Ostati v Bogu in v njegovi ljubezni, da bi oznanjali z besedo ter z življenjem

Uredništvo
4

Apostolska dela so nam predstavila porajajočo se Cerkev v trenutku, ko izbira tistega, ki ga je Bog poklical v apostolski zbor namesto Juda. To nikakor ni funkcija, temveč služenje. Matija, ki je bil izbran, prejme poslanstvo, ki ga Peter takole opredeli: »Eden od njih naj bo z nami vred priča njegovega vstajenja«, Kristusovega vstajenja (Apd 1,21-22).

S tem, ko je (Peter) rekel, »skupaj z nami«, je dal razumeti, da oznanjevanje vstalega Kristusa ni naloga posameznika, potrebno ga je živeti na skupnostni način, skupaj z apostolskim zborom in s skupnostjo. Apostoli so imeli neposredno in čudovito izkušnjo vstajenja, bili so namreč očividci tega dogodka. Preko njihovega verodostojnega pričevanja jih je veliko začelo verovati. Iz vere v vstalega Kristusa so nastale in še neprenehoma nastajajo krščanske skupnosti. Tudi mi danes utemeljujemo našo vero v vstalega Gospoda na pričevanju apostolov, ki je prišlo do nas preko poslanstva Cerkve. Naša vera je trdno povezana z njihovim pričevanjem, kakor nepretrgana veriga, ki se je podaljševala skozi stoletja, ne samo po namestnikih apostolov, temveč tudi preko generacij in generacij kristjanov. Posnemajoč apostole je pravzaprav vsak Kristusov učenec poklicana priča njegovega vstajenja, še posebej tam, kjer je Bog najbolj pozabljen in človek najbolj izgubljen.

Kako ostajam v Njem, kako bivam v njegovi ljubezni? Sem sposoben “sejati” v družini, na delovnem mestu, v svoji skupnosti, seme tiste enosti, ki nam jo je On podaril z našo udeleženostjo pri trinitaričnem življenju?

Da pa to lahko uresničimo, je potrebno ostati v vstalem Kristusu in v njegovi ljubezni, kakor nas na to spominja Prvo Janezovo pismo: »Kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1Jn 4,16). To je Jezus vztrajno ponavljal svojim učencem: »Ostanite v meni … ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,4.9). Skrivnost svetnikov je, da prebivajo v Kristusu, so povezani z Njim kakor mladike s trto in obrodijo sadove (prim. Jn 15,1-8). Ta sad pa ni nič drugega kot ljubezen. Ta ljubezen se sveti v pričevanju redovne sestre Jeanne Émilie De Villeneuve, ki je posvetila svoje življenje Bogu, revnim, bolnim, zapornikom, izkoriščanim ter je za njih in za vse postala konkretno znamenje usmiljene Gospodove ljubezni.

Odnos z vstalim Jezusom je “ozračje”, v katerem kristjan živi ter v katerem najde moč, da ostane zvest evangeliju navkljub oviram in nerazumevanju. To, “ostati v ljubezni”, je storila redovna sestra Marija Kristina Brando. Gospodova goreča ljubezen jo je popolnoma osvojila in je iz molitve, torej iz srečanja srca s srcem vstalega Jezusa, navzočega v evharistiji, prejemala moč, da je lahko prenašala trpljenje ter se podarjala kakor razlomljen kruh tolikim ljudem, ki so bili tako daleč od Boga, a tako lačni resnične ljubezni.

Bistveni vidik pričevanja za vstalega Gospoda pa je enost med nami, njegovimi učenci, torej po podobi tiste enosti, ki je med Njim in Očetom. Tudi danes je v evangeliju odmevala Jezusova molitev, izrečena na večer pred trpljenjem: »Da bi bili eno, kakor midva.« Iz te večne ljubezni med Očetom in Sinom, ki se širi po Svetem Duhu (prim. Rim 5,5), zajemata moč naše poslanstvo ter naše bratsko občestvo. Iz nje tudi vedno znova izvira veselje hoditi za Gospodom po poti njegovega uboštva, njegovega devištva in njegove pokorščine. Kontemplativna ljubezen je namreč tista, ki goji to isto ljubezen. Na izjemen način je to okušala redovna sestra Marija Baouardy, ki je znala kljub temu, da je bila preprosta in nepismena, dajati izredno jasne teološke nasvete in razlage. To je bil sad nenehnega dialoga s Svetim Duhom. Učljivost Duhu jo je napravila orodje srečanja in občestva z muslimanskim svetom. Tudi redovna sestra Marija Alfonsina Danil Ghattas je dobro razumela, kaj pomeni širiti z apostolatom Božjo ljubezen ter postati priča krotkosti in enosti. Ona nam ponuja jasen zgled, kako pomembno je, da postanemo odgovorni drug za drugega, da nekdo živi v služenju drugemu.

Ostati v Bogu in v njegovi ljubezni, da bi oznanjali z besedo ter življenjem Jezusovo vstajenje ter tako pričevali za enost med nami in dejavno ljubezen do vseh. To so počele štiri  danes razglašene svetnice. Njihov svetel zgled nagovarja tudi naše krščansko življenje, da se vprašam, kako sem jaz priča vstalega Kristusa. Kako ostajam v Njem, kako bivam v njegovi ljubezni? Sem sposoben “sejati” v družini, na delovnem mestu, v svoji skupnosti, seme tiste enosti, ki nam jo je On podaril z našo udeleženostjo pri trinitaričnem življenju?

Vračajoč se domov ponesimo s seboj veselje tega srečanja z vstalim Gospodom, ohranjajmo v srcu prizadevanje za prebivanje v Božji ljubezni, ostajajoč povezani z Njim in med nami ter hodimo po stopinjah teh štirih žena, zgledov svetosti, katere nas Cerkev vabi posnemati.

Duhovni nagovor papeža Frančiška ob 7. velikonočni nedelji, povzet po vaticannews.va

4 KOMENTARJI

  1. Čudovit je Marijin mesed maj- veliki traven, ko imamo priložnost za duhovno rast tudi mi, ne le vse v naravi.
    Bolj kot potrebo po političnih temah o sprevrženosti tistih, ki bi radi sprejeli “vse bogastvo tega sveta” od hudega, čutim lakoto in žejo po duhovni lepoti, v politiki in družbi pa o tem, kaj vse lahko nujno nadaljevanje demokratizacije pomeni za zdravega duha in gospodarstvo, vzgojo mladih in življnje po tem.

  2. Zelo lepo. Ostati v Njegovi ljubezni. Torej ne kar v vsaki ljubezni. Kakor je Ljubil sam Bog. Bog je ljubezen, ni pa vse ljubezen. V Božji ljubezni, v ljubezni evangelija. Kdor veruje v Jezusa, bo dela ki jih je on opravljal, tudi sam delal. Ostalo je lahko samo suha religija farizejev in pilatov. Lepo nedeljo.

    • Bog ne bo nobenega poslal v Pekel, za pekel se človek sam obsodi in odloči.

      Jezus jim bo takrat naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno! Mt 7,23

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime