Otroci v rejništvu že dolgo niso več le dodaten par rok in vir dohodka

V Sloveniji je trenutno v rejništvu nameščenih skoraj tisoč otrok. A kdo so njihovi rejniki, ljudje, ki jih sprejmejo v svoje domove, pripravljeni, da so jim kadarkoli spet odvzeti in vrnjeni v matično družino, in zakaj se za to sploh odločijo? Prvi iz serije člankov, v katerih se bomo posvečali temi rejništva in pri tem v ospredje postavili rejnike.

Po zakonu gre za začasen ukrep

Rejništvo je po slovenski zakonodaji začasen ukrep; namenjen otrokom, ki začasno ne morejo živeti v biološki družini, a naj bi se tja čim prej vrnili. Otroci so vanj nameščeni iz družine, v kateri so doživljali nasilje, zanemarjanje in zlorabe. Njegov namen je, da so otroci pri ljudeh, ki niso njihovi starši, deležni zdrave vzgoje, izobraževanja, jim je omogočen osebnostni razvoj, rejniška družina pa naj bi jih tudi usposobila za samostojno življenje in delo. V praksi se le redki med njimi vrnejo v svojo družino, večina jih v rejništvu ostane do osamosvojitve.

Alternativa lastni družini in posvojitvam

»Ker z možem kljub dolgotrajnemu zdravljenju nisva mogla imeti otrok, sva se odločila, da odpreva svoje srce in dom otrokom, ki iz kakršnihkoli razlogov ne morejo prebivati v svoji  matični družini,« pravi rejnica Darka Rački, trenutno rejnica petim otrokom in prejemnica nagrade za rejniško delo.

Tudi druge rejnice pripovedujejo podobne zgodbe. Predvsem gre za pare, ki svojih otrok nimajo oz. ne morejo imeti, pa si kljub temu želijo vzgajati otroke in jim pomagati. Nekateri bi si jih želeli tudi posvojiti, a pravijo, da je to v Sloveniji izjemno težko in izjemno redko, posvojitve iz tujine pa so po besedah rejnic drage in dolgotrajne. V približno četrtini primerov pa je razlog za rejništvo sorodstvena povezava z otrokom.

Kako do dovoljenja?

Pri nas je rejnik lahko vsak polnoletni državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki ima najmanj poklicno ali strokovno izobrazbo in mu niso odvzete roditeljske pravice.

»Potrebno je oddati podobna potrdila kot jih moraš za posvojitev. Prineseš potrdila od zdravnika, psihologa, podatke o plači in premoženju, potrdilo o nekaznovanosti. Udeležiš se različnih razgovorov na Centru za socialno delo, obiščejo te tudi na domu in preverijo primernost bivanjskih razmer,« razlaga ena izmed rejnic.

Bodoči rejnik mora pridobiti dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. Primernost kandidata in njegove družine najprej oceni Center za socialno delo, ta izbrane napoti na usposabljanje, ki traja 10-12 ur. Po uspešno opravljenem usposabljanju kandidati prejmejo dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti.

Trije otroci v rejništvu, slabih 1600 evrov rejnine

Mesečni znesek, ki pripada rejniku za vsakega otroka, sestavljajo sredstva za materialne stroške za otroka v rejništvu, denarni prejemek v višini otroškega dodatka za najnižji dohodkovni razred in del, namenjen plačilu dela rejniku. Glede na potrebe otroka se sredstva lahko povečajo za 25-50%, prav tako se za takšen delež lahko poveča tudi plačilo dela.

 Vir: e-Uprava

Rejniki, ki rejništvo opravljajo kot poklic, tako ob nameščenih treh otrocih (več le izjemoma) prejmejo slabih 1600 evrov, država pa jim zagotovi tudi plačilo prispevkov za socialno varnost.

»Denar ne zadostuje«

Kot pravijo rejnice, znesek, ki ga namenja država, zadostuje za otrokove osnovne potrebe, več pa ne. Ker pa mnogo otrok, ki pridejo v rejništvo, potrebuje še drage dodatne terapije in obravnave, je denarja pravzaprav premalo. »Če bi za otroke z možem namenjala samo ta sredstva, bi bili za marsikaj prikrajšani,« pravi Darka Rački.

Tudi druge rejnice pripovedujejo, da otroci, ki jih imajo v rejništvu, poleg obravnav javnega zdravstva (npr. razvojna ambulanta) ti otroci potrebujejo tudi dodatne terapije, telovadbe in obiske različnih, navadno zelo dragih specialistov. Poleg tega želijo tudi rejniki rejencem nuditi obšolske dejavnosti, ki otroke veselijo, jih peljati na počitnice itd. Vsa ta sredstva pa prispevajo sami.

Bolje kot nekoč

»Mogoče ne bi smela povedati naglas, ampak jaz polovici tistih, ki imajo otroke v rejništvu, teh ne bi dala,« je pred leti po prejemu nagrade za svoje delo dejala gospa Rački. »Res je bilo tako, vendar se je situacija tudi v naši dejavnosti  spremenila. Pogoji za opravljanje te dejavnosti so se zelo zaostrili, kar me veseli. Za ta poklic se odloča tudi vse več mladih družin. Zvišala se je stopnja izobrazbe rejnikov in rejnic, povečalo se je število izobraževanj, kar vse ugodno vpliva na delo z ranjenimi otroci in njihovimi starši,« pravi danes, ko otroci v rejništvo že zelo dolgo ne hodijo predvsem na kmetije, kjer bi potrebovali dodaten par rok ali k ljudem, ki bi živeli od denarja, ki ga tem otrokom namenja država. Na pogoste očitke, da gre rejnikom le za denar, Darka Rački pravi le: »Očitki so vedno bili in bodo, saj smo Slovenci.«