Ogenj, ki ne ugasne
POSLUŠAJ ČLANEK
Tiste dni je Mojzes pasel drobnico svojega tasta Jítra, midjánskega duhovnika. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k Božji gori Hóreb. Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal Gospodov angel. Pogledal je in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel. Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!« (2 Mz 3,1-4)
Požar je v suhem puščavskem okolju nekaj zelo navadnega. Sonce se upre, plameni zajamejo sušico ali prežarjeno zaplato suhe trave in v nekaj minutah ostane samo še kup pepela in oglja. Tudi če ni ravno plamena, ampak samo tli, je vsega hitro konec. Zato je bil Mojzes, ki je v letih izgnanstva postal že cel puščavski maček, upravičeno začuden, ko nek grm v daljavi pa ni ni in ni nehal goreti. Morda več dni. Vsekakor pa več kot nekaj minut, kot je bilo ponavadi. In se je odločil zadevo raziskati. Kar je odkril, je bilo bistveno več od tega, kar je pričakoval.
V današnjem tempu življenja smo že navajeni, da imajo zadeve kratek rok trajanja, približno toliko kot imajo garancije: mobilnik razpade, pralnemu stroju gre elektronika, pomivalcu se pokvari dozer soli, čokolade se naveličaš, zaljubljenost mine, poslovni projekt povozi konkurenca, konzerva doseže rok, ideje se naveličamo ...
Smo tako daleč, da na tudi načeloma nepokvarljive stvari odtisnemo rok trajanja. Za vsak primer. Da ne bo kdo rekel. Ne verjamemo več, da lahko kaj zares obstane. Zato se ljudje ne poročajo, ne verjamejo v politiko in kupujejo poceni tehnologijo. In toliko se poznamo, da vemo, kako hitro se naveličamo nečesa, kar se je še včeraj zdelo noro, sveže in prelomno. Da nam je vsaj vsakdanje, če že ne odveč. Kot recimo GPS ali mobilniki. Svoboda naše domovine. Ali mož, žena.
Ampak, Jezusov plamen pa ne ugasne. Sicer je res v današnjem času, vsaj v naši izkušnji, pogosto to gora vlažnega listja, ki so ga znesli od vseh koncev in krajev, ki tli, in je kar težko zagledati plamen, pa vseeno - ne ugasne! Že nekaj tisočletij tukaj gori. Jedro niso ne ideje, ne premoženje, ne izročilo, ne znanost, ne obredi ... Je skrivnost. Prisotnost. Življenje.
Kot Mojzes se približamo, sezuti, ker stopamo na sveta tla. Sezuti v smislu ponižni, spoštljivi, ne več polni samih sebe in svoje samozadostnosti. Na začetku predvsem začudeni in očarani; nato pa na varnem.
Če želimo biti iz oči v oči s plamenom, je treba danes kopati. Odstranjevati plasti. Tisočletja nanešenega - nekaj zdravega lesa, mnogo gnilega listja in plastike so ljudje znesli. Ker so nehali verjeti, da ta plamen gori iz sebe; ker so pozabili, da ne ugasne. Zato na daleč zgleda komu morda samo kot kadeč se kup odpadkov. Ki še vedno greje, a slabotno. Nekateri se bojijo kopati po njem, da ne bi pogasili plamena. A plamen je neugasljiv. Gori, močnejši od vsega, in za vedno.
Lahko se zmrdujemo nad kadečim se kupom; lahko si kurimo svoje kratkožive kresove; lahko se sprijaznimo s polnočno temo ... lahko pa kopljemo: skozi predsodke, skozi osebno zgodovino, skozi zdolgočasene navade, skozi slepo pripadnost. Ni le moje kopanje ... naproti mi prihaja žarenje, ki bo slej ko prej zajelo vso to gmoto, in ga nič ne more ustaviti.
Požar je v suhem puščavskem okolju nekaj zelo navadnega. Sonce se upre, plameni zajamejo sušico ali prežarjeno zaplato suhe trave in v nekaj minutah ostane samo še kup pepela in oglja. Tudi če ni ravno plamena, ampak samo tli, je vsega hitro konec. Zato je bil Mojzes, ki je v letih izgnanstva postal že cel puščavski maček, upravičeno začuden, ko nek grm v daljavi pa ni ni in ni nehal goreti. Morda več dni. Vsekakor pa več kot nekaj minut, kot je bilo ponavadi. In se je odločil zadevo raziskati. Kar je odkril, je bilo bistveno več od tega, kar je pričakoval.
