Oglejte si, kako je dr. Klemen Jaklič leta 2009 napovedal, zakaj ni mogoče, da bi AS prinesel teritorialni dostop do odprtega morja

Klemen Jaklič je bil član skupine povečini mednarodnih pravnikov, ki jo je imenovala vlada Janeza Janše (2004-2008) in je imela mandat sestaviti smernice za pogajanja o meji s Hrvaško.

Leta 2009 je v luči napovedi referenduma o arbitražnem sporazumu opozoril, da se ne bi smeli odločati na pamet, brez preverjenih informacij o možnosti za uspeh - potem bi se pa resnične informacije razkrile šele po referendumu.

Oglasil se je, ker se je leta 2009 razlagalo, da bo podpisani arbitražni sporazum prinesel teritorialni dostop do odprtega morja, in pojasnil, zakaj to domala ni mogoče.

Vprašanje teritorialnega stika pojasnjeno leta 2009. Takrat so Slo mediji zapis zignorirali in ga usmerili na blog https://t.co/W9eoLjbntK

— Klemen Jaklic (@kjaklic) June 29, 2017

Tuji strokovnjaki enotni: mejna črta v sporazumu Drnovšek - Račan je nemogoča

Klemen Jaklič trdi, da so si bili tuji strokovnjaki od prvega do zadnjega povsem enotni v točki, da tako oster zavoj mejne črte, kot ga predvideva koridor iz sporazuma Drnovšek-Račan (ki pa bi v tem primeru pomenil teritorialni dostop), po klasičnem mednarodnem pravu ni mogoč.

V najboljšem primeru bi, kot so razlagali, koridor lahko predstavljal najbolj liberalen možen režim prehoda, t.j. še liberalnejši od prehoda, ki nam ga (kot čisto vsaki državi podpisnici, ki ima zaprto teritorialno morje) tako ali tako že sedaj zagotavlja konvencija ZN.

Jaklič še trdi, da v arbitražnem postopku noben uveljavljen arbiter ne bi krnil svojega lastnega ugleda znotraj strokovne skupnosti z odločitvijo o tako drznem zavoju teritorialne črte v prid Slovenije.

Kritika političnega pristopa Pahorjeve vlade

Jaklič je zato kritiziral Pahorjevo vlado, ki je vztrajala, da bomo z odprtim morjem dobili teritorialni stik (in ne stik prek koridorja najbolj prostega možnega režima) le zato, ker v trenutnem sporazumu piše »stik«, saj je bilo to v neposrednem nasprotju z opisanimi stališči strokovnjakov, s katerimi je bil v stiku on sam.

Kritiziral je neprevidni in neodgovorni politični pristop - predsednik vlade in zunanji minister sta v tej zadevi nastopala sama, namesto da bi se naslonila na mnenja uglednih mednarodnih strokovnjakov. (Kot že rečeno, je Pahorjeva vlada skupino mednarodnih pravnikov, ustanovljeno v času Janševe vlade, razpustila.)

So obstajale boljše alternative?

Klemen Jaklič je tako leta 2009 trdil, da so obstajale boljše alternative. Menil je, da je bi Slovenija morala vztrajati pri odločanju na podlagi načela pravičnosti, ki bi moralo biti v sporazumu nedvoumno zapisano in bi omogočalo večje možnosti za zagotovitev teritorialnega stika.

Jaklič je celo trdil, da bi za izhodišče reševanja znotraj načela pravičnosti lahko vzeli Tržaški in ne Piranski zaliv, kar bi bilo morda pravičneje glede na izrazito zaprto usmeritev Piranskega zaliva in dejstvo, da je Slovenija sredinska država znotraj Tržaškega, v sredino Jadranskega morja usmerjenega zaliva.

Ker je bilo osnovno jedro spora že tedaj, ali odločati po klasični metodi mednarodnega prava ali po manj običajni metodi pravičnosti, je bila za Jakliča alternativa, da bi že prepuščanje o tem prepustili nekomu tretjemu, nekemu arbitražnemu telesu.

V arbitražnem sporazumu smo dosegli le navidezno soglasje

Tako pa ključnega problema nismo rešili in v arbitražnem sporazumu dosegli le navidezno soglasje, je leta 2009, po njegovem podpisu in pred referendumom, menil Jaklič.

Jaklič opozarja, da o pravem sporazumu govorimo le takrat, ko pride do t.i. »meeting of the minds« (resničnega vsebinskega soglasja), ne pa ko se nesoglasje o bistvu zadeve le »pokrije« z abstraktno frazo, ki to nesoglasje o bistvu povsem ohrani ali pa ga celo okrepi.

In to se je zgodilo: Slovenija je trdi, da abstraktna fraza »stik« pomeni teritorialni stik, Hrvaška pa, da slednje ne more držati pod nobenim pogojem. Zato je Klemen Jaklič leta 2009 tudi menil, da predsednik vlade Borut Pahor ne more očitati opoziciji, da njeni alternativni predlogi tedaj ne bi mogli doseči soglasja s Hrvaško - ker ga tudi sam ni dosegel.

Koliko so se Jakličeva opozorila uresničila, pa lahko po razsodbi arbitražnega sodišča presodite bralci sami.