Optimizem kot izgovor in slepilo

Ena najmočnejših in vsepričujočih skušnjav, ki vrtinčijo naše življenje, je prikrivanje resnice. Toda tega ne delamo samo zato, ker bi bili lažnivci. Pač pa si največkrat zakrivamo oči pred realnostjo zaradi strahu.

Četudi dobro vemo, kaj bi morali spremeniti, zaradi strahu pred tveganjem in naporom ne storimo ničesar in se še naprej  oklepamo stvari, ki nam škodujejo.

Ker imamo zaradi tega slabo vest, si pomagamo s pretvezo, ki neprijetno skrije pod videz lepega in upravičenega. Zelo učinkovit način zakrivanja neugodnega pogleda na realnost je zatekanje v optimizem.

Strategija optimizma za beg pred realnostjo

Strategijo optimizma uporabljamo v osebnem in družbenem življenju. Na osebni ravni denimo tako, da se namesto s pravimi problemi ukvarjamo z množico postranskih, ali tako, da uživamo substance, alkohol, droge ali pomirjevala, ki dejstva prikažejo bolj rožnato, kot v resnici so.

V družbenem življenju pa optimističen govor uporabljajo politične stranke ali različne družbene skupine z namenom, da pridejo na oblast ali pa oblast obdržijo, pravi Niccolo Machiavelli.

Današnje prvo berilo iz knjige preroka Jeremija pripoveduje, da so višji državni uradniki predlagali judovskemu kralju Sedekiju, naj usmrti Jeremija. To je bilo v letih 588–587 pred Kristusom, ko je babilonski kralj Nebukadnezar oblegal Jeruzalem in ga nazadnje tudi zavzel.

Jeremija je že 20 let pred invazijo Babiloncev, vse od leta 608 pred Kristusom, opozarjal judovsko vodstvo, da bodo obstali le, če bodo družbeno in politično življenje prenovili na temelju postave. Takole je govoril Jeremija: »Le če zares poboljšate svoje poti in svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi na tem kraju ne hodili v svojo nesrečo za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal vašim očetom« (Jer 7,5–7).

Judovsko visoko plemstvo skupaj s kraljem in njegovimi visokimi uradniki se za Jeremijeva svarila niso zmenili. Namesto da bi se soočili z realnostjo in več storili za nižje sloje in depriviligirane, so uporabili strategijo optimističnega govora in ponavljali: »Gospodov tempelj, Gospodov tempelj …« (Jer 7,4). S čemer so hoteli reči: imamo veličasten tempelj, Bog ne bo dopustil, da bi ga tujci oskrunili in še manj, da bi izvoljeno ljudstvo, izbrano od Boga, kdo zasužnjil.

Optimistično zanašanje na tempelj je bila samo pretveza, da so višji sloji ohranili svoje privilegije in status quo.

Jeremija je bil jasen: zanašanje na tempelj, ne da bi državno vodstvo v družbi kaj spremenilo, je slepilo. Prerok je pogumno razgaljal njihov prazen optimizem. Nadenj so se spravili z očitkom, da v času babilonske nevarnosti vnaša pesimizem med vojake in ljudstvo.

Jeremija, ki je pokazal na prave družbene probleme, ki se jih voditelji ljudstva niso hoteli lotiti, je bil razglašen za pesimista in s tem za notranjega sovražnika države in templja ter celotnega družbenega in verskega izročila. Na osnovi te ocene so višji uradniku kralju predlagali, naj Jeremija usmrti.

Jezus, podobno kot Jeremija, ni širil praznega optimizma, temveč ogenj. In če je moral Jeremija zaradi ognjenih besed, ki jih je vrgel med sodobnike, v smrtonosno kapnico, je moral Kristus, zaradi ognja, ki ga je prinesel, na križ.

Od Jeremije prek Cankarja do Jezusa

Pred dobrimi sto leti so tudi takratni slovenski družbeni veljaki očitali Ivanu Cankarju premajhen optimizem in preveč resnobnosti v opisovanju družbenih razmer. Toda Cankar jo je odnesel samo z javno kritiko na račun svojega pisanja, Jeremija pa so vrgli v smrtonosno ječo, ki ni bila le podzemni teman bunker, temveč vlažna kapnica polna blata, v katerega se je Jeremija pogreznil, potem ko so ga po vrvi spustili vanjo.

Od Jeremija se sedaj preselimo k Jezusu, ki je na eni strani o sebi oznanjal, da je krotak in iz srca ponižen, na drugi strani pa ni varčeval z ostrimo, o kateri smo brali v današnjem evangeliju: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel. … Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.«

Jezus, podobno kot Jeremija, ni širil praznega optimizma, temveč ogenj. In če je moral Jeremija zaradi ognjenih besed, ki jih je vrgel med sodobnike, v smrtonosno kapnico, je moral Kristus, zaradi ognja, ki ga je prinesel, na križ.

Jeremija in Jezus sta torej ostro obračunavala z optimizmom kot strategijo zavajanja, kajti v obeh primerih, v Jeremijevem in Jezusovem, se je pokazalo, da je optimizem v funkciji zakrivanja resnice, zato kratkoročno učinkuje pomirjevalno in blagodejno, dolgoročno pa je poguben.

Morda zato laže razumemo novodobne politike, ki se pri iskanju kratkoročnih uspehov zatekajo v optimističen govor, kar ni nič drugega kot sprenevedanje in prikrivanje resnice o dejanskem stanju.

Kdo je hotel pokončati Jeremija? Takratna oblast, ki ga je vrgla v kapnico kraljevega sina Malkijaja. Kdo je izpeljal Jezusovo smrtno obsodbo? Tudi takratna oblast.

Zavajanja in pretveze kot orodje oblasti

Oblasti so pod pretvezo obsodile tako Jeremija kot Jezusa. Umetnost vladanja, seveda lažna, je v vedno novi iznajdbi prepričljivih pretvez. Največje vojne, nekdaj in danes, se začenjajo s pretvezo, da je treba zavarovati na videz legitimne pravice kake skupine ali naroda.

Bližnji Vzhod je v vojnem metežu že cela desetletja. Vse vojne na Bližnjem Vzhodu so se začele z lažjo, s pretvezo, z iskanjem lažne legitimnosti, da je vojaški poseg nujen. Tako je bilo leta 1948 in 1967, podobno v prvi zalivski vojni leta 1991, imenovani operacija Puščavski vihar, ki je šlo za vojno med Irakom in koalicijo 30 držav OZN pod vodstvom ZDA, potem v drugi zalivski vojni leta 2003, ki se je začela zaradi laži, da lahko Sadam Husein, predhodno razglašen za slaboumnega tirana, pride do jedrskega orožja.

Tisti, ki so povzročili krog smrti, in ga še naprej vzdržujejo, v varni distanci kopičijo milijarde. Večinsko prebivalstvo v državah, kjer divjajo vojne, pa trpi nasilje, strah in pomanjkanje osnovnih dobrin.

Odgovor na napad velesil na suverene države je terorizem. Odgovor na terorizem pa je globalna vojna proti terorizmu. Tisti, ki so povzročili krog smrti, in ga še naprej vzdržujejo, v varni distanci kopičijo milijarde. Večinsko prebivalstvo v državah, kjer divjajo vojne, pa trpi nasilje, strah in pomanjkanje osnovnih dobrin. Večinsko prebivalstvo držav, ki so terorizem sprožile, pa živi v strahu pred samomorilskimi napadi obupanih in tistih, ki obupane zlorabljajo.

Slepilo optimizma

Jeremija je bil javna oseba. Vsi, preprosto ljudstvo in oblast, so se zavedali, da je Jeremija Božji poslanec, zato je bilo treba najti upravičen razlog oziroma prepričljivo pretvezo za njegovo smrt.

Rekli so, da Jeremija s svojimi besedami vnaša pesimizem med ljudstvo in vojake. To je bila seveda velika laž. Jeremija ni bil noben pesimist, ampak je le jasno povedal, da tako ne gre več naprej, sicer se bodo podrli temelji družbe, zato je vabil k spreobrnjenju.

Toda nihče ni hotel ničesar spremeniti, pač pa so se vsi skupaj vedno globlje pogrezali v duhovno blato. Ker si tega pogrezanja v blato zaradi nespoštovanja božje postave niso hoteli priznati, so raje v blato vrgli Jeremija.

Tisti, ki jim je Jeremija očital, da živijo v duhovnem in moralnem blatu, so ga vrgli v dejansko blato. Svoje sprenevedanje, svojo nepripravljenost, da bi sprejeli resnico o svojem slabem ravnanju, pa so razglašali za optimizem.

Ker je za družbenega pesimista veljal tudi Kristus – saj se je od žalosti razjokal, ko je gledal na Jeruzalem in njegovo slepoto, ker ni hotel uvideti smisla njegovega prihoda – so ga seveda obsodili na smrt.

Iz tega, kar je govoril Jezus, vidimo, da je resnica kot ogenj, ki očiščuje. Ker pa ljudje bolj ljubimo lagodje kot resnico, zato pod pretvezo optimizma vztrajamo v starih grehih.

Optimizem potrebujemo, da sami sebe prepričamo, da bo vse še dobro, tudi če se za to nič ne potrudimo, nič ne spremenimo, nič korenitega ne ukrenemo. Radi se prepuščamo optimizmu v upanju, da naše neumnosti, naš napuh, lagodnost, uživanja željnost in slavohlepnost ne bodo imeli posledic, ampak nasprotno, da je dovolj optimizem, pa bomo srečni in uspešni.

Starši dobro poznate sprenevedal optimizem svojih otrok, ki na vaše vprašanje, kako je bilo v šoli, odgovarjajo: »Dobro, v redu, nič takšnega.« In če otrokovemu optimizmu verjamete, enkrat zato, ker nimate časa, drugič zato, ker se v vzgoji več ne znajdete, vas šele spričevalo črno na belem prepriča, da je bil otrokov optimizem samo pretveza, da je lahko otrok še naprej pohajkoval ali pred računalnikom zapravljal čas.

Ali se znamo spopasti z otrokovim optimizmom? Namesto da bi v vzgojo vnesli pozitivni nemir in ogenj, seveda pravočasno, smo popustljivi in permisivni, kar je isto kot vzgojni optimizem. In potem imamo, kar imamo.

Optimist si ne postavlja težkih vprašanj. Strah ga je, da bi ostal brez odgovorov. Zdravilo zoper minljivost in negotovost pa ni optimizem, temveč vera, zaupanje v Boga, ki je Oče in ne želi, da bi se kdo izgubil.

Za to vero sta zastavila besedo Jeremija in za njim še Jezus. Svoje pričevanje sta potrdila z daritvijo svojega življenja.

Upoštevajmo napotek sv. Pavla ter uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja naše vere.