Oglas o "očetovem znamenju" razhudil očete: v ozadju sovraštvo do moških

Društvo ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo in SOS Telefon so ob pomoči MO Ljubljana, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naročila oglasno kampanjo Znamenja, s katero so želela opozoriti na problem nasilja v intimno-partnerskih odnosih in družini.

Toda pri načrtovanju kampanje je šlo nekaj očitno močno narobe. Končni oglaševalski izdelek namreč vsebuje precej seksistično prepričanje, da so za nasilje v partnerskem odnosu krivi predvsem moški.

Ogorčenih odzivov ni umanjkalo. V ospredje postavljamo tistega iz Društva očetov Slovenije, kjer opozarjajo, da so raziskave že davno ovrgle prepričanje, da so nasilneži predvsem moški. Zato pri tej kampanji nikakor "ne gre za blagohotno ozaveščanje ali napredni feminizem, ampak za misandrijo (sovraštvo proti moškim), zakrito v boj proti nesporno zavržnemu dejanju družinskega nasilja."

Enakopravnost spolov. Si predstavljamo izlive, če bi bla reklama: fotografija razbitega avtomobila in pripis “ženska voznica”? pic.twitter.com/jPw3CpXDiX

— Vasja Bocko (@vasko_dagama) April 23, 2021

V društvih so se na ponesrečeno oglasno kampanjo po ogorčenem odzivu javnosti sicer kmalu odzvali in sporne plakate nadomestili z nekoliko prilagojenimi. Na plakatu z otrokom tako ni več napisano očetovo, temveč "znamenje nasilja".

Še vedno pa v uradni rabi lahko najdemo plakat, na katerem nastopa mlajša ženska, ki ima na licu materino, na ustnici na drugi strani obraza pa brazgotino, poimenovano "partnerjevo znamenje".

S prikazom nasilja proti nasilju

S kampanjo so po pojasnilu društva želeli prispevati k zmanjšanju nasilja v družbi in k "opogumljanju žrtev, da izstopijo iz kroga nasilja in prejmejo kontinuirano pomoč pri okrevanju od izkušnje nasilja." Kajti molk ščiti predvsem povzročitelje nasilja, ne pa žrtve.

A kampanja ima tudi nekaj velikih slabosti. Je namreč izrazito, pravzaprav nevarno seksistična, saj le še utrjuje v družbi že tako močno prisotno prepričanje, da so za nasilje v družini in partnerskem odnosu odgovorni predvsem moški.

Obenem pa se ne osredotoča na reševanje težav, temveč predvsem na utrjevanje stereotipov o "nasilnih moških". Pa čeprav nam že bežen pogled novic po različnih rumenih medijih lahko pove, da zadeve niso tako enoznačne.

"Nevarni" slovenski moški

Na problematičnost takšne kampanje so se odzvali tudi v Društvu slovenskih očetov, kjer izpostavljajo, da družinsko nasilje nikakor ni (le) v domeni očetov, saj nas navsezadnje o tem obveščajo že sami časopisni naslovi, kot so "Mladoletna hči pobegnila od matere", "Mati do smrti pretepla hčerko", "Mati izstradala dojenčka" ...

Obenem je tudi partnersko nasilje, sodeč po mednarodnih raziskavah, precej porazdeljeno med obema spoloma. Sodeč po teh naj bi tako partnersko nasilje doživljalo približno 35 % žensk in 29 % moških.

Takšna kampanja zato v sebi nosi nevarnost, da bo ne glede na navedena dejstva "enačenje moških z nasiljem in popolna odsotnost priznanja ženskega nasilja (nad moškimi, otroci in starostniki!!!) pripeljala do tega, da bo dogma postala splošno sprejeta resnica."

Ob tem pismo opozarja, da so se moški na prelomu stoletja strinjali, da se za moške kot prevladujoče nasilneže v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini uporablja nižja raven pravnih pravic kot za ženske, zaradi česar je moške posledično lažje obsoditi. Privolili so tudi v negativno diskriminacijo moških in pozitivno diskriminacijo žensk.

Končna posledica po mnenju društva sedaj je, da se glas žensk bolj sliši. Opozarjajo tudi na primere zlorab, ko se obtožbe o družinskem nasilju uporabljajo za druge cilje. Dejstvo namreč je, da število ovadb zaradi družinskega nasilja narašča, število dejanskih obsodb pa prav nasprotno upada.

Nevarnost starševske odtujenosti

Oglasna kampanja, ki so jo začele omenjene organizacije, pa nekoliko ironično sovpada tudi s Svetovnim dnevom starševske odtujenosti (25. april). To je pojav, ko eden od staršev iz lastnih nagibov hujska proti drugemu, kar seveda, zlasti če so ti spori dolgotrajni, pušča psihološke posledice pri otrocih. Ta pojav se pogosto dogaja tudi v Sloveniji. Da bi ga vsaj nekoliko omilili, pa v društvu predlagajo, naj bo skrajni rok za razrešitev sporov pri CSD ali na na sodiščih  v primerih, da so vpleteni tudi otroci, devet mesecev.

Od vseh vpletenih ženskih organizacij pa pričakujejo opravičilo, saj v njihovem dejanju ne zaznavajo le blagohotnega obveščanja ali naprednega feminizma, temveč misandrijo (sovraštvo proti moškim), zakrito v boj proti nesporno zavržnemu dejanju družinskega nasilja. Neodsotnost opravičila pa takšno prepričanje le še utrjuje.

Da je neenaka obravnava moških in ženskih ob razvezi tudi dejanski problem, saj se otroci v nesporazumnih razvezah delijo v razmerju 9:1 v korist mater, smo na portalu Domovina pisali že pred petimi leti. Vendar pa se od takrat, vsaj kar se polemike ob skrajno neokusni kampanji Društva ženska svetovalnica, Društva za nenasilno komunikacijo in SOS telefona ni zgodilo ničesar.

Pritožba zaradi takšnega diskriminatornega odnosa je bila v tem času večkrat poslana tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice. To je v enem od obravnavanih primerov tudi dejansko ugotovilo kršitve pri omejevanju njegovega družinskega življenja, zaradi česar je država očetu morala plačati 20.000 evrov odškodnine. Poleg sistemskih težav pa je razsodba razkrila tudi problem, da se socialne delavke pogosteje zbližajo z materami kot očeti, kar tudi vpliva na končni izid sporov.

Glede na sodobne trende bi morali dati napisa: znamenje 1, starš 1; znamenje 2, starš 2. pic.twitter.com/QC6OP43k7H

— Aleksander (@LublanskiGorenc) April 23, 2021

Težava oglasa je, da utrjuje neke stereotipe, ki se jih hočemo kot napredna in civilizirana družba znebiti. Težava je, da gre nazaj, ne naprej. Težava je, da je seksističen.
Če smo načelni, bodimo načelni v vseh primerih! Obsodimo nasilje, ne kup druge navlake.

— Tamara Langus (@Centrifuzija) April 27, 2021