Osamosvojitev Slovenije: Cerkev si lahko mirne duše pripne zlato medaljo za zasluge, pa če je to komu všeč ali ne

Na veličastni petkovi državni proslavi, ki so jo uvedli zvonovi cerkva, je bil po besedah uradne komentatorke popravljen »zgodovinski manjko«: nadškof Stanislav Zore je blagoslovil lipo, ki je bila posajena v park med Parlamentom in Narodnim muzejem. Tokratnemu nadškofu ni nihče »po nesreči« izklopil mikrofona.

To je bil lep trenutek, ki je za nekaj sekund v molitvi očenaša povezal med seboj vse gledalce proslave. Lepe geste ob tridesetletnici so tudi lepa priložnost za razmislek o tem, kaj sta skupnost katoličanov in vrh Cerkve prispevala k zgodbi o slovenski osamosvojitvi.

Krščanstvo kot nosilec narodne zavesti

Skupno molitev očenaša smo omenili prav zato, ker to lepo povzame dobršen del naše zgodovine: od karantanskega osmega stoletja preko svetih Cirila in Metoda, vplivov oglejske in salzburške škofije pa vse do razsvetljenstva lahko zgodovinsko argumentirano spremljamo razvoj slovenskega naroda skozi krščanske vire. Najlepši primeri so seveda starodavni Brižinski spomeniki in prva tiskana knjiga za časa reformacije.

Ta boj namreč izhaja iz »jasne zavesti katoličanov, da komunizem ni legitimna ureditev, ker tepta človekove pravice«.

Vsaj do razsvetljenstva smo torej priča prekrivanju naroda, kulture in vere. Vendar tudi po 18. stoletju slovenski narod ostane pretežno katoliški in tradicionalen, o čemer priča začetek prejšnjega stoletja, ko so se slovenski katoličani tudi politično bolje organizirali, neredko pod vodstvom katoliških duhovnikov.

Krščanstvo kot nosilec ideje samostojne države

Nič čudnega torej ni, da je Cerkev v ključnih trenutkih jasno podprla prizadevanja za osamosvojitev: naš narod je krščanstvo oplajalo od davnine, v dvajsetem stoletju pa je ideja o osamosvojitvi že vroče tlela. Spomnimo samo na Lamberta Ehrlicha, ki je leta 1941 (leto pozneje ga je likvidirala VOS) v »dokumentu o slovenskem problemu« predvideval tri možnosti razvoja slovenskega naroda, med drugim samostojno slovensko državo, o kateri je govoril kot o »pravi Švici Vzhodne Evrope«.

Na nek način je totalitarizem s svojim nasiljem izzval slovensko osamosvojitev, vsaj kar se tiče pastirjev in članov Cerkve.

Ta pregled je absolutno prekratek, a pomaga razumeti, zakaj je slovenska Cerkev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tako jasno in z vsemi močmi podprla osamosvojitvene težnje: prvič, kot smo opisali zgoraj, je krščanstvo slovenstvu vpisano v gene in s tem naravni zaveznik v ideji narodne samostojnosti; drugič, Cerkev je bila edina komunizmu nepodrejena družbena organizacija, s tem pa tudi edina prava nasprotnica totalitarizmu, ki je skušal nasilno spojiti narode, in s tem zopet naravna zaveznica osamosvojitve.

Katolištvo kot alternativa totalitarizmu

To drugo točko pojasnjuje nadškof Anton Stres, ki opozarja, da se slovenski boj za demokracijo ni začel pred tridesetimi leti, ampak mnogo prej. Ta boj namreč izhaja iz »jasne zavesti katoličanov, da komunizem ni legitimna ureditev, ker tepta človekove pravice«. Na nek način je totalitarizem s svojim nasiljem izzval slovensko osamosvojitev, vsaj kar se tiče pastirjev in članov Cerkve: vsi ti so po drugi svetovni vojni doma in po svetu upali in snovali novo, drugačno Slovenijo, ko so »vztrajno in potrpežljivo vzdrževali ›pasivni odpor‹, vzgajali mladino v drugačnih vrednotah kakor komunistična šola in ohranjali živo vero in krščanski pogled na svet, človeka in zgodovino«.

Ko je šlo zares v smeri osamosvojitve, pa je slovenska Katoliška cerkev podpirala svobodne volitve in spodbujala k čimvečji udeležbi, še posebej je to veljalo za udeležbo na plebiscitu.

Cerkev z vsemi močmi podpre idejo osamosvojitve

Ko gre za bolj počasne družbene spremembe, za katere so zaslužni predvsem katoliški laiki, je treba omeniti celo vrsto takratnih revij: Tretji dan, Znamenje, Revijo 2000, Novo revijo in seveda Družino ter Ognjišče; pot osamosvojitvi pa so tlakovali tudi Teološki tečaji in študijski dnevi Draga, pa nepregledna množica srečanj, predavanj, duhovnih vaj (npr. pri Vinku Kobalu), molitev in sploh katoliških dogodkov, ki so počasi, a zanesljivo pripravljali družbene spremembe.

Ko je šlo zares v smeri osamosvojitve, pa je slovenska Katoliška cerkev podpirala svobodne volitve in spodbujala k čimvečji udeležbi, še posebej je to veljalo za udeležbo na plebiscitu.

Že leta 1983 je bila ustanovljena Pokrajinska slovenska škofovska konferenca, ki je po osamosvojitvi postala Slovenska škofovska konferenca. Leta 1985 je nadškof Šuštar ustanovil tudi Komisijo Pravičnost in mir, ki vse do danes igra pomembno vlogo pri delu za uveljavljanje človekovih pravic. Pred plebiscitom pa je pod vodstvom dr. Stresa izdala Izjavo ob plebiscitu, v njej pa močno poudarila pravico do samoodločbe ter pomen narodne zavesti.

Dva tedna pozneje, v decembru 1990, so slovenski škofje v izjavi »Zrelo, modro, pogumno« opogumljajoč slovenski narod poudarili, da podpirajo parlamentarno odločitev za plebiscit, nadškof Šuštar pa je 20. decembra, torej tik pred glasovanjem, povabil kristjane, naj gredo na plebiscit in glasujejo ZA, da bi plebiscit res uspel.

Tako je bil adventni čas leta 1990 resnično tudi »adventus«, torej »prihod« za našo mlado državo. Nadškof je bil prepričan, da bo 4. adventna nedelja, zadnja pred božičem, resnično postala dan izpolnitve stoletnega pričakovanja slovenskega naroda.

Slovenija se ima za svojo samostojnost deloma, a močno zahvaliti tudi takratnemu papežu in vatikanski diplomaciji.

Za dan razglasitve nove države so škofje priporočili zvonjenje z zvonovi vseh cerkva, duhovnikom pa priporočili, da naj v cerkvah govorijo o teh dogodkih in vernikom priporočijo molitev za domovino. Med drugim so zapisali, da so »s tem izpolnjena tisočletna pričakovanja slovenskega naroda.«

Skratka, slovenski škofje in na splošno Cerkev na Slovenskem je jasno, močno in z veseljem podprla nastajajočo samostojno in demokratično Slovenijo.

Nadškof Alojzij Šuštar

Kot je očitno iz te časovnice, je nepogrešljivo vlogo pri osamosvojitvi igral izjemni nadškof Šuštar. S svojimi mednarodnimi izkušnjami, ki jih je nabiral od Rima pa vse do svoje vrnitve iz Švice leta 1977, je pomembno prispeval k osamosvojitvi, tako na moralnem kot političnem področju.

Potem, ko se je več kot tri desetletja kalil v drugih evropskih državah, je seveda kot nadškof postal odličen korektiv takratnemu totalitarnemu sistemu. To se vidi tudi v njegovem prepričanju, da se strukture lahko hitro spremenijo, samostojnost razmišljanja ljudi pa ne, če so tako dolgo živeli v totalitarnem sistemu. V tem se skriva globoka modrost, ki meče pravo luč tudi na dandanašnjo stvarnost naše države.

Kot primer Šuštarjeve izjemne vloge lahko omenimo pričevanje škofa Antona Jamnika, takratnega Šuštarjevega tajnika. Med drugim se spominja, kako je predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar 29. junija 1991 k nadškofu prihitel s prošnjo, naj po telefonu prosi svoje ugledne prijatelje po Evropi in svetu, da se prepreči napovedano letalsko bombardiranje Slovenije. Nadškof je s svojo ekipo prošnji seveda nemudoma ustregel: do noči so telefonirali in pošiljali telefakse.

Sveti sedež

Nujno je treba omeniti tudi izjemnega Janeza Pavla II., ki je, ko je bil izvoljen za papeža, precej spremenil dotedanjo »ost-politik«, to je politiko previdne odprtosti Cerkve do komunističnih držav Vzhodne Evrope.

Če se omejimo le na slovensko osamosvojitev, to pomeni izjemno povezanost Svetega Očeta, ki je sam dobro poznal poljski komunizem, s slovensko situacijo. Janez Pavel II. se je nemudoma odzval prošnji nadškofa Šuštarja, naj pomaga pri bližnjem prelivanju krvi v vojni za Slovenijo, in v tistih dneh večkrat javno podprl slovenska prizadevanja ter pravico narodov do samoodločbe. Da o njegovi vlogi pri padcu komunizma sploh ne govorimo.

Na kratko: Slovenija se ima za svojo samostojnost deloma, a močno zahvaliti tudi takratnemu papežu in vatikanski diplomaciji. Sveti Sedež je jasno podprl slovenska prizadevanjaza samostojno državo, kot je to storil tudi papež v svojih govorih, to pa se je še stopnjevalo po razglasitvi neodvisnosti Slovenije 25. junija 1991. Nenazadnje je bilo tudi priznanje Svetega Sedeža Slovenije 13. januarja 1992 odločilno za kasnejša priznanja drugih držav.

Zlata medalja

Ob koncu lahko le povzamemo, kar je pred kratkim posrečeno zatrdil dr. Ivan Štuhec: spričo zgodovinskih dejstev, vloge nadškofa Šuštarja, papeža Janeza Pavla II. in požrtvovalnih katoliških laikov si Cerkev mirne duše lahko pripne zlato medaljo za zasluge, pa če je to komu po tridesetih letih všeč ali ne.

Še veliko bi bilo treba povedati, a nekaj osnovnih podatkov smo vendarle nabrali na kup. Ne z namenom poveličevanja vloge neke organizacije, temveč gre za realen, argumentiran pogled na zgodovino, v kateri je vsakdo prispeval svoj delež. Prav je, da se tega deleža tudi zavedamo, posebej tisti, ki osamosvojitve sami nismo doživeli, smo pa zato lahko hvaležni tistim, ki so o naši samostojni domovini stoletja sanjali; ter našim prednikom in sodobnikom, ki ste nam jo priborili.