Omejevanje na občine ni protiustavno, saj ukrep za zavarovanje zdravja odtehta omejevanje svobode gibanja

Je vlada z omejitvijo gibanja po občinah v določenem obdobju epidemije novega koronavirusa zasledovala ustavno dopusten in sorazmeren cilj glede na potencialno bolezensko ogroženost prebivalstva?

Najtesnejša mogoča večina ustavnega sodišča meni, da je tako.

Ustavni sodnik Rok Čeferin v odklonilnem ločenem mnenju izraža nejevero, da je omejitev gibanja na občine sploh doprinesla k zajezitvi širjenja virusa. Ddr. Klemen Jaklič pa v pritrdilnem ločenem mnenju izpostavlja, da v situaciji nepredvidljivega in nepoznanega virusa ustavna vrednota življenja in zdravja predstavljata neprimerno večjo ustavno težko kot je teža delno ozemeljsko omejenega gibanja. 

Čeprav je omejitev gibanja na občine v času presojanja ustavnega sodišča prenehala veljati, so morebitno protiustavnost ukrepa Janševe vlade, presojo katere je zahteval anonimni prijavitelj, vseeno opravili. Vprašanje bi se namreč utegnilo ponovno zastavljati tudi ob morebitnih podobnih situacijah v prihodnosti.

Pet ustavnih sodnikov je presodilo, da je Vlada z uvedbo omejitve gibanja na občino prebivališča zasledovala ustavno dopusten cilj, tj. zajezitev in obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 ter s tem varstvo zdravja in življenja ljudi, ki ju ta bolezen ogroža. Poudarilo je, da je prizadevanje za ta cilj tudi ustavna dolžnost državne oblasti; prepočasen ali nezadosten odziv na pojav nalezljive bolezni, ki lahko resno ogrozi zdravje ali celo življenje ljudi, bi bil v neskladju s pozitivnimi obveznostmi države, da varuje pravico do življenja, do telesne in duševne celovitosti ter pravico do zdravstvenega varstva.

Ustavno sodišče je presojo opravilo na podlagi testa legitimnosti ter sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in ožje sorazmernosti posega.

Kot piše v odločbi, je dejstvo, da se je državna oblast ob uvajanju ukrepov neogibno soočala z dokajšnjo mero negotovosti, saj je bila bolezen COVID-19 še zlasti v začetku njenega pojavljanja znanstveno in medicinsko neraziskana.

Ustavno sodišče je presodilo, da je bila prepoved gibanja izven občine prebivališča primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja, saj je bila izkazana upoštevna verjetnost, da bi – glede na podatke, ki so obstajali v času sprejetja izpodbijanih odlokov – lahko prispevala k zmanjševanju ali upočasnjevanju širjenja bolezni COVID-19. In sicer predvsem z zmanjševanjem števila dejanskih stikov med osebami z območij z višjim in nižjim številom okužb.

Pri presoji nujnosti posega je Ustavno sodišče štelo kot odločilno, da do tedaj sprejeti ukrepi (zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov, ustavitev javnega prometa, splošna prepoved gibanja in zbiranja na javnih mestih in površinah s taksativno določenimi izjemami) sami zase v času sprejetja izpodbijanih odlokov niso omogočali ocene, da bo zgolj z njihovo pomočjo mogoče preprečiti širjenje okužbe do te mere, da bi lahko bila vsem bolnikom glede na dejanske zmogljivosti sistema zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. V teh pogojih so bili nadaljnji ukrepi, ki bi lahko preprečili širjenje okužbe in s tem zlom zdravstvenega sistema, nujni.

Ustavno sodišče je presodilo, da je bil ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča tudi sorazmeren v ožjem smislu, kar pomeni, da je izkazana stopnja verjetnosti pozitivnega vpliva ukrepa na varovanje zdravja in življenja ljudi odtehtala težo posega v svobodo gibanja.

Obenem sta predpisa veljala relativno kratek čas in da v dneh svoje veljavnosti nikakor še nista mogla prerasti teže svoje prvotne invazivnosti. Glede prostorske zamejenosti ukrepov pa je pojasnilo, da lahko ukrepi zajemajo tudi območje celotne države, če so območja, za katera je mogoče na podlagi obstoječih strokovnih informacij ugotoviti obstoj tveganj, raztresena po vsej državi in če drugače ni mogoče doseči ustavno dopustnega cilja.