Smo tako daleč, da na tudi načeloma nepokvarljive stvari odtisnemo rok trajanja. Za vsak primer. Da ne bo kdo rekel. Ne verjamemo več, da lahko kaj zares obstane.
Vse krajši rok trajanja
V današnjem tempu življenja smo že navajeni, da imajo zadeve kratek rok trajanja, približno toliko kot imajo garancije: mobilnik razpade, pralnemu stroju gre elektronika, pomivalcu se pokvari dozer soli, čokolade se naveličaš, zaljubljenost mine, poslovni projekt povozi konkurenca, konzerva doseže rok, ideje se naveličamo ...
Smo tako daleč, da na tudi načeloma nepokvarljive stvari odtisnemo rok trajanja. Za vsak primer. Da ne bo kdo rekel. Ne verjamemo več, da lahko kaj zares obstane. Zato se ljudje ne poročajo, ne verjamejo v politiko in kupujejo poceni tehnologijo. In toliko se poznamo, da vemo, kako hitro se naveličamo nečesa, kar se je še včeraj zdelo noro, sveže in prelomno. Da nam je vsaj vsakdanje, če že ne odveč. Kot recimo GPS ali mobilniki. Svoboda naše domovine. Ali mož, žena.
Neuničljiv plamen
Ampak, Jezusov plamen pa ne ugasne. Sicer je res v današnjem času, vsaj v naši izkušnji, pogosto to gora vlažnega listja, ki so ga znesli od vseh koncev in krajev, ki tli, in je kar težko zagledati plamen, pa vseeno - ne ugasne! Že nekaj tisočletij tukaj gori. Jedro niso ne ideje, ne premoženje, ne izročilo, ne znanost, ne obredi ... Je skrivnost. Prisotnost. Življenje.
Kot Mojzes se približamo, sezuti, ker stopamo na sveta tla. Sezuti v smislu ponižni, spoštljivi, ne več polni samih sebe in svoje samozadostnosti. Na začetku predvsem začudeni in očarani; nato pa na varnem.
Če želimo biti iz oči v oči s plamenom, je treba danes kopati. Odstranjevati plasti. Tisočletja nanešenega - nekaj zdravega lesa, mnogo gnilega listja in plastike so ljudje znesli. Ker so nehali verjeti, da ta plamen gori iz sebe; ker so pozabili, da ne ugasne. Zato na daleč zgleda komu morda samo kot kadeč se kup odpadkov. Ki še vedno greje, a slabotno. Nekateri se bojijo kopati po njem, da ne bi pogasili plamena. A plamen je neugasljiv. Gori, močnejši od vsega, in za vedno.
Lahko se zmrdujemo nad kadečim se kupom; lahko si kurimo svoje kratkožive kresove; lahko se sprijaznimo s polnočno temo ... lahko pa kopljemo: skozi predsodke, skozi osebno zgodovino, skozi zdolgočasene navade, skozi slepo pripadnost. Ni le moje kopanje ... naproti mi prihaja žarenje, ki bo slej ko prej zajelo vso to gmoto, in ga nič ne more ustaviti.
Zadnje objave
Če živite v bloku, bo to vaša nova obveznost
25. 4. 2024 ob 12:18
Preobrat na listi Svobode, Merlo odpadel, namesto njega Leben, na vrh Joveva
25. 4. 2024 ob 6:00
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
24. 4. 2024 ob 12:15
Strah v Bruslju: TikTok ogroža duševno zdravje?
24. 4. 2024 ob 9:34
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
1 komentar
Kraševka
"GOREČI OGENJ BREZ PLAMENA", poje slovenska pesem, ki opisuje LJUBEZEN. In Bog je ljubezen, ki se je razodel Mojzesu. Mojzesu je izročil TABLO z 10 zapovedei. Če bi naši sodniki vsaj to upoštevali, ne bi bilo toliko krivičnih sodb.
Stari ljudje so rekli: "Kjer je dim, je tudi ogegenj". Vendar je današnji Svet poln dima, zato se v LIBERALIZMU vse pomeša, tako, da večkrat jih veččina ne loči kaj je dobro in kaj je slabo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.