“Osvoboditev” žensk malo drugače

Milena Miklavčič
17

Med številnimi raziskavami, ki jih opravljajo bolj ali manj kredibilne institucije, je tudi tista, ki meri, katera država na svetu je najbolj prijazna do zaposlenih žensk. Devet od desetih najbolj zaželenih držav OECD za zaposlene ženske najdemo prav v Evropi. Na prvem mestu je Islandija, sledi ji Švedska, Nova Zelandija, in na presenetljivem četrtem mestu se je znašla Slovenija. Za seboj smo pustili Norveško, Luxemburg, Dansko, Poljsko, Finsko in Belgijo.

Razlogi za tako visoko uvrstitev so različni, na prvih mestih pa najdemo minimalne razlike v višini moške in ženske plače, zakonodajo, ki preko zakona o starševskem dopustu dejavno spodbuja moške, da koristijo porodniški dopust, visok odstotek žensk, ki so zaposlene s polnim delovnim časom …

O tej raziskavi v medijih več kot toliko ni bilo slišati, saj četrto mesto ni ravno voda na mlin feminističnim gibanjem, ki trdijo, da je odnos do ženske poln predsodkov tudi na delovnem mestu, kar naj bi se kazalo pri manjši plači, kot jo za enako delo dobijo moški. Če upoštevamo izračune Evrostata, je povprečje razlik v moških in ženskih plačah na ravni EU 16,3 %, v Sloveniji pa le 3,2 %!

Avstrijo smo pustili daleč zadaj, ker je zmanjšala udeležbo žensk na trgu dela, saj se jih vedno več odloča za zaposlitev s polovičnim delovnim časom

Morda ste tudi vi opazili: Avstrijo smo pustili daleč zadaj! Pa veste, zakaj? Zato, ker je sosednja država zmanjšala udeležbo žensk na trgu dela, saj se jih vedno več odloča za zaposlitev s polovičnim delovnim časom.

Polovični delovni čas v Sloveniji (tako za moške kot za ženske) bi v finančnem smislu pomenil umreti od lakote. Pri nas (če nisi ravno ljubitelj socialnih transferjev) MORAŠ biti zaposlen, če hočeš preživeti!

Bolj kot statistika, ki nekaterim pove veliko, mene pa spominja na ”segedin golaž”, me zanima realno življenje, v katerem nastopajo posameznice s svojimi zgodbami, ki so mi veliko bližje kot gole in suhoparne številke.

Še to: visoka uvrstitev Slovenije na že omenjeni lestvici ničesar ne pove o prekarkah, nič ne pove o delavkah, ki životarijo na minimalcih. Nič o tistih, ki – ker je ravno poletje – delajo v gostinstvu, zdravstvu in še kje tudi po šestnajst ur na dan. Ničesar ne pove o kmeticah, ki imajo jako raztegljiv delovnik, nadur pa ne morejo nikoli izkoristiti, kaj šele, da bi jim jih kdo plačal.

Povprečna Slovenka je že od nekdaj držala tri hišne vogale na svojih ramenih, marsikje je enako ali še huje tudi danes. Ženska, ki dviguje rejting ženske zaposlenosti, se običajno, ko zaključi z enim šihtom, poda v drugega doma, ki pa ni ne priznan, še manj plačljiv.

5 žensk

Dolores, ki je kot ekonomistka za polovični delovni čas zaposlena v eni od avstrijskih bank, zasluži okoli 2.000 evrov. Zaslužek porabi za plačilo zasebnega vrtca, glasbene šole najstarejšega sina, za bencin in kakšen priboljšek. Teoretično bi lahko ostala doma, a ker želi, da njena izobrazba ne ”zastara”, se je zavestno odločila, da dela le polovično, dokler otroka ne odrasteta.

Njena sestrična Ines že petnajsto leto dela na eni od slovenskih bank v glavnem mestu. Za polni delovni čas (ob enaki izobrazbi) dobi manj kot 2.000 evrov. Prav tako ima dva otroka, šolarja, ki pa ju čez teden vidi le zvečer, tik preden gresta spat. Od nje neformalno pričakujejo, da dela več kot osem ur, kar je včasih zelo stresno, saj po službi sede še v avto in se dobro uro vozi proti domu. Ker mož zasluži precej manj, jima konec meseca komaj kaj ostane. Letos sta si privoščila pleskanje stanovanja, zato je jima zmanjkalo denarja za dopust. Ob vikendih si mož velikokrat prinese delo domov, tako da se z otrokoma ukvarja sama.