Dr. Čeferin: nevaren precedens

Z odločitvijo večine se niso strinjali ustavni sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs.

Čeferin je v odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da so izredne razmere prepogosto izgovor za pretirano in nesorazmerno omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter poudaril, da morajo človekove pravice ostati v veljavi tudi v času kriznih okoliščin.

Po njegovem mnenju se je večina njegovih kolegov zadovoljila z ugotovitvijo, da je treba v razmerah epidemije, ker so za slovenski prostor nove in ker virus Covid-19 še ni dovolj
raziskan, izvršilni oblasti prepustiti skoraj neomejeno široko polje proste presoje pri izbiri
in izvedbi ukrepov, s katerimi je posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine.

A po njegovem mnenju je odločba nevaren precedens, saj je US z njo javnosti dalo jasno sporočilo, da bo izvršilni oblasti v času epidemije dopustilo sprejetje še tako intenzivnih in nerazumno obrazloženih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, ker je Vladi v kriznih razmerah pač treba zaupati. S tem se je po njegovem Ustavno sodišče odpovedalo svojemu temeljnemu poslanstvu – nadzoru nad ravnanjem izvršilne oblasti, s katerim ta posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Prepričan je, da bi kritična in objektivna ter poštena uporaba testa sorazmernosti pripeljala do drugačnega rezultata. In sicer, da je Vlada s sprejetjem navedenega ukrepa
nedopustno posegla v svobodo gibanja prebivalcev Slovenije, ki je zajamčena v 32. členu
Ustave. Po njegovem mnenju namreč skrbna posamična analiza spornih ukrepov
pokaže, da ukrep prepovedi prehajanja občin ni mogel prispevati k zajezitvi širjenja virusa
oziroma poslabšanju epidemiološke situacije. Pri tem se sklicuje na mnenje 25 epidemiologov, da sporni ukrep ni bil primeren, torej da ni prispeval k zajezitvi širjenja virusa, medtem ko se drugi del stroke do tega sploh ni opredelil.

Kot pravi Čeferin, bi Vlada problem prenapolnjenih turističnih krajev rešila z bistveno
milejšimi posegi v svobodo gibanja. "Lahko bi na primer omejila dostop do turistično
zanimivih krajev."

In ker ta zadeva po njegovo ne odpira le ustavnopravnih vprašanj glede omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ampak tudi načelna vprašanja glede vloge Ustavnega sodišča v današnji družbi, je nad odločitvijo večine zelo zaskrbljen. PO njegovem namreč Ustavno sodišče svojega z Ustavo opredeljenega poslanstva ni opravilo.

Ddr. Jaklič: glede na okoliščine je previdnost na mestu

Drugačnega mnenja od Čeferina je ustavni sodnik Klemen Jaklič, ki meni, da je ukrep ustavno skladen, saj gre na eni od obeh strani tehtnice za varovanje ene najbolj dragocenih in varovanih ustavnih vrednot – življenja in zdravja ljudi – in to v času nepredvidljive in ne dovolj poznane, a nevarne epidemije, ki seje smrt oziroma, če se bolezni ne uspe hitro in dovolj omejiti, celo smrt v velikih razsežnostih (kar dokazuje italijanski primer).

Jaklič poudarja, da si glede vprašanja ali ne bi morda z opustitvijo presojanih
ukrepov ali z njihovo zamudo pahnili države in s tem tudi naših ljudi v situacijo, v kateri so
se znašli sosedje in številni drugi, ni enotna niti medicinska stroka.

"Dokler pa torej tudi znotraj stroke obstajajo različna mnenja, ki niso nerazumna, mora Ustavno sodišče postopati posebej previdno," meni Jaklič.

Po njegovem prepričanju primer v danih okoliščinah za ustavnosodno presojo v resnici ni težak, ker omenjeni ustavni vrednoti življenja in zdravja (toliko bolj v okoliščinah, ko gre za
velike razsežnosti ogrozitve takšnih vrednot) predstavljata neprimerno večjo ustavno težo,
kot pa je, sicer tudi znatna, a vseeno očitno manjša, teža delno ozemeljsko omejenega
gibanja. In še to le za določeno časovno omejeno obdobje najhujšega obdobja
epidemije.