Otrok s posebnimi potrebami vse več: od kod razlike po regijah? Je motiv prednost pri vpisu v srednjo šolo?

9
Uredništvo

O občutnem porastu števila osnovnošolcev z odločbo o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami v zadnjih letih smo na Domovini že pisali. Tokrat smo pobližje pogledali kakšne so še druge težave na tem področju in zaradi katerih razlogov si nekateri starši tako prizadevajo, da bi njihov otrok pridobil odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami.

Neenako odločanje regionalnih enot Zavoda za šolstvo

O utemeljenosti dodatne strokovne pomoči za posameznega otroka odloča Zavod za šolstvo oziroma njegove območne enote. V Sloveniji imamo 12 takih enot. Kljub temu, da je postopek poenoten in da vse člane komisij zavezujejo enaka strokovna merila pri odločanju, pa je v praksi med posameznimi regijami prihajalo do velikih odstopanj.

Evalvacijska študija o različnih vrstah dodatne strokovne pomoči otrok s posebnimi potrebami iz leta 2016 kaže, da dve regiji močno odstopata od slovenskega povprečja, ki znaša 6,2 % otrok z odločbo o usmeritvi v celotni populaciji. V Podravski regiji je takih otrok 7,4 %, v Zasavski pa kar 10 %. Razlog za to ni enoznačen: po eni strani del odgovornosti zagotovo leži na članih komisij, ki so pri odločanju znotraj meril svobodni in zato odločajo drugače od ostalih kolegov (če poenostavimo: so torej bolj popustljivi), drugi razlog pa lahko leži tudi v socialni sliki zasavske in podravske regije.

Vir: Evalvacija različnih oblik dodatne strokovne pomoči, ki je
otrokom dodeljena v skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s
posebnimi potrebami

Prav zaradi teh odstopanji in drugih sprememb, ki so se v zadnjih letih zgodile na šolskem področju, pa na Zavodu za šolstvo pripravljajo posodobljene kriterije za člane komisij, ki odločajo o upravičenosti dodelitve dodatne strokovne pomoči. Vsi člani komisij se tudi redno izobražujejo in na Zavodu za šolstvo jih poskušajo usmeriti v to, da bi učne težave najprej reševali na ravni šole in ne takoj z odločbo o usmeritvi. Prav zato je v zadnjem času tudi nekaj več zavrnilnih odločb, saj stopnja otrokovih učnih težav ni taka, da bi bil upravičen do dodatne strokovne pomoči, ampak se lahko primanjkljaji rešijo na ravni dodatnega pouka in dobrih poučevalnih praks.

Odločba brez roka trajanja

Dodatna strokovna pomoč se izvaja v treh oblikah: pomoč za premagovanje ovir in primanjkljajev, učna pomoč in svetovalna storitev. Vsak otrok, ki je upravičen do dodatne strokovne pomoči, dobi vedno odobreno tudi vsaj eno uro svetovalne storitve, ki ni namenjena neposredno otroku, ampak ustvarjanju inkluzivnega okolja v katerega se otrok vključuje. Namenjena je otroku, učitelju, celotnemu razredu, staršem tega otroka in ostalih otrok v razredu.

Prejšnji zakon je določal, da Zavod po treh letih po uradni dolžnosti preverja ali je usmeritve še vedno primerna. Tega po novi zakonodaji ne počnejo več avtomatično, ampak zgolj, ko komisija to določi in predvidi v strokovnem mnenju. To v praksi pomeni, da lahko dobi otrok v 1. razredu odločbo o usmeritvi, ki se ne spremeni do konca osnovne šole. Kljub temu pa lahko ali šola ali starši podajo zahtevo za spremembo usmeritve. Teh zahtev je relativno veliko, saj je možnost, da se bo tekom učnega procesa otrokovo stanje spremenilo zelo velika in je zmanjšanje števila ur ali prilagoditev pripomočkov smiselna.

Res imajo usposobljen strokovni kader?

Zatakne pa se pri izvajanju te dodatne strokovne pomoči. V letošnjem šolskem letu bo med 12.054 osnovnošolcev, ki imajo potrjeno odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami, razdeljenih 45.040 ur dodatne strokovne pomoči na teden. Za občutek: tedenska učna obveznost učitelja znaša od 19 do 27 ur. Na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport smo povprašali kdo to strokovno pomoč izvaja in kako je s stroški povezanimi z izvajanjem te pomoči.

Čeprav so nam na ministrstvu zagotovili, da strokovno pomoč izvajajo posamezniki, ki imajo ustrezno izobrazbo v skladu z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, v praksi temu pogosto ni tako, saj na trgu dela močno primanjkuje ustrezno usposobljenega in izobraženega kadra. »Učitelji za dodatno strokovno pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj so lahko zaposleni na osnovnih šolah ali prihajajo iz šol s prilagojenim programom ali zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami kot mobilna pomoč.«

Na terenu pa primanjkuje kadra: specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, logopedov in drugih. Šole imajo zato pri zagotavljanju strokovne pomoči velike težave in sredi šolskega leta ne morejo zagotoviti ustreznega izvajalca dodatne strokovne pomoči. To pomeni, da otroci z odločbo o usmeritvi pomoči, ki jim je priznana bodisi ne dobijo ali pa jo izvajajo strokovno manj usposobljen kader.

Prav tako nam na ministrstvu niso znali povedati, koliko so se v zadnjih letih povečali stroški za plače izvajalcev dodatne strokovne pomoči. Teh podatkov nam niso posredovali, saj strokovno pomoč po večini opravljajo že zaposleni učitelji na šolah, ki dodatno prejemajo le delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

Z odločbo o usmeritvi do lažjega vpisa v srednjo šolo

Mnogim otrokom lahko ustrezno izvedena dodatna strokovna pomoč, pri učnem procesu močno pomaga in jim olajša izobraževanje znotraj osnovne šole. Otroci (in starši) tako dobijo brezplačne dodatne individualne ure za pripravo njihovega otroka na nadaljnje izobraževanje.

Do letošnjega šolskega leta pa je bila odločba o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami lahko tudi odličen pripomoček za lažji prehod v srednjo šolo. Veljalo je namreč, da je bil osnovnošolcem z odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami omogočen vpis na katerokoli srednjo šolo brez omejitve.

V praksi to pomeni, da če je imela srednja šola pri vpisu omejitev, za osnovnošolca z odločbo o usmeritvi ta ni veljala. Od letos naprej (sprememba začne veljati z vpisom za šolsko leto 2019/20) pa bodo morali tudi taki kandidati dosegati najmanj 90% omejitve, ki velja za ostale bodoče dijake.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 9

  1. Ko bomo vsi skupaj in vsak posebej osvojili čustveno inteligenco in v njej napredovali in se učili in to posredovali tudi našim otrokom in mladostnikom,bo 90% odločb odpadlo.

  2. Friderik! Smo že zdavnaj država s posebnimi potrebami. Ni pa na vidiku nikogar, ki bi bil “strokovno” usposobljen za naše spametovanje in pravo usmeritev.

  3. V Zasavju prebivalstvo in Lafarge kurijo smeti. Zaradi zažgane plastike in gum so otroci s posebnimi potrebami.
    Da o škodljivih v Ameriki izumljenih kontracepcijskih tabletah sploh ne govorim.

  4. Strinjam se Barbara, zanimivo bi bilo narediti samo mini anketo med VZGOJITELJI VTRCEV IN UČITELJEV O.Š.koliko jih je samo-vsaj slišalo za Jesperja Juula in DRUGAČNE METODE.
    Milan,ni res,da na vidiku ni nikogar,SO,vendar naš SISTEM jih ne podpira.
    SISTEM JE PROBLEM!
    Imam nečalka,ki ima veliko razvojnih težav,medicina in šolstvo pa se ne moreta odločiti kakšno “nalepko” bi mu dolepili.
    Mamico,ki želi,da bi otroka bolje obravnavali,pa le prepričujejeo,naj se sprijazni ,da bo otrok pač na svoj način plul skozi šolo in življenje in,da ni hudega,če pač ne bo govoril s sošolci ,ne tekal za njimi,kje je šele bral in pisal…
    Od poncija do pilata,hodijo in poslušajo uglavnem naj se sprijaznijo z omejenostjo-PAČ,tko je…
    Seveda ,marsikdaj se moramo sprijazniti z dejstvi,pogosto pa je to NAROBE!

    In,ker OBSTAJAJO ODLIČNI-IZVENSISTEMA PEDAGOGI IN RAZNI RAZVOJNI TERAPEVTI(žal jih država ne priznava in ne financira!!)je zvezda na nebu zasvetila in vse,kar so ti “pametnjakoviči “,katere dobiš na napotnico,ugotovili,so DRUGAČNI STROKOVNJAKI ovrgli.
    Uradna stran obravnave-je pogrnila na celi črti!
    Če bi jih moja sestar poslušala,bi danes ta mali NE TEKAL(le komaj hodil),NE GOVORIL(le neke zloge ponavljel),NE PISAL(morda le svoj podpis)…
    Tako,da je danes marsikdo(od uradnih terapevtov),kar v zadregi,ko jim pove kakšne vaje in masaže(za zategnjene mišice)sta delala-pogosto RAVNO OBRATNO kar so jim oni svetovali..
    Pa takih zgodbic imaš kolikor hočeš!
    Že obravnava v začetnih težavah je torej PRI TEŽJIH PRIMERIH TOALNO ZGREŠENA.

    Marsikaj se DA,ČE JE VOLJA,TE PA POGOSTO NI,-VELIKO LAŽJE SE JE SPRIJAZNITI IN NE NAREDITI NIČ!

    Res je,da je zapravila kar nekaj denarja(ker najboljše terapevte NE PRIZNAVA SISTEM),neneormalno veliko svoje energije in časa za iskanje in tekanje od enega do drugega. a DANES JI NI ŽAL,čeprav ju čaka še veliko dela-važno,da se oba zavedata,DA SE DA! preseči veliko ovir-ki ti jih postavijo ravno NESPOSOBNI TERAPEVTI URADNE MEDICINE.
    …pa niso krivi ne zdravniki,učitelji,terapevti…oni DELUJEJO V OKVIRU URADNO PRIZNANE STROKE-DRŽAVNEGA SISTEMA PAČ-IN TA JE ZATEGNJEN I ZASTAREL V MARSIČEM

  5. Mala slovenka tako si lepo napisala in opisala naš sistem, tako je tisti, ki so dobri, jih naš sistem ne podpira. Sama delam z mladoletnimi prestopniki, ko začnem okrog razlagati, naj strokovni delavci vzamejo v roke resnično dobre knjige in se izobražujejo na področju čustvene inteligence, pa seveda kot si omenila Jesperja Juula, potem razvojne psihologe (Neufelda itd.), imamo tudi v Sloveniji Familylab, napisano knjigo ŠOLA KAM GREŠ od psihologinje Marjane Škalič, pa me čukasto gledajo. češ nič se ne da narediti.
    Jaz lahko rečem, da imam srečo, da je moj sin zvedav, je pa seveda zelo hiperaktiven, stalno v pogonu, marsikdo je že rekel, naj ga probam umirjati, ker v šoli ne bo dobro zanj.

    Tako kot si napisala mala slovenka, tudi svojo izkušnjo. Ni mi žal, saj razmišljam in zdaj že skoraj z gotovostjo vem, da moj sin ne bo obiskoval javne šole, ampak bo šel v waldorsko. In ne bo samo številka, tam ga bodo spoštovali, tako kot on druge spoštuje, tam bodo v ospredju talenti, domišljija, čustva.

    Zato starši ne obupajte, ne se dati.
    Če človek razmisli, koliko zdajemo denarja za nepotrebne nesmiselne materialne stvari, je vredno vlagati v otroka, znanje, izobraževanje, zdravje. Ker javna šola, javno zdravstvo je dražje od vseh drugih, če moraš iti kam privat.

  6. Tako je Barbara,
    Če bi mi živeli blizu Ljubljane,bi tudi moji otroci najverjetneje obiskovali Waldorfsko šolo,ali Montesori recimo,vendar smo (bili)primorani boriti se z sistemom.
    Če sedaj ,ko sta starejša sinova že praktično odrasla(srednja š. in fax),pomislim za nazaj kaj smo storili prav in kaj narobe,bi staršem svetovala predvsem:verjemite svojemu otroku,ko vam pripoveduje tudi tako neverjetne stvari,ki se godijo(pri nekaterih učiteljih),da jim sprva sploh ne morete verjet.
    SAma sem ravno s tem,ko sem bolj ko ne vedno”držala z šolo”,ko je bil kak problem(ta srednji jih je kar neki skuhal),namesto,da bi otroku verjela tudi,ko pripoveduje,da jih učiteljica s knjigo(atlas sveta) tolče po glavi…

    Če otrok spozna,da mu starš sploh ne verjame,mu neha zaupat in odnos se strašno hitro scefra in v puberteti postane lahko zelo glasno! To hudo napako sem delala recimo samo,ker sem bila-neumno prepričana,da morata učitelj in starš držati skupaj,sicer “mulc” začuti potuho staršev in problem postane še večji—PA NI TAKO.
    Skupaj morata držati samo mama in tata!!!,ostalim pa se le prisluhne. Otroku s srcem,učitelju z razumom..
    Ni vredno kreganje,kaznovanje in take bedne vzgojne metode…tako hitro mine vse ,ostane samo ljubezen…
    nikoli ne skoparimo z njo!

Komentiraj