Andreja je stara 35 let, samska, dobro situirana. A ne najde partnerja. Dokler je študirala, se je preživljala sama, večinoma kot natakarica v eni od ljubljanskih gostiln. Za fante ni imela časa, tisti, ki so prihajali za šank, ji pa niso odgovarjali. Gmotnih dobrin ima danes več kot dovolj, nima pa sreče, po kateri hrepeni.

Irma je stara 39 let. Brez otrok. Ko je leta 2008 doštudirala, zaradi gospodarske krize ni takoj dobila redne službe. Zato je opravljala tri slabo plačane, a na črno. Ponoči je prevajala, pa še sta s fantom komaj plačevala stanarino in obrok za avto, ki sta ga nujno potrebovala zaradi prevoza v službo. Rada bi zanosila, a ne more.

Včasih se resno sprašujem, je današnji ženski, vpeti med naporno službo in neizpolnjenimi intimnimi željami kaj lepše kot njeni babici?

Ker je obilo prispevala k temu, da se je Slovenija znašla na zavidljivem četrtem mestu OECD lestvice, je – medtem ko so leta polzela med njenimi prsti- pozabila nase in na željo po materinstvu.

Problemi so, problemi bojo …

Zgodb, ki niso bleščeče, kažejo pa drugo plat medalje, je okoli nas še na tisoče. Včasih se resno sprašujem, je današnji ženski, vpeti med naporno službo in neizpolnjenimi intimnimi željami kaj lepše kot njeni babici? Kaj, če so se zamenjali le problemi?

Drži, da ima danes ženska po eni strani ekonomsko svobodo, ni ji treba rojevati otrok, kolikor jih bo ”Bog dal”, po drugi strani pa se sprašujem, je takšno življenje, kot ga mnoge živijo, sploh življenje? Lenka ima resnega fanta, ki že več mesecev dela na enem od diplomatskih predstavništev v tujini. Zvečer gre tečt, družbo ji delata dve mački in morski prašiček. Ob devetih sede za računalnik in se kakšno uro po Skypu pogovarja s fantom. Ker nima premožnih staršev, si zlepa ne bo mogla kupiti ne stanovanja ne boljšega avta. Pred spanjem bere ljubiče, ki ji pomagajo, da lažje zaspi.

Lahko bi omenila tudi tiste mlade ženske, ki hudega delovnega tempa ne zdržijo brez antidepresivov, morda tudi jointa. Koliko jih je, ki ne zmorejo uiti iz začaranega kroga, ki jih sili, da ”dajejo vse od sebe”? Čas pa teče in teče.

Že velikokrat sem zapisala, da postaja samskost vedno bolj pereč problem. Še huje je: zaradi vedno bolj kronične odtujenosti nam je kuža, ki nas zvečer, ko pridemo utrujeni iz službe, pričaka z veselim laježem, vedno bolj na dosegu roke in srca.

17 KOMENTARJI

  1. “Osvoboditev” žensk malo drugače

    Lepa in pomembna tema, verjetno pa pretežka za te vroče poletne dni. Sicer se pa takoj postavim vprašanje: “Od česa želijo oblastniki osvoboditi ženske?” ter odgovor: “Od moža in otrok.” Ali po domače, naj bodo na razpolago oblastnikom za užitek.

  2. Kakšne nesmisle trosijo nekatere ženske po medijih. Zadnjič je ena zelo verna glasno objavljala v Obzorjih duha, da so ženske močnejše, dominantnejše … Zgornja pa pravi: “Povprečna Slovenka je že od nekdaj držala tri hišne vogale na svojih ramenih, marsikje je enako ali še huje tudi danes.”

    Jaz pa takih žensk ne vidim domala nikjer. Dominantne so, če so bile narobe vzgojene in so zdaj solidno tukaj in tam podprte. Ko pa jim kaj manjka, je popoln polom, mentalni. Povprečna ženska je morda res bolj tišasta, hoteča, grabeča, željna nečesa, ker pa nima lastnih sil, vse to zahteva od tistih, ki pravzaprav skrbijo zanjo. To zahtevanje je videti kot da so močnejše, ker zaradi njega mnogi raje uidejo od njih. Samo takšnih tašč se spomnite. In tudi direktoric.

