelo odvisno od župljanov in kraja, kjer duhovnik službuje.

Gotovo ste tudi sami zaznali neko mnenje v laični javnosti, da duhovniki za svoje storitve zaračunavajo visoke zneske in obračajo velike denarje. Ste vi, kdaj v letih svojega duhovništva komu rekli, da mora plačati za mašo ali pogreb?

Članek je namenjen digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj po adventni akcijski ceni. 

Če se za podporo Domovini v obliki naročnine in tem dostopom do ekskluzivnih naročniških vsebin še niste odločili, lahko preberete za vse obiskovalce odprt članek: Koliko v resnici stane maša?

Srečanje treh narodov: veliko prijateljstvo, porabski Slovenci zadovoljni z Orbanom

Minulo soboto se je v Beltincih zgodilo srečanje, ki bi mu v teh časih, ko se ponekod v Evropi sosedski in bratski narodi med seboj vojskujejo, veljalo dati več medijske pozornosti kot je je bilo deležno, saj vzbuja upanje in vero v prihodnost.

Že tradicionalnemu vsakoletnemu srečanju Slovencev in Hrvatov, so se letos pridružili še Madžari. Srečanje je potekalo pod geslom Skupaj na poti vere in miru. V četrtek 6. oktobra so v beltinski župnijski cerkvi sprejeli relikvije sv. Ladislava. V petek zvečer so srečanje otvorili mladi iz vseh treh dežel. V soboto, pri sveti maši v parku ob beltinski cerkvi, se je zbralo več kot pet tisoč vernikov, prek sto duhovnikov in dvajset škofov.

Sveto mašo, ki je bila trojezična, je vodil soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf.

Po maši se je odvil pester program, sestavljen iz kulturnega izročila Slovenije, Hrvaške in Madžarske. Popoldne so se romarji odpravili na obiske cerkva in župnij murskosoboške škofije.

Srečanje je bilo tudi malo ekumensko, saj so se mu pridružila škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi Leon Novak in superintendent Binkoštne cerkve Daniel Grabar.

Prekmurje, pokrajina prijateljstva

Zgodovina prekmurskemu območju ni vedno prizanašala in različne oblasti so si ga v preteklosti skušale podrediti ter tudi zatreti slovenstvo. Slovenci in Hrvati so sicer na tem območju vedno prijateljsko sobivali, se mešali med seboj in nenazadnje tudi govorili praktično isti jezik- kajkavščino.

….

Članek je namenjen digitalnim naročnikom Domovine, kar lahko po jesenski ceni postanete spodaj. 

Andreja Barat med drugim piše še o tem, da odnos madžarske države do slovenske manjšine na Madžarskem še nikoli ni bil na tako visoki ravni kot je danes in da ima pri tem veliko vlogo tudi cerkev.