Oživitev osi zla, okrepljene za dve državi

Foto: profimedia.si


Leta 2002 je nekdanji predsednik ZDA George Bush ml. v svojem letnem nagovoru ameriškemu kongresu predstavil svoj koncept "slabih fantov" v mednarodni skupnosti, ki jih je poimenoval »os zla«. S tem izrazom je označil avtoritarne režime v Iraku, Iranu in Severni Koreji, ki so takrat politično podpirali in financirali teroristične napade na demokratični Zahod.

Na žalost so danes te sile močnejše kot takrat, zato lahko od začetka vojne v Ukrajini ponovno odkrito govorimo o osi zla, ki danes vključuje tudi Rusijo in Kitajsko. Kljub temu se svet ni razdelil nazaj v novo hladno vojno. Posledično Rusija danes več ne deluje kot geopolitični pol, ampak kot izolirani satelit.

Med Evropo in Azijo


Zgodovinsko gledano je Rusija vedno ležala na meji med Evropo in Azijo, tako geografsko kot kulturno. Kljub temu se je Rusija od Petra Velikega naprej večkrat poskušala približati Evropi. Hladna vojna je sicer razdelila svet na tri dele in s tem Evropo začasno odmaknila v ozadje. S padcem Berlinskega zidu se je vzpostavil nov geopolitični red, ki je ponovno vzpostavil Evropo kot vabljivo kulturno in politično središče za Rusijo.

Čeprav je veliko ljudi v 90. letih sanjalo o združeni Evropi od Pariza do Moskve, so te želje ostale le prazne sanje. Ruski voditelji so se od konca komunizma vedno pogajali z Evropejci s figo v žepu. Posledica teh sanj in neiskrenost ruske vodilne politične garniture je tudi večletno otroško zaupanje držav jedrne Evrope Putinu in njegovim lažem, ki je pripeljalo do sedanje evropske energetske krize.

A ne glede na neuspešno približevanje Rusije k Evropi v zadnjih tridesetih letih se je sedaj geopolitična slika popolnoma spremenila. V Evropi nepričakovana vojna je Putinov režim odločno odrinila stran od Evrope. Kljub temu tukaj ne smemo na ta premik preveč gledati  skozi očala sicer že pokojnega harvardskega profesorja Samuela Huntingtona, ki bi danes Rusijo najverjetneje uvrstil med azijske »civilizacije«. Ravno nasprotno, vojna je pokazala, da je koncept boja med »civilizacijami« absurden, saj sta si Ukrajina in Rusija kulturno blizu. Ne, pri tem konfliktu vidimo potrditev globalnega konflikta med demokracijami in avtoritarnimi režimi.

Ukrajina predstavlja simbol na daljnovzhodnem kotu Evrope, ki dokazuje, da je demokracija možna. Prav zato jo hoče na vsak način Putin uničiti, saj njen obstoj še naprej dokazuje možnost razvoja Rusije v demokratično smer. V resnici je vojna potisnila Rusijo še bolj v avtoritarnost, ki je vedno bolj podobna komunističnemu »puščavniškemu kraljestvu« Severne Koreje.
Ukrajina predstavlja simbol na daljnovzhodnem kotu Evrope, ki dokazuje, da je demokracija možna. Prav zato jo hoče na vsak način Putin uničiti, saj njen obstoj še naprej dokazuje možnost razvoja Rusije v demokratično smer.

Patetične zaveznice


V trenutnem svetovnem vzdušju se je Ruska federacija znašla med kopico šibkih avtoritarnih držav. Med svojimi neposrednimi in posrednimi zaveznicami Putin lahko računa na Srbijo Aleksandra Vučića, Sirijo Basharja al Assada, Madžarsko Viktorja Orbana, Iran Ali Hameneja, in Severno Korejo Kim Džong Una. Med resnejšimi silami ima Rusija le eno pomembno, čeprav nekoliko omahljivo prijateljico v obliki Kitajske. Spomnimo, da sta Putin in Ši Džinping le pol leta pred začetkom vojne v Ukrajini obnovila rusko-kitajski sporazum o dobrososedskih odnosih in prijateljstvu iz leta 2001.

V Kitajski ne smemo videti popolnoma vdane zaveznice Putinove Rusije. Čeprav imata obe državi enak strateški geopolitični cilj (prisiliti ZDA v umik iz globalnega vodenja), imata težave pri razumevanju načina dosega tega cilja. Kitajska stavi na ekonomski imperializem in v svoji viziji sveta vidi Evropo kot nekakšno uslužno partnerico in ne kot nasprotnico. Vojna je strnila vrste v Zahodu in čeprav je Ši Džinping brez dvoma vesel vstopa Rusije v kitajsko ekonomsko sfero, se na dolgi rok Kitajski to partnerstvo ne splača. Kitajska tudi še ni pripravljena na vojaško tekmovanje z ZDA, saj ima tako kot Rusija tehnološko zastarelo vojsko, zato še ni pripravljena na vojaške intervencije po svetu, še posebej v primeru vpletanja Zahoda.

Sicer bi lahko med člane "osi zla" lahko dodali še nekatere države iz Srednje Azije, a ravno tukaj lahko opazimo tiho in vse večjo mednarodno izolacijo Rusije. Tako se na primer nekdanje sovjetske republike, ki že od leta 1991 vzdržujejo odnose z Rusijo, prav od začetka vojne v Ukrajini počasi oddaljujejo od Putina. Simbol teh sprememb odnosov med Rusijo in post-sovjetskem svetu je brez dvoma Kazahstan.

Ta srednjeazijska država je še pred enim letom poklicala Rusijo na pomoč pri krvavem zatiranju opozicijskih protestnikov. Kljub temu incidentu Kazahstan ni ustavil svojega dolgoletnega premika k Zahodu. Pod vodstvom Kasim-Žomart Tokajeva je Kazahstan sprejel odločitev o postopnem prevzemu latinice kot uradne pisave namesto ruske cirilice, postopno začel krepiti moč parlamenta in prepovedal smrtno kazen. Kazahstan se je dokončno oddaljil od Putina s tem, da je ob začetku letošnje vojne v Ukrajini prepoznal oziroma potrdil celovitost ukrajinske države in obsodil rusko agresijo.

 Kaj si misli Tretji svet?


Zadnje upe za nove politične partnerice Putin sedaj vidi v Tretjem svetu med arabskimi in afriškimi državami. S tem ciljem je ruski voditelj pred kratkim nagovoril več arabskih voditeljev in turškega predsednika. A tudi te države so pazljive pri sodelovanju z Rusijo. Za Putina ostaja največje upanje v okrepitvi odnosov z Iranom, ki preko skupne podpore sirskemu voditelju al Assadu postaja posredna zaveznica. Hkrati se nadaljujejo pogajanja o novem sporazumu o ustavitvi iranskega jedrskega programa med ZDA, EU in Iranom, kar bi lahko odnose med Iranom in Rusijo še dodatno zapletlo.

Večji del Afrike je tudi previden do Putina, saj si večina držav kontinenta predvsem želi prosti dostop do ukrajinskega žita, ki ga je ruska agresija praktično ustavila. Težko si je predstavljati, da bi sedaj afriške države, ki se soočajo z lakoto, zaupale prav vzroku njihovih nesreč. Ravno nasprotno, vojna in mednarodna izolacija Rusije sta samo še en signal za Afričane, da morajo po zgledu Evropske unije čimprej vzpostaviti prost pretok blaga znotraj Afriške unije.

Ironično gledano je vojna v Ukrajini povzročila ravno obratno od tega, kar si je Putin želel. Svet v Rusiji več ne vidi globalne velesile, ki bi lahko vojaško ali ekonomsko konkurirala Zahodu. Posledično se vedno več starih in tudi novih partneric Rusije počasi skuša odmakniti od Putina. Slednji vedno bolj postaja odvisen od Kitajske in bi lahko kmalu postal le malo večja podoba današnje Severne Koreje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike