Organizacija, ki napoveduje konec svetovne lakote do leta 2030

Čeprav nedavna poročila človekoljubnih organizacij na konec svetovne lakote gledajo kot na nekaj težko dosegljivega, zapletenega in zaradi vojn in konfliktov nestabilnega, ena izmed iniciativ verjame, da je mogoče lakoto s sveta pregnati že v trinajstih letih.

Gre za delovanje ameriškega inštituta Kruh za svet (Bread for the World Institute), ki je že začel z izvajanjem načrtov, ki jih bodo pripeljali na zastavljeni cilj - svet brez lakote do leta 2030. To so na začetku tedna predstavili v letnem poročilu ter analizi stanja lakote po svetu, poroča CNA.

Konec lakote kot cilj trajnostnega razvoja

Pastor David Beckmann, ki si kot direktor zgoraj omenjenega inštituta že petnajst let prizadeva za zmanjšanje števila lačnih ljudi, je v ponedeljek na predstavitvi poročila povedal, da je za konec svetovne lakote potrebno, da tako ZDA kot tudi mednarodne organizacije namenijo svojo pozornost ter sredstva tistim bolj ranljivim državam.

"Lakota in revščina bosta v teh državah zaradi klimatskih sprememb postajali samo še čedalje hujši," je pojasnil Beckmann, ki je poleg tega, a deluje kot pastor, tudi izšolan ekonomist z dolgoletnimi izkušnjami pri delu s projekti v državah tretjega sveta.

Ta neprofitna organizacija je v ponedeljek izdala Poročilo o lakoti za leto 2017 (2017 Hunger Report), ki velja za najbolj obsežno vsakoletno analizo svetovne lakote.

Konec lakote je eden izmed ciljev trajnostnega razvoja, ki so jih lansko leto v Agendi 2030 za trajnostni razvoj sprejeli pri Organizaciji Združenih narodov. Zavedajo se, da je boj proti lakoti dolgotrajen in obsežen postopek, vendar delo zadnjih nekaj let že kaže sadove.

Lakota je seveda povezana z revščino in boj proti eni tako vključuje tudi boj proti drugi. "V času med 1990 in 2015 je bila svetovna stopnja revščina več kot razpolovljena. Leta 1990 je en izmed 4-ih ljudi izkusil lakoto; danes je to eden na vsakih 9 ljudi," je zapisano na začetku poročila.

Najprej potrebna pomoč šibkim državam

V poročilu so ugotovili, da je potrebno najprej pomagati državam, ki jih problem lakote prizadeva najhuje, saj da če delovanje ne bo spremenjeno, bo v teh državah leta 2030 živelo več kot dve tretjini vseh prizadetih.

Te šibke države so tiste, ki jih pestijo trije veliki problemi - družbeni konflikti, slabo vodstvo ter ogroženost s strani klimatskih sprememb. Ker visoka stopnja revščine ustvarja idealne pogoje za nemire, vojne, terorizem ter za trgovino z belim blagom, te države predstavljajo "največji izziv na poti do leta 2030", omenjajo v poročilu.

Kot najhujša primera teh držav poročilo navaja Sirijo ter Južni Sudan, opozarjajo pa tudi, da med šibkimi državami niso zgolj tiste, katerih prebivalci imajo nizek prihodek. Ravno Sirija ter tudi Irak sta namreč državi z srednje visokim prihodkom, v to kategorijo pa so ju potisnila leta konfliktov in vojn.

"Še tako velika humanitarna ter razvojna pomoč ne moreta pomagati, če večje skupine ljudi nadaljujejo s pobijanjem drug drugega ali s sejanjem terorja," je zapisano v poročilu, ob tem pa navajajo podatek, da je Sirija v dveh letih vojne izgubila za 35 let razvojnega napredka, kar vključuje izgubo več kot 5.000 šol, tretjino zdravstvenih ustanov; polovico Sircev živi pod pragom revščine in prav tako visok je tudi odstotek brezposelnosti.

Primer za to, kako lahko podnebne spremembe v takih državah stanje še dodatno poslabšajo, je Somalija. Gre za državo, ki je zaradi konfliktov najbolj prizadeta, poleg tega pa je tudi na seznamu tistih, ki jih tudi najbolj pestijo podnebne spremembe.

Vendar ni edina - kar sedem od desetih držav, ki jih podnebne spremembe najbolj pestijo, so tudi v nevarnosti zaradi konfliktov in vojn.

Ne samo pomoč, ampak naučiti pomagati samim sebi

Poročilo ugotavlja, da je poleg učinkovite oskrbe teh držav s humanitarno pomočjo potrebno tudi osvestiti prebivalce, da si pomagajo sami s tem, da začnejo aktivno delati na rešitvah problemov. To se da spodbuditi tudi z investicijami.

Takšen pogled je predstavil že tudi papež Frančišek na Vrhu za trajnostne razvojne cilje septembra lani: "Da bi omogočili tem resničnim moškim in ženskam, da ubežijo ekstremni revščini, jim moramo dovoliti, da postanejo dostojanstveni nosilci svoje lastne usode."

Nekatere organizacije tako predlagajo bolj fleksibilno zunanjo humanitarno pomoč za te države, in sicer v obliki vlaganja v razvoj ruralnih območij, kar bi zagotovilo delovna mesta ter zmanjšalo brezposelnost, s tem pa tudi revščino in lakoto.

V drugih državah bi bila ta humanitarna pomoč usmerjena v pomoči državi pri soočanju z naravnimi katastrofami.