    Feminizacija se torej nadaljuje z vsiljevanjem idej, kako zelo so žejnske močne, a so močne predvsem v skrbi za ugodje naraščaja in s tem družine, za ostalih 80% pa potrebujejo pomoč, zaščito, šolanje in nenehno podporo v vsaki najmanjši stvarici. Zato je napuh začasno podprtih žensk le utvara. Ko pridejo slabi časi in ni dovolj ugodja, je ženska brez moške zaščite največkrat takšna moralna razvalina, da tudi otroke potegne v enako stanje in tako gre ta “moč” v naslednje rodove.

      • Tema je strašno resna, zato je ta humor škodljiv. Več strokovnjakov neodvisno eden od drugega ugotavlja, da ima ženska tako čustveno moč, da očeta odpihne iz vzgoje, seveda to velja za naše kulturno območje. Lahko ga pa tudi pritegne. In ženske pri nas so bolj v tisti, prvo omenjeni skupini.

        Za “normal” vzgojo pa otrok potrebuje oba. Tako materino brezpogojno ljubezen kot očetovo pogojno ljubezen. Le tak otrok se lahko uspešno upre nemoralnim oblastnikom. Vam je jasno, katero vrsto mater podpirajo oblastniki, ki jim je oblast prva in edina strast?

  3. Osebe ženskega spola se lahko sme osvobodijo le tako, da z gnusom zavrnejo vse levičarske in anarhokvazi liberalne dekadentne mantre in da iz možač znova postanejo ženske.

  4. Zenske so poglavje zase, bile bi rade karakterno mocne, pa to niso! Rade bi se kosale z moskimi lasnostmi, pa jim to ni dano! Zelele bi biti oce in mama v trivijalni skupnosti dveh lesbijk, pa to negre brez pravega dedca. Postale so emancipirane, pod navednicani, delajo vec, kot kdaj prej, pa se vseeno morajo rojevati, za ohranitev vrste….ker se jim zdi, da nekaj zamujajo, se hitro odlocijo in zamenjajo partnerja z skokom cez plot in posledicno, ce je potrebno z ravezo…Well, have you seen the lady in high heels, with the perfect outfit, walking down the road? The end of her road could have disastrous consequences…for all involved.

  5. Človek je odprl temo, ki ji ni kos. Zakaj? Ker misli, da je bolj pameten od Boga in narave.
    Moški smo moški in ženske so ženske. Smo različni in se dopolnjujemo. Lahko smo skregani, lahko smo eno. Lahko se spoštujemo, lahko sovražimo.
    Najlepše pa je, ko si podarimo zakrament in smo zvesti drug drugemu do konca svojih dni. In to kronamo z novim življenjem, ki ga skupaj vzgojimo in mu omogočimo, da poleti v življenje.

    In ni bistvo, kdo je bolj svoboden in kdo ima več pravic. Ker ko sva eno, je tvoja bolečina moja in moja bolečina tvoja. in tvoja nesvoboda tudi moja nesvoboda ter obratno. In noben družbeni red ne more tega narediti bolj popolnega kot je ta resnica. Vsi pa smo v Bogu Ljubezen.

  6. Draga Milena, zopet tako odlično, da sem dobila kar solze v oči. Enkratno je, ko vedno daš primere iz realnosti. Meni statistika ničesar ne pomeni. Le od kod to jemljejo? Statistike so itak vedno nekaj materialnega, k čemur stremi večina ljudi, jaz pa tega mišljenja ne zavzemam, zato pritrjujem tebi, Milena. Da smo ženske v teh časih še bolj obremenjene kot včasih. Pa ne zanikam ničesar, kar se je dogajalo v preteklih časih. Ne bi se rada vrnila tja. To si lepo opisala Milena v obeh tvojih knjigah, ampak treba se bo malo umiriti, poiskati sebe, vrniti se k naravi, slaviti življenje, odločiti se za družino, ne hlepeti le po materialnem. Odločitev je vedno v človeku samem. Nihče te ne more poneumniti, samo samemu sebe lahko človek to naredi.

  7. Hej, punce!!! Če prenesemo vse te tegobe, ki jih Milena opisuje tukaj in vse tegobe, ki jih je opisovala v točno določeni knjigi … To ne pomeni naše nemoči in nesposobnosti … Kar te ne ubije, te okrepi. Težke situacije iz človeka izvabljajo talente. Katere darove imate? Ste kdaj razmišljale o podjetništvu? Začetki so težki, vendar ima vloženi trud smisel: organizacija delovnika je vsaj 50 % po moji meri, finančno stanje boljše, samospoštovanje da ne govorim. In najpomembnejše – družinsko življenje je še kvalitetnejše (prilagajam si delovnik sama, nedelje in prazniki so prosti) … In druga plat medalje? Dodatno delo, ki ni delo s strankami se lahko zavleče v zavidljivo število neplačanih nadur, vendar jih oddelam zopet v svojem ritmu. Nič ni tako črno kot se zdi … Poglejte kaj vse hodi po tem svetu pa vseeno iz sebe nekaj naredi – mislim, da ženskam manjka zgolj zavesti o lastnih sposobnostih, o unikatnosti žene … Imamo veliko več kot si dovolimo verjeti! 🙂

  8. Vsebinsko dober in zanimiv članek,praviloma odlične Milene Miklavčič in zelo dobri komentarji. Mislim,da tudi zato,ker se še niso oglasile prave feministke in levičarski komentatorji.
    Ja,zaposlena ženska izjemno pomembna stvar,kaj pa zaposleni moški v današnjem času ? Kaj pa družina in družinsko življenje ?
    Ne bi rad zapletel,pogrešam kakšno misel na žensko,ki bi bila “profesionalno doma” in bi jo plačala država/javni sektor,zaradi vzgoje večjega števila otrok.
    A ni to “prijazna država” do družine in ženske-matere ?
    Vse dobro ženskam in posebno materam !

  9. Ženske, ki so zaposlene, v partnerskem odnosu in z otroci, ter tremi vogali hiše na plečih, trdijo, da v kolikor se le-ta zveza, v kateri so trenutne, ne bi obnesla, v bodoče, ne bi hotele živeti več v nobenih zvezi. Živele bi same, družile pa bi se z moškim izven svojega doma na podlagi dogovora. Zanimivo? Seveda. Moški pogosto vidijo v partnerici ali soprogi – mamo, ki bi naj opravila vsa gospodinjska dela in jih servisirala. Res je, da ni to v vsakem domu, je pa zelo pogosto. Tudi vdove so redke, ki silijo v skupno gospodinjstvo z novim partnerjem. Razen, če imajo premajhne pokojnine, si na taki način življenje olajšajo.
    Zato pa živi toliko žensk v Sloveniji samih, raje bolj skromno – ampak svobodno!

  10. Bog je rekel: “Človeku ni dobro samemu biti.” In ustvaril je poleg Adama tudi žensko, z namenom, da bosta namnožila svet. Ker se nista držala danih pravil, sta izgubila RAJ in prišla na ta Svet.

    Tudi na našem svetu, moramo upoštevati določena pravila. Zakonca naj bi se dopolnjevala in si medsebojno pomagala, ter imala otroke. Če vlada medsebojno razumevanje in spoštovanje, je zakosko življenje LEPO.

    Če pa se začne prepir že pri vsakdanjih opravilih z besedami: “Kdo bo skuhal, kdo pomil?”- je življenje TEŽKO. V naši družini je DELITEV DELA, še po starih načeli. Jaz sem vedno skrbela za gospodinjstvo – kuhanje, pomivanje, za otroke, hišo……. Seveda sem bila tudi zaposlena 8 ur. Pri varstvu otrok pa mi je pomagala moja mama.

    Mož pa je skrbel za vsa hišna popravila, za avto, traktor, zidanje, oranje…… Ne da bi se zaradi tega kdo prepiral je vse teklo in teče že skoraj 50 let.

    Lepo je če zna mož tudi kuhat. Toda če ima veliko težjih del, je brez pomena, da bi se prepirali KDO bo kuhal. Ni pa lepo, da eden od zakoncev samo lenari, medtem, ko drugi dela. Vsekakor je lepo, če si zakonca vzajemno pomagata po svojih močeh.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime