Otroci "bratstva in enotnosti", ki so odrasli v vase zagledane egoiste

Zajem slike Twitter
Odraščala sem v državi, kjer je bilo bratstvo in jedinstvo - zakon. Temelj nečesa, za kar je bilo vredno živeti. Spominjam se, da smo se v šoli učili o grdih kapitalistih, ki vzgajajo egoiste, katerim ni bilo mar za sočloveka, ki je v svoji neizrekljivi revščini umiral kraj pločnika, mimo katerega so brezčutno hodili ljudje in ga niti pogledali niso. »Vi ste boljši, vi tega ne boste nikoli storili!« nam je s solzami v očeh vtepala v glave učiteljica.

Človek obrača, Bog obrne. Po neki praktični logiki bi človek pričakoval, da bomo na pot v samostojno Slovenijo odnesli s seboj vsaj tisto, kar nam je bilo nekoč najbolj sveto: bratstvo in jedinstvo. Pa se, žal, to ni zgodilo. Obojega smo se do vrh glave nasitili, zato smo ju zavrgli kot čisto nepotrebno šaro. Obdržali pa smo nekatere druge navade, o katerih se sicer v petdesetih letih nekako ni smelo govoriti, a so se kot maligne tvorbe zarile globoko v podzavest. Ena teh je bila tudi špekuliranje (švinglanje). Špekuliramo, ko v potok, na poti v službo, odvržemo smeti, ko z osemdeset na uro drvimo skozi naselje, prepričani, da nas nihče ne vidi, špekuliramo, ko si na prostem trgu kupujemo diplome v dobri veri, da je že priimek, ki ga nosimo, dovolj velik garant za našo strokovnost.


Posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.




Če se o bratstvu in jedinstvu ne bi le dudlali, če bi ga nekoč tudi v resnici živeli, danes, v času najhujše zdravstvene in še kakšne krize, ne bi imeli toliko težav, kot jih imamo. Spontano in odgovorno bi vedeli, da moramo za bližnjega in za skupnost narediti vse, da ljudje ne bi umirali. Žal je v slovenskem narodu odgovornosti manj kot za mišji drekec.

Po pravici povem: strah me je ne le trenda porasta okužb, ki že več tednov zapored pričajo, da živimo v skrajno egoistični in vase zagledani državi. Strah me je tudi zato, ker nas je samo dva milijona, pravzaprav še toliko ne, pa smo do te mere samouničevalni, da nam je čisto vseeno, če bomo jutri izginili z obličja Zemlje ali ne. Strah me je te preklete neodgovornosti, samovšečne vase zagledanosti. Strah me je, ker mi nekdo, ki sicer zelo dobro očisti okna in tla v pisarnah, razlaga stvari, za katere znanstveniki študirajo, da jih vsaj mičkeno obvladajo, desetletja. Strah me je, da mu verjame množica, stroki pa le peščica.

Strah me je tega prekletega prepričanja, da smo bolj vsemogočni, kot je Bog.
Strah me je, ker mi nekdo, ki sicer zelo dobro očisti okna in tla v pisarnah, razlaga stvari, za katere znanstveniki študirajo, da jih vsaj mičkeno obvladajo, desetletja.

V ponedeljek sta me obiskali študentki, ki sta na magistrskem študiju na Nizozemskem. Govorili sta mi o ''sestrstvu'', ki ga živijo tamkajšnji prebivalci. Kot otroka socializma me je povedano močno spominjalo na teorijo bratstva in jedinstva. A sem se, kot kaže, zmotila. Nizozemci imajo eno najvišjih precepljenosti v Evropi, so pa tudi zelo odgovorni drug do drugega. To se opazi tudi med študenti, na fakulteti, v študentskih domovih. Zakaj so oni lahko, mi pa ne moremo biti?

»Bili sva zgroženi, ko sva pristali na letališču Jožeta Pučnika. Vsi brez mask, potniki so se obnašali, kot da se jim ne more nič zgoditi. Ko sva se sestali s profesorjem, s katerim sva še zmeraj v stiku, je bila prva stvar, o kateri je spregovoril, ta, da njemu pa nihče ne bo kršil državljanskih pravic. Povedali sva mu, da je ravno obratno: ker noče upoštevati omejitvenih ukrepov pogoja PCT, niti nositi maske, ogroža naju. Pa se je nama samo smejal,« sta pripovedovali.

Če pokukamo v Wikipedijo in si preberemo, kaj piše o že omenjenih pravicah, v dolgem zapisu najdemo tudi stavek, ki si ga moramo - kot edinega - za vse večne čase zapomniti: »Naša pravica se konča tam, kjer se začne pravica drugega.«

Razpasen egoizem


Živim v kraju, kjer je nekoč veljalo, da ima zdrava kmečka pamet domovinsko pravico. Kaže, da se je tudi ta spridila ali pa je ob vseh norostih, ki jih počnemo, raje pospravila svoje kovčke in se umaknila na varno.

Pogosto se pogovarjamo, zakaj nam danes ni več mar za drugega, zakaj je tudi v naših božjih Rovtah toliko egoizma. Ugotavljamo, da se nič ni zgodilo čez noč. Pregovor zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača, a v najbolj negativnem pomenu besed, nas krepko tolče po glavi. V preteklosti so se namreč dogajala ''zrna'', ki smo jih ali ignorirali ali spregledali.

Se je začelo takrat, ko naš otrok ni želel deliti igrač s prijatelji, pa smo pogledali stran? Se je začelo, ko je plonkanje v času pisanja kontrolk izginilo? Smo zamižali, ko so se hudo bolni začeli zatekati k šarlatanom, namesto da bi si zdravniki zanje vzeli čas in jim pomagali tudi z lepo besedo? Ali pa takrat, ko smo raje preko sms sporočila človeku, ki je bil v stiski, namenili evro, namesto da bi mu osebno priskočili na pomoč?

Kdaj smo se nehali družiti, se obiskovati, prepričani, da zadošča, če znancem stisnemo všečka na njegovi Facebook strani? Smo se spremenili, ko je tudi v naše kraje prispela kuga 20. stoletja - permisivna vzgoja?

Je krivo pobalkanjenje, nenehno iskanje krivin, je kriv naš novodobni značaj, ki se je dvignil iz pepela propadle države in nam ne dovoljuje, da bi družbi, katere del smo, tudi kaj dali, ne le jemali od nje?

Kam smo prišli, da se nam danes niti sanja ne, kaj je to družbena odgovornost. Države, kjer ima demokracija že več kot stoletno domovinsko pravico, jo gojijo spontano kot nekaj, kar je samo po sebi umevno. Niti pomisliti ne smem, da jih imamo za neumne in nerazgledane. Njihove prebivalce, ki so se zaščitili pred covidom s cepljenjem, pa za ovce in tepce.

Ni nezamerljiv podatek, da so po drugi svetovni vojni nekatera odgovorna delovna mesta (tudi v sodni veji oblasti) zasedali tudi na pol pismeni hlapci in dekle. Se zgodovina ponavlja, ko danes o covidu največ vedo tisti, ki stroke niso niti povohali?

Poskušam biti optimist, a mi ne uspeva. Če smo se še pred covidom delili na leve in desne, se danes na družbeno odgovorne in na sebičneže, ki jim je mar le zase. Medtem ko drug drugemu dokazujemo svoj prav, ljudje umirajo. Umira pa tudi upanje, da nas bo kot narod, ki tudi še zaradi nekaterih drugih razlogov drvi v prepad, sploh kdaj srečala pamet.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike