"Ostani doma, ne dihat, ne prdnt, no!"

Vir foto: pixabay
Danes je že šesti dan, ko sem v prostovoljni izolaciji. Sodim v rizično skupino, ki je starejša od šestdeset let. Ugotavljam, da se zelo hitro prilagajam besedam "vse se da, če se mora in hoče". Ni mi težko, na srečo me je Bog obdaril z dovolj domišljije, da mi en sam samcat trenutek ni dolgčas. Pišem pa tudi dnevnik, in to predvsem zaradi zgodovinskega spomina, ker vem, kako prilagodljiv je in kako hitro pozabi ključne trenutke.

Podcast komentarja Miklavčičeve je na voljo na dnu članka


Že bežen skok na socialna omrežja mi to iz dneva v dan bolj potrjuje. Tisti, ki so se v času prejšnje vlade iz nas, paničarjev, izdatno norčevali, so po prvem šoku po nastopu Janševe ekipe že prišli k sebi in s svojo neresnostjo, ki včasih odraža pomanjkanje treznosti in tudi občutka za spodobnost, delajo sramoto zdravi pameti. Razlagajo, kako je bilo pod prejšnjo vlado vse bolj "strokovno", pod to je pa eno navadno šalabajzarstvo. Znani novinar se je, ker ni imel drugega reči, celo vulgarno ponorčeval: "Ostani doma, ne dihat, ne prdnt, no!"

Za vse večne čase pa si bom zapomnila oster odziv zdravnika Igorja Muževiča, ki je Šarcu na Twitterju odgovoril: "Z vaše strani bodi dovolj. Ne bomo pozabili, kako ste ukrepali in žalili. Nikoli. Zaradi vas cele dneve in noči garamo kot nori, da vsaj malo omilimo vaše smrtonosne ‘ukrepe’. In še ateisti med nami smo začeli moliti za naslednje dni."

Oj modrost ti moja, kam odšla si, kje si ...


Prejšnji večer se je vrnilo domov 160 turistov, ki so minuli petek odleteli v Turčijo, na dopust. Med njimi je bila tudi Alenka, moja stara znanka, ki v tretjem življenjskem obdobju strašno rada potuje. Čeprav sta ji sinova pred odhodom branila, ju ni ubogala. Bila je prepričana, da se skupini ne bo zgodilo čisto nič hudega. Danes zjutraj, že zarana, me je poklicala in me kar naravnost vprašala, če jo obsojam. "Zelo," sem ji odgovorila, "ravnala si brez glave, kot bi imela deset let." Bila je jezna: "Saj se je na koncu dobro izšlo, kaj bi še rada?" Sin, ki je verjetno stal nekje blizu, pa se je zadrl: "Pa veš, koliko je državo stalo vaše reševanje? Škoda, da vas niso pustili v Turčiji, bila bi dobra šola!"
Prav starejši so se zadnje čase izkazali kot zelo neodgovorni! "Morajo" iti na kavo, "morajo" v trgovino, ker je tisti dan 10 % popust, "morajo" sem, "morajo" tja!

Do izbruha korona-virusa sem na številnih predavanjih, ki sem jih imela po izidu knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, zmeraj govorila o modrosti starejših, pa o tem, kako pomembne so izkušnje, ki si jih nabiramo skozi leta. Verjemite, trikrat se bom ugriznila v jezik, preden bom še kdaj zinila kaj podobnega! Prav starejši so se zadnje čase izkazali kot zelo neodgovorni! "Morajo" iti na kavo, "morajo" v trgovino, ker je tisti dan 10 % popust, "morajo" sem, "morajo" tja! Pa malo na morje, pa na vikend, pa v gužvo okoli jezera! Kaj se mora zgoditi, da bodo razumeli, da so visoko rizična skupina, ki jih ima korona-virus najraje?

Anita dela v trgovini z živili ne le v nenehnem strahu, tudi v nemogočih razmerah: "Starejši veselo hodijo po nakupih brez kakršnekoli zaščite. Ena od nas stoji pri policah s pekovskim pecivom, ker bi ga kar naprej otipavali, in to celo brez rokavic. Poznam možakarja iz vasi: najprej pride sam, a le po cigarete, pet minut za njim pa zagledam še njegovo ženo, ki blagajničarko radovedno sprašuje, če bo kmalu spet kakšna "akcija". Kaj je narobe z ljudmi, da se ne držijo navodil?"

Poslušam veleposlanico z Japonske, ki govori o Južni Koreji. Pa o tem, kako dobro so jo (skoraj) zvozili, ker so državljani disciplinirani in znajo poskrbeti zase in za varnost. Zakaj pa morata nas, Slovence, tako stroka kot vlada prositi na kolenih, pa jih komaj kaj slišimo? Nalašč? Iz objestnosti? Ker mislimo, da nam nihče nič ne more?

Imam občutek, pa srčno upam, da se motim, da državljani sploh ne znamo več živeti po svoji zdravi pameti. Na vsakem koraku čakamo na napotke in na navodila, kot da se brez njih ne moremo premakniti niti s stola na kavč. Ko jih slišimo, pa naredimo vse, da jih kršimo!

V vsakdanjem življenju smo postali zelo neiznajdljivi. Težko se prilagajamo. Mnogi ne znajo skuhati niti mlečnega riža, picerije so pa zaprte. Mamice se jezijo na šolo na daljavo, hkrati pa jih zanima, ali jim bo država za poučevanje lastnih otrok dodelila kaj denarja.

Neka druga sprašuje FB prijateljice, kaj naj počne z moko, ki jo je kupila. O peki nima pojma. Tretjo skrbi, kaj bodo rekli ljudje, ker se ji bo že kmalu pojavil v laseh narastek, frizerka pa je zaprla salon. Četrta se jezi, ker se nekaj govori, da se bo šolsko leto podaljšalo v poletje. Naj zaradi tega pusti službo, ker ona pa z nemogočimi froci v juliju ne bo zabijala sončnih dni v razredu!
Soseda Mica se resno sprašuje, bo po koncu virusa več rojstev ali več ločitev.

Micine modrosti


Bolj kot takšni, že malo zabavni problemčki pa me skrbi nekaj drugega: ljudje sploh niso več vajeni, da bi bili nenehno skupaj. Soseda Mica se resno sprašuje, bo po koncu virusa več rojstev ali več ločitev. V teh dneh pogosto govori o odpovedovanju, o "malo potrpeti", o prilagajanju težkim preizkušnjam. Pove, da je imel včasih vsak, četudi je bil bolj lačen kot sit, nekaj denarja skritega za "hude čase". Ali pa samo za pogreb. Preživetveni nagon je odlično deloval, ljudje so točno vedeli, kje so meje objestnosti, oholosti, ošabnosti in napuha.

"Vas, ki ste še mladi, bo podcenjevanje grozeče bolezni še drago stalo!" pridiga. "Nekoč nam je bilo lažje tudi zato, ker smo imeli globoko vero - pa ne v denar ali v ideologijo, temveč v nekaj več, kamor smo se v težkih trenutkih zatekali."

Tudi pri Mici so potrkali na vrata akviziterji, tako imenovani zaslužkarji, ki prodajajo "samoozdravljenje" z različnimi bio-preparati. Vse po vrsti je napodila z metlo! Na srečo v Žireh še niso odkrili nobenega primera korona-virusa!

Ne smem pozabiti, da je za marsikoga življenje še toliko težje, ker je veliko osamljenih, brez prijateljev, brez svojcev. Če se jim kaj zgodi, kdo jim bo pomagal, če pa stanovalci bloka še tega ne vedo, kdo točno za kakšnimi zidovi živi!

V okolju, kjer bivate, se povežite med seboj. Ne osebno, ampak preko telefona ali pisnih sporočil, ki jih vržete v nabiralnike. Naj vsak zelo dobro ve, da v tej katastrofi, ki ji ni videti konca, ni sam.

Preživite lep dan, družite se z bližnjimi po telefonu in nikar ne nasedajte tistim, ki vas prepričujejo, da nas strašijo s koronavirusom zgolj farmacevti, ker želijo za "prazen nič" veliko zaslužiti!

Pa bodite vsaj vi, ki tole berete - drugačni! Poskrbite zase in za svoje zdravje kot se spodobi!

Aja še to: naš Jakob je dobil prvi zobek!

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike