Oskrba z zemeljskim plinom postaja vse bolj vroča politična tema. Dejstvo namreč je, da prav prodaja energentov, kot so premog, nafta in zemeljski plin, zagotavlja preživetje režimu Ruske federacije. Obenem je Evropa eksistencialno odvisna od teh energentov. Kakršnekoli motnje v dobavi bi evropsko gospodarstvo pahnile v hudo recesijo. Velja pa tudi obratno. Če bi se dotok finančnih sredstev v Rusijo ustavil, bi država neizbežno bankrotirala.
Zato evropske države mrzlično iščejo načrt, kako izstopiti iz te peklenske kombinacije. Bo del slovenskega načrta tudi plinski terminal na hrvaškem otoku Krku?
Ob tem iz Bruslja prihajajo pomirjujoče novice. Evropska komisija namreč področji kmetijstva in energetike v glavnem izpušča iz seznama sankcij.
Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec se je včeraj v Omišaju na Krku sešel s hrvaškim ministrom za gospodarstvo Tomislavom Ćorićem. Njuna tema je bila eno najpomembnejših evropskih gospodarskih vprašanj ta hip: visoke cene energentov, ki že nekaj časa hromijo evropsko gospodarstvo. Še dodatno je situacijo zaostrila vojna v Ukrajini. Ruski plin je za evropske države resda najcenejši, toda njegova politična cena je postala tako visoka, da je evropski politiki niso več pripravljeni plačevati.
Slovenija išče alternative
Slovenija si zato skuša zagotoviti energente, ki ne bi imeli krvavega ozadja. Pri dobavi premoga naša država ni odvisna od Rusije. Večja težava niso niti naftni derivati, saj ima Slovenija terminal in skladišča v Kopru, velike, pravzaprav ogromne so tudi kapacitete bližnjega Trsta. Večjih težav ne bi smelo biti niti pri oskrbi z električno energijo. Zares velika težava pa je zemeljski plin.
Tu je bila namreč vsa infrastruktura načrtovana tako, da je plin v Slovenijo prihajal skoraj izključno z vzhoda. Slovenija ima ob tem na voljo le dve alternativi. To sta plinovodni povezavi z Italijo in Hrvaško. Prva je razmeroma močna in bi lahko zadostila vsem slovenskim potrebam. Druga pa ima precej omejene kapacitete. A tudi ta lahko v takšnih časih postane zelo pomembna.
Nadgradnja terminala na Krku
Slovenija bi si namreč prav s pomočjo te zagotovila dostop do dodatnih količin zemeljskega plina. Kot sta ministra pojasnila po srečanju, bo Hrvaška povečala kapaciteto terminala za utekočinjeni zemeljski plin za dodatnih 250 – 300 milijonov kubičnih metrov plina na leto. To je količina, ki bi glede na porabo v lanskem letu lahko zadoščala za približno tretjino slovenskih letnih potreb.
Sa slovenskim kolegom, ministrom infrastrukture @JernejVrtovec posjetio sam LNG terminal u Omišlju na kojem smo dogovorili formiranje posebne radne skupine koja će se baviti ključnim energetskim pitanjima. pic.twitter.com/hjihwQRxTa
— Tomislav Ćorić (@t_coric) April 4, 2022
Kot je ob tem pojasnil minister Vrtovec, bo v kratkem objavljen javni razpis, na katerega se bodo lahko prijavila tudi slovenska podjetja. Kot je k temu dodal njegov hrvaški kolega Ćorić, dodatne kapacitete sicer niso rezervirane zgolj za slovenske dobavitelje (npr. Geoplin), vendar predvideva, da interesa za to ne bo, saj so kapacitete plinovodov do držav, ki bi jih to utegnilo zanimati, že dosežene. V primeru sklenitve posla bi morala kompresorsko postajo v Rogatcu nadgraditi tudi Slovenija
Oskrba gospodinjstev ni ogrožena
Energetska odvisnost od ruskega plina je v zadnjem času prerastla tudi v pomembno predvolilno temo. Takšen razplet gre sicer še posebej na roko največjemu izzivalcu Janeza Janše na tokratnih parlamentarnih volitvah, Robertu Golobu.
