Opolzkost in gole prsi kot oblika protesta: ženske, kaj s takšnim poniževanjem sploh sporočate?!

Milena Miklavčič

POSLUŠAJ ČLANEK

Zadnje čase skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o demonstracijah, na katerih izstopajo predvsem ženske s svojo goloto in nasilnim, malodane prostaškim in nespodobnim obnašanjem. ''Kakšna oblika protesta pa naj bi po tvoje bila spodobna? Morda jamranje na FB? Podpisovanje peticij? Žal kulturen način protestiranja ne ustavi fašizma,'' se je ob moje zgražanje obregnil eden od fejsbuk prijateljev.

Edini protest, ki sem se ga kdajkoli v življenju udeležila, je bil tisti - pred Alpino, lani marca. V nepregledni množici je bilo ogromno žensk. Protestirale so sicer glasno, a dostojanstveno. Nobena ni kazala joškov, s flomastrom popisanega trebuha, nobena ni slekla hlač in nobena ni odgovornim za Alpinine težave kazala gole riti.

In – zanimivo: vsi brez izjeme so točno vedeli, zakaj tam stojijo in zakaj protestirajo!
Trudim se jih razumeti, ko divjajo kot zmešane kure po sceni in migajo z joški pred fotoaparati in televizijskimi kamerami, pa mi ne uspeva. Sem padla iz nekega drugega sveta, drugega časa?

Zakaj se ženske ponižujejo?


Zakaj je drugje po svetu drugače? Zakaj so – to mi pa sploh ne gre v glavo – prav ženske tiste, ki morajo na ponižujoč, zelo surov in brezobziren način pokazati, da so ogrožene, pritisnjene ob zid? Zakaj moški ne potegnejo na dan svojih atributov in jih ne popišejo s flomastrom in zakaj oni z njimi ne mahajo pred očmi policistov?

Privlačna Aleksandra Ševčenko iz Ukrajine, kjer so jo oblasti večkrat preteple, nadlegovale in ustrahovale, je ustanovila celo gibanje Femen. Njihovo poslanstvo so protesti, orožje pa gole prsi.

Gibanje je čez noč doseglo svetovno slavo prav z organizacijo kontroverznih protestov s slogani, izpisanimi na golih prsih. Z njimi se zavzemajo za žensko enakopravnost, zelo nedvoumno pa se borijo proti seksualnemu izkoriščanju žensk, političnemu diktatorstvu in verskim institucijam.

Mar ni prav to, da ženske javno kažejo svojo intimo, največje izkoriščanje nedotakljivosti in svobode sleherne med njimi?

Trudim se jih razumeti, ko divjajo kot zmešane kure po sceni in migajo z joški pred fotoaparati in televizijskimi kamerami, pa mi ne uspeva. Sem padla iz nekega drugega sveta, drugega časa? Razumem, ko svoja nasprotovanja izražajo s povsem zravnanimi rokami in nogami, ne razumem pa, proti čemu protestira njihova gola in s črnim flomastrom popisana koža!

Razumem


Sočustvujem z ženskami, ki - podobno kot v Italiji, pri nas in še kje - v povprečju zaslužijo 10, 20 odstotkov manj na uro kot moški. Prisluhnila sem Poljakinjam, ki so organizirale shode in zahtevale zaščito pred nasiljem, enake pravice in spoštovanje.

''Dobre so!'' sem vzkliknila, ko sem slišala, da v ZDA na tisoče žensk ni odšlo na delo, hkrati pa niso zapravljale v trgovinah, ker so želele prikazati svojo gospodarsko moč in vpliv v družbi.

''Zdržite! Ne popustite!'' sem držala pesti, ko je v Črni gori več sto žensk protestiralo proti rezom državne pomoči za matere treh ali več otrok. Ali pa takrat, ko se je v Romuniji več deset žensk uleglo na tla in bralo imena žensk, ki so jih ubili njihovi partnerji, s čimer so želele opozoriti na družinsko nasilje.

Razumela sem - pa sem bila še rosno mlada – ko sta s političnim, dokaj slečenim aktivizmom zaznamovala zgodovino Yoko  Ono in John  Lennon. Njun protest, imenovan ''Bed peace''(Posteljni mir), ko sta leta 1971 iz postelje odgovarjala na novinarska vprašanja in tako na miren (!) način protestirala proti politični in družbeni situaciji tistega časa ter obenem promovirala mir, je bil unikaten, a revolucionaren.

Nekaj umetniškega, a zelo slečenega pridiha si je osem let kasneje privoščila hrvaška umetnica Sanja Iveković, ko je v Zagrebu uprizorila delo z naslovom Trikotnik, v katerem je na balkonu, zavedajoč se policijskega nadzora, kadila, pila in izvajala gibe, kot da bi masturbirala, medtem ko se je mimo peljal sprevod s predsednikom Josipom Brozom Titom.

Tajna služba jo je nagnala s prizorišča, kljub temu pa je javnost razumela, da je bila ženska seksualnost uporabljena kot sredstvo politične kritike.

Ceneno


Ko je Donald Trump postal novi predsednik ZDA, je šlo na cesto na tisoče žensk. Protestirale so in to kljub temu, da se je Trump komaj preselil v Belo hišo. Okoli so hodile s čepicami, ki so ponazarjale vagino. Brez pravega smisla so v znak protesta, med drugim, kričale:''Ta vagina ni tvoja!'' in ''J**i se ti z******i j***č!'' (Fuck you. You fucking fuck). Kaj točno so s tem hotele povedati, verjetno niso vedele niti same.

Razmišljam: morda so želele Trumpu sporočiti, da so njihovi najbolj intimni deli le poceni, zelo ceneni rekviziti, brez prave vrednosti?

Sprašujem se, kakšno sporočilo dajejo ženskam po svetu z razbijanjem javnih dobrin, celo s požigi? So časi, ko je bila ženska nosilka upanja, dostojanstva, ljubezni, srčnosti, novega življenja, za katerega se je tudi borila in žrtvovala, nepreklicno mimo?

Ali pa sem jaz za v staro šaro, ker se nočem in nočem poistovetiti z njihovo ceneno, nasilno in brezčutno goloto ter brezsramnimi ekscesi, s katerimi tja v tri dni poskušajo umazati sebe in šokirati svet, ki se je tovrstnih ženskih norosti že rahlo naveličal?

Skupaj za družino in domovino: Podprite delovanje portala Domovina.je!

Na Domovini v maju poteka donacijska akcija, s katero zagotavljamo delovanje našega medija.

Če naš medij radi berete vas prosimo, če podprete naše delovanje, da bomo lahko izhajali še naprej.

Več o donacijski akciji preberite tukaj (klik), neposredno na donacijsko stran pa pridete s klikom na spodnji gumb

gumb-doniraj


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike