Odstrel medvedov in volkov: da bo Rdeča kapica na varnem

Jernej Kurinčič

vir: pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Javnost je nedavno razburil predlog o izrednem odstrelu zveri v naših gozdovih. Nihče si ne želi volka ob svojem žaru ali medveda v dnevni sobi, pa čeprav imajo "domovinsko pravico" v naših krajih. Nekateri ne bi nič posegali in menijo, da so odškodnine čisto dovolj - drugi se počutijo čisto preveč ogrožene in bi imeli raje nekaj ekološke škode kot pa človeške žrtve.

Vest že lepo napoveduje čas "kislih kumaric" - politika nima nobene primernejše kosti za glodanje in na dan privleče kaj obstranskega, da lahko pridno letijo puščice z leve na desno in obratno.

Ob tem je po spletu zaokrožila objava, ki se sklicuje na nemškega raziskovalca volkov Wernerja Freunda, ter v nadaljevanju izpostavi psihološki mehanizem odzivanja, ko naš teritorij vstopi druga zver