Kot je na včerajšnjem soočenju na POP TV pojasnil minister Vrtovec, “Drži, čez noč se ne moremo odpovedati ruskemu plinu.” Ob tem je zagotovil, da “nikogar ne bo zeblo” in da se za dobavo plina pogovarjajo tudi z drugimi državami. “Ključnega pomena je, da dobavo plina razpršimo od Rusije,” je ob tem še izpostavil Vrtovec. Cene pa naj bi bile, tudi v primeru uvoza preko terminala na Krku, primerljive z današnjimi.
Na to mu je Golob odvrnil, da njegove obljube “nimajo veze z realnostjo”, saj on tega ne more zagotoviti: “Za oskrbo gospodinjstev je že danes dovolj skladiščnih zmogljivosti. Breme pa bo morala nositi industrija.” Po njegovem mnenju se bo pokazalo, da si bomo z odpovedjo ruskemu plinu močno podražili oskrbo, kar bo izjemno problematično za slovenske industrijske porabnike. Slednje pa ni zgolj slovenski, ampak vseevropski problem.
Evropska komisija za prepoved uvoza ruskega premoga
Kot je pred nekaj dnevi pojasnil vodja nemškega kemičnega giganta BASF Martin Brudermüller, si EU prepovedi uvoza ruskega plina ne more privoščiti. To bi bilo po njegovem mnenju mogoče šele čez štiri do pet let, saj alternativnih virov dobav ni mogoče vzpostaviti čez noč.
Zato ni presenetljivo, da danes sprejet načrt sankcij ne vključuje prav veliko omejitev za trgovanje z Rusijo na energetskem področju. Jo bo pa vsekakor udaril na področju, kjer si EU lahko zagotovi alternative: “Uvedli bomo prepoved uvoza ruskega premoga, kar bo stalo štiri milijarde evrov letno. S tem bomo Rusiji odrekli pomemben vir prihodkov,” je tako danes napovedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.
Drugi ukrepi se na področje energetike neposredno ne nanašajo. EU bo tako še naprej omogočala, da bodo evropske države lahko plačevale rusko nafto in zemeljski plin. Bo pa iz sistema odrezala še štiri velike ruske banke, ki skupaj obvladujejo 23 odstotkov ruskega trga, med drugim tudi drugo največjo VTB.
Namesto na sankcije v energetskem sektorju je EU raje napovedala ukrepe, ki se tičejo prepovedi vstopa ruskim ladjam v evropska pristanišča. Med njimi pa bodo veljale tudi nekatere izjeme, zlasti glede uvoza ruskih kmetijskih izdelkov.
Drastičen upad borznih cen bi Rusiji tudi bistveno bolj škodoval kot delen ali nepopoln embargo, med katerim bi prišlo do precejšnjega porasta cen. In kot kaže, bodo v tej smeri tudi šla nadaljnja prizadevanja evropske politike. V takšnem primeru bi bil izid za evropskega potrošnika pravzaprav ugoden.
“EU ne sprejema sankcij v škodo svojemu gospodarstvu”
Razumljivo, kajti v EU je denar postal bog. Ali pa nekaj takega. Njega, ki je, smo pa nagnali iz EU.
Ruski plin je za evropske države resda najcenejši, toda njegova politična cena je postala tako visoka, da je evropski politiki niso več pripravljeni plačevati.
***
Kakšna hipokrizija: Evropski in ameriški politiki so naredili vse, da so pahnili Rusijo v brezizhoden položaj, zdaj pa je cena njihove politike postala previsoka. In kdo bo plačal to ceno: gospodinjstva, gospodarstvo, ljudje, Evropejci, Slovenci!
Pejte se solit gospodje evropski politiki. Zavozili ste vse, kar se je zavozit dalo, z izdatno pomočjo ameriške politike, zdaj pa še modrujete na pogorišču, ki ste ga ustvarili.
Slovenija si zato skuša zagotoviti energente, ki ne bi imeli krvavega ozadja.
****
A slučajno kdo misli, da bo ta vojna večno trajala? Zakaj nihče ne dela na tem, da bi se ustavila? Zakaj Zahod ne stopi v diplomatska pogajanja z Rusijo? Vsa zahodna politika dela samo na tem, da bi Rusijo trajno izobčila iz mednarodne skupnosti, kar je norost.
Kot je pred nekaj dnevi pojasnil vodja nemškega kemičnega giganta BASF Martin Brudermüller, si EU prepovedi uvoza ruskega plina ne more privoščiti. To bi bilo po njegovem mnenju mogoče šele čez štiri do pet let, saj alternativnih virov dobav ni mogoče vzpostaviti čez noč.
***
Kot kaže, evropski politiki mislijo, da je to možno. Če pa slučajno ni, potem bo to možno čez nekaj let. Rusi pa bodo medtem čakali z zanko na vratu, da jim Evropa blagovoli spodmakniti tla pod nogami.
Evropski politiki so izgubili kompas in smer in zdravo pamet. Očitno živijo v Svetukigani.
Zato si EU prizadeva za razplet, ki bi na evropsko tržišče pritegnil nove dobavitelje energentov. Na ta način bi njihove cene v Evropi upadle, Rusija pa jih ne bi mogla več prodajati po tako visokih cenah, kot sedaj.
***
Novi dobavitelji ne bodo nikoli mogli dobavljati plina po cenah, kot jih je zagotavljala Rusija v časih relativnega sožitja, ki pa nikoli ni bilo resnično miroljubno sobivanje, ker se je Nato neprestano širil proti mejam Rusije in jo obkoljeval z Natovimi vojaškimi bazami.
Evropa se odreka poceni ruskemu plinu, s tem pa tudi konkurenčni prednosti evropskega gospodarstva, za prebivalstvo pa to pomeni konec dosedanjega relativnega blagostanja. Poleg tega se bo evropska industrija pospešeno selila v svetovne regije, kjer bo energija cenejša in v zadostnih količinah.
Vse zato, ker mirno sobivanje med Evropo in Rusijo ne odgovarja ameriškim vojno-industrijskim jastrebom, ki vodijo ameriško zunanjo politiko. Njim odgovarjajo mednarodne napetosti in vojne.
Putin je pahnil Rusijo v brezizhodni položaj, ne EU. Napadel je Ukrajino.
EU sledi neoimperialistični in neokolonialistični ter hegemonistični politiki ZDA, ki rovari po vsem svetu, vključno v Ukrajini, kjer je Amerika naredila puč in ustvarila državljanskom vojno, ki je po osmih letih eskalirala v izzvano vojno med Rusijo in Ukrajino. Poleg tega je Amerika prek Nata obkoljevala Rusijo z Nato državami in vojaškimi bazami ter ter instaliralirala rakete z jedrskimi konicami, uperjene v Rusijo, v bližini ruskih meja.
Poglej si tu intervju z upokojenim ameriškim polkovnikom in svetovalcem Pentagona, ki brez dlake na jeziku pove osnovna dejstva o rusko-ukrajinskem konfliktu:
https://www.youtube.com/watch?v=tDw1u1NWc6A&t=1769s
Rusija za EU priskrbi za 150 milijard kubičnih metrov plina na leto.
LNG ladje imajo kapaciteto do 140.000 kubičnih metrov plina.
Ladja lahko opravi pretovor plina do terminalov v EU enkrat mesečno.
Skupno je okoli 600 ladij, izračun je preprost.
Če bi celo leto vseh 600 prevoznikov vozilo plin zgolj Evropi bi zmogli dostaviti nekje dobro milijardo kubičnih metrov plina.
Pravljice gospoda ministra o uspešni razpršenosti dobave plina so res samo pravljice.
Odpovedali pa bi se še Ruskem premogu. In čemu še? Idiotska, retardirana Bruseljska vehemenca in nečimrnost. Ti norci nas bodo popolnoma uničili zaradi geopolitike ZDA.