Otroci v rejništvu že dolgo niso več le dodaten par rok in vir dohodka

Tadeja Kreč
2

    V Sloveniji je trenutno v rejništvu nameščenih skoraj tisoč otrok. A kdo so njihovi rejniki, ljudje, ki jih sprejmejo v svoje domove, pripravljeni, da so jim kadarkoli spet odvzeti in vrnjeni v matično družino, in zakaj se za to sploh odločijo? Prvi iz serije člankov, v katerih se bomo posvečali temi rejništva in pri tem v ospredje postavili rejnike.

    Po zakonu gre za začasen ukrep

    Rejništvo je po slovenski zakonodaji začasen ukrep; namenjen otrokom, ki začasno ne morejo živeti v biološki družini, a naj bi se tja čim prej vrnili. Otroci so vanj nameščeni iz družine, v kateri so doživljali nasilje, zanemarjanje in zlorabe. Njegov namen je, da so otroci pri ljudeh, ki niso njihovi starši, deležni zdrave vzgoje, izobraževanja, jim je omogočen osebnostni razvoj, rejniška družina pa naj bi jih tudi usposobila za samostojno življenje in delo. V praksi se le redki med njimi vrnejo v svojo družino, večina jih v rejništvu ostane do osamosvojitve.

    Alternativa lastni družini in posvojitvam

    »Ker z možem kljub dolgotrajnemu zdravljenju nisva mogla imeti otrok, sva se odločila, da odpreva svoje srce in dom otrokom, ki iz kakršnihkoli razlogov ne morejo prebivati v svoji  matični družini,« pravi rejnica Darka Rački, trenutno rejnica petim otrokom in prejemnica nagrade za rejniško delo.

    Tudi druge rejnice pripovedujejo podobne zgodbe. Predvsem gre za pare, ki svojih otrok nimajo oz. ne morejo imeti, pa si kljub temu želijo vzgajati otroke in jim pomagati. Nekateri bi si jih želeli tudi posvojiti, a pravijo, da je to v Sloveniji izjemno težko in izjemno redko, posvojitve iz tujine pa so po besedah rejnic drage in dolgotrajne. V približno četrtini primerov pa je razlog za rejništvo sorodstvena povezava z otrokom.

    Rejniška statistika

    V Sloveniji je letos 614 rejnic in 81 rejnikov, skupaj torej 695. Več kot polovica jih ima dokončano poklicno ali srednješolsko izobrazbo, skoraj ena četrtina jih ima končano le osnovno šolo, skoraj ena petina pa jih spada v razred s terciarno izobrazbo.

    Otroci so nameščeni pri 551. Rejniško dejavnost jih kot poklic opravlja 110.

    V rejništvu je v Sloveniji trenutno 935 otrok.

    Povprečna starost rejnikov in rejnic je 54 let.

    Kako do dovoljenja?

    Pri nas je rejnik lahko vsak polnoletni državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki ima najmanj poklicno ali strokovno izobrazbo in mu niso odvzete roditeljske pravice.

    »Potrebno je oddati podobna potrdila kot jih moraš za posvojitev. Prineseš potrdila od zdravnika, psihologa, podatke o plači in premoženju, potrdilo o nekaznovanosti. Udeležiš se različnih razgovorov na Centru za socialno delo, obiščejo te tudi na domu in preverijo primernost bivanjskih razmer,« razlaga ena izmed rejnic.

    Bodoči rejnik mora pridobiti dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. Primernost kandidata in njegove družine najprej oceni Center za socialno delo, ta izbrane napoti na usposabljanje, ki traja 10-12 ur. Po uspešno opravljenem usposabljanju kandidati prejmejo dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti.

    Trije otroci v rejništvu, slabih 1600 evrov rejnine

    Mesečni znesek, ki pripada rejniku za vsakega otroka, sestavljajo sredstva za materialne stroške za otroka v rejništvu, denarni prejemek v višini otroškega dodatka za najnižji dohodkovni razred in del, namenjen plačilu dela rejniku. Glede na potrebe otroka se sredstva lahko povečajo za 25-50%, prav tako se za takšen delež lahko poveča tudi plačilo dela.

     Vir: e-Uprava

    Rejniki, ki rejništvo opravljajo kot poklic, tako ob nameščenih treh otrocih (več le izjemoma) prejmejo slabih 1600 evrov, država pa jim zagotovi tudi plačilo prispevkov za socialno varnost.

    »Denar ne zadostuje«

    Kot pravijo rejnice, znesek, ki ga namenja država, zadostuje za otrokove osnovne potrebe, več pa ne. Ker pa mnogo otrok, ki pridejo v rejništvo, potrebuje še drage dodatne terapije in obravnave, je denarja pravzaprav premalo. »Če bi za otroke z možem namenjala samo ta sredstva, bi bili za marsikaj prikrajšani,« pravi Darka Rački.

    Tudi druge rejnice pripovedujejo, da otroci, ki jih imajo v rejništvu, poleg obravnav javnega zdravstva (npr. razvojna ambulanta) ti otroci potrebujejo tudi dodatne terapije, telovadbe in obiske različnih, navadno zelo dragih specialistov. Poleg tega želijo tudi rejniki rejencem nuditi obšolske dejavnosti, ki otroke veselijo, jih peljati na počitnice itd. Vsa ta sredstva pa prispevajo sami.

    Bolje kot nekoč

    »Mogoče ne bi smela povedati naglas, ampak jaz polovici tistih, ki imajo otroke v rejništvu, teh ne bi dala,« je pred leti po prejemu nagrade za svoje delo dejala gospa Rački. »Res je bilo tako, vendar se je situacija tudi v naši dejavnosti  spremenila. Pogoji za opravljanje te dejavnosti so se zelo zaostrili, kar me veseli. Za ta poklic se odloča tudi vse več mladih družin. Zvišala se je stopnja izobrazbe rejnikov in rejnic, povečalo se je število izobraževanj, kar vse ugodno vpliva na delo z ranjenimi otroci in njihovimi starši,« pravi danes, ko otroci v rejništvo že zelo dolgo ne hodijo predvsem na kmetije, kjer bi potrebovali dodaten par rok ali k ljudem, ki bi živeli od denarja, ki ga tem otrokom namenja država. Na pogoste očitke, da gre rejnikom le za denar, Darka Rački pravi le: »Očitki so vedno bili in bodo, saj smo Slovenci

    Mediji smo grozljivi. Zanimajo nas samo senzacionalistične zgodbe in samo tisti trenutek, ko so sveže. Kmalu tako ali drugače dobimo novo kost.

    Po pogovoru z rejnico, eno naših bralk, sem se odločila, da nekaj več pozornosti tokrat namenim rejništvu. Veste, rejniki so nek del naše družbe, ki ima precej zavezana usta. Ne smejo se oglasiti, ko se govori o njih. Tudi o zgodbah otrok, za katere skrbijo, skoraj ne smejo govoriti – ker niti niso »njihovi«. V odnosu do bioloških staršev in Centrov za socialno delo so v podrejenem položaju, zato jim je govoriti o tem težko.

    In tako beremo o škandalih v rejništvu; o deklici, ki je tam ostala brez prstkov, o tistih, ki jim gre le za denar, pa o »ubogih« starih starših Koroških dečkov, ki niso dobili možnosti biti rejniki, čeprav je sodišče kasneje ugotovilo, da je pri tem šlo za »poseg v družinsko življenje«. A rejništva samega ne poznamo prav dobro – zato tokrat v več delih nekaj več na to temo.

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 2

    1. Ne vem če obstaja kakšna verodostojna analiza o vzrokih za rejništvo ?
      Kot vem, so vzroki za rejništvo bili nekoč v večini revščina. Medtem ko so sedaj razna psihična stanja (depresije, tesnobe in druge psihične oz duševne motnje).

    2. Čestitam za to temo in pogum, da odpremo diskusijo o nečem, kar je sicer zanimivo le, ko gre kaj narobe. Nihče si ne more zamisliti, kaj terja delo rejnika dokler tega sam ne izkusi. Iskrene čestitke tistim rejnikom, ki investirajo v duhovno in duševno rehabilitacijo otrok, ki so živeli v travmatičnem okolju. Edino ena pripomba: Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti ne pozna več izraza rejenec, gre za otroka, ki je nameščen v rejniško družino.

    Komentiraj