Ogrevanje na odboru EP: poročevalci naslikali temno podobo medijskih razmer v Sloveniji

Blaž Čermelj
POSLUŠAJ ČLANEK
Parlamentarni odbor Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) je danes preko video konference opravil razpravo o stanju svobode v medijih v Sloveniji, pa tudi v slovenskem pravosodju. Vrstijo se namreč trditve slovenskih novinarjev, da so razmere v slovenskih medijih kritične, kar so jasno poudarili tudi razpravljavci iz Slovenije.


Ni pa bilo govora o neuravnoteženosti slovenske medijske krajine, čeprav je medijski pluralizem ena od pomembnih vrednot EU, s katerim ima Slovenija dolgoročne težave. 

V komentarju pa o tem, da je pretirano dvigovanje dramatičnosti lahko tudi kontraproduktino, saj je v Evropi trenutno zelo zaželeno iskaje grešnih kozlov, med katere se lahko kaj hitro uvrsti tudi Slovenija. Pa čeprav neodvisne ocene ne kažejo, da bi se v Sloveniji ta hip dogajalo kaj posebnega.

V sredo bodo sicer o medijski situaciji na Poljskem, Madžarskem in po novem tudi v Sloveniji, razpravljali na plenarni seji evropskega parlamenta. 

Za razjasnitev razmer je parlamentarni odbor k razpravi povabil več gostov, na koncu so se je udeležili štirje poznavalci medijske krajine in nevladnih organizacij v Sloveniji ter predstavnik evropske komisije Emanuel Crabit.

Slednji je v svojem uvodnem nagovoru najprej predstavil videnje razmer v Sloveniji, ki so razvidna iz skupnega evropskega poročila o vladavini prava. V predstavitvi je izpostavil, da je slovenski pravosodni sistem svoboden in precej moderniziran. Slovenija ima tudi zagovornika človekovih pravic. Izpostavil je problem imenovanja tožilcev ter težavo, da institucije kot so AKOS, Sodni svet, PKP ... ne dobijo dovolj sredstev za svoje delovanje. Pa tudi problem netransparentnega medijskega lastništva ter primere pritožb novinarjev, ki so povezane z nadlegovanjem in blatenjem.

Kot je bilo razumeti, Evropska komisija ne izraža neke posebne zaskrbljenosti nad razmerami v Sloveniji, seveda pa je v svojih izjavah zavezana spoštovanju neodvisnih nadzornih institucij, tudi novinarjev.

Ob tem se želi komisija izogniti vsakršnim morebitnim primerjavam med Slovenijo in Madžarsko.

Slovenja obračunava z mediji in nevladnimi organizacijami


Medtem pa bistveno bolj svareča opozorila prihajajo iz Slovenije. Tako je direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS), Goran Forbici, v razpravi opozoril na represivne ukrepe slovenske vlade, ki so bili sprejeti v zadnjem času. Med njimi je izpostavil zlasti uvajanje policijske ure ter prepoved protestiranja, zaradi česar policija vsem morebitnim protestnikom, tudi če sta samo dva in na ustrezni razdalji, neusmiljeno piše kazni. Kot poudarja Forbici, so se v zvezi s tem že pritožili na ustavno sodišče, vendar ne pričakuje, da bo to o pritožbi odločilo kmalu. Ob tem izpostavlja tudi, da imajo pritožniki le malo možnosti za dosego uspeha preko nižjih sodišč.

Nevladnike močno skrbi primer finančnega pritiska na nevladne organizacije, tu Forbici poudarja zlasti primer zakasnelega financiranja filmskih projektov ter ukinitev sklada CNVOS kot vsiljivca v enem od protikoronskih paketov (do katere ni prišlo). Podobni pritiski o ukinitvi financiranj se sicer vrstijo tudi na nekatere medije.

Pritisk na medije postaja koordiniran in sistematičen


Tako kot na nevladne organizacije po mnenju predsednice Društva novinarjev Slovenije Petre Lesjak Tušek postaja nevzdržen pritisk na novinarje. Zaradi tega zjutraj na družbenih omrežjih najprej preveriš, ali te je kdo oblatil. Poleg spletnih trolov pa po njenem mnenju vse večji postaja tudi pritisk vladnega aparata, ki si drzne obračunavati s tem ali drugim novinarjem. Pri tem pa sodelujejo tudi mediji, ustanovljeni s pomočjo madžarskega kapitala. Spletni napadi na novinarje so po mnenju vseh treh sogovornikov v drugem delu razprave zagotovo skrbno koordinirani.

Po mnenju Lenarta J. Kučiča se slovenski medijski sistem v tem trenutku spoprijema s petimi glavnimi izzivi. Prvi je problem nadzor nad denarjem, zlasti v lokalnih medijih, ki nekritično hvalijo župane. Druga težava so nepregledne strukture lastništva ter (III) z njimi precej povezana prepoved poročanja o spornih praksah njihovih lastnikov.

Kot četrti problem izpostavlja 16 do 18 vladnih spletnih portalov, (V) ki jih skupaj s spletnimi troli uporablja za napade na druge novinarje.

Jasno je tudi, da si vlada že dalj časa gradi svoj alternativni medijski prostor.

Ob tem pa po mnenju dr. Marka Milosavljevića skuša s pomočjo spornih zakonov obračunati z uveljavljenimi mediji, kot sta RTV SLO in STA.

Bistveno manj konkretni pa so bili sogovorniki pri vprašanju, ali politiki na novinarje pritiskajo tudi na podlagi drugih vzvodov, zlasti sodnih. Tu sogovorniki niso znali navesti nobenega konkretnega primera. Omenjen je bil primer, ko sodišče zaradi izjav o prostitutkah ni obsodilo sedanjega predsednika vlade Janeza Janše. Kot primer nasilnega obračuna z novinarjem je bil izpostavljen napad na zdajšnjega člana SDS Mira Petka, pomenljivo pa je, kako hitro je v pozabo utonil primer Janija Božiča, ki je bil na pogojno zaporno kazen obsojen zaradi fotografije zaslona telefona tedanje premierke Alenke Bratušek.



Udeležbo na razpravi so sicer v zadnjem hipu odpovedali predsednik vlade Janez Janša in kulturni minister Vasko Simoniti, ki nista mogla priti v Bruselj, poleg njiju pa tudi dr. Matevž Tomšič in Borut Rončevič. Kot tvita novinar Dela Peter Žerjavič, bodo poskušali izpeljati dodatno fizično srečanje 26.3., kot je sinoči predlagal Janša. Odvisno tudi od razpoložljivosti članov skupine.







KOMENTAR: Blaž Čermelj
Le komu to koristi
Povsem odveč je bilo pričakovati, da bo razprava, o stanju medijev v Sloveniji prinesla karkoli novega. Gostje, vabljeni iz Slovenije so bili znani, prav tako tudi njihova stališča. Za poslance pa je bilo tako ali tako jasno, da ne morejo vedeti ničesar, česar jim ne bi povedali takšni ali drugačni "poznavalci razmer". Razprava je po odpovedi nekaterih sogovornikov pomenila bolj ali manj dve uri in pol blatenja slovenske vlade, ki je po mnenju razpravljavcev nekaj najhujšega na svetu. V blatenju Slovenije so bili sogovorniki tako prepričljivi, da so nekateri evropski poslanci izražali zaskrbljenost nad Slovenijo, pa čeprav je Slovenja glede stopnje medijske svobode za njihove matične države prava profesorica. Slovenska novinarska realnost seveda nikakor ni tako črna, kot so jo v Bruslju naslikali slovenski gostje. Slovenija si svojo uvrstitev na lestvici novinarske svobode - 32. mesto - zasluži. Zagotovo ni Skandinavija, še manj pa Venezuela. Težave so nekje drugje. Razpravljavec Lenart J. Kučič je tako na koncu izpostavil pomembno poanto, da novinarji izginjajo in ostajajo le še (levi in desni) politični aktivisti. Vendar pa so sami s tako enostranskim javnim nastopom izpadli prav takšni nergači kot številni spletni troli z desnice. Obenem je le težko verjeti, da bo takšen pritisk karkoli uredil. Bistveno bolj verjetno je, da bo Slovenija sedaj vključena v neko večjo igro geopolitičnih pritiskov proti nedemokratičnemu vzhodu. Le upamo lahko, da zdravilo, ki ga bodo v Bruslju predlagali za Slovenijo, ne bo hujše od same bolezni. Kljub drugačni sliki lahko namreč v slovenskih medijih poveš prav vse, seveda pa ne vsega v vsakem. Ampak tudi to je daleč od enoumja, mar ne.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Politiki bi kar sami opravljali delo novinarjev v podkastih, hkrati pa bi ga njim kar se da omejili z zakonom o medijih
  • 17. 01. 2024
Bistvo depolitizatorjev je politizacija
  • 06. 04. 2024
Evropsko srečanje mladih dokazalo, da v Sloveniji še obstaja upanje, čeprav vam mediji tega ne bodo pokazali
  • 02. 01. 2024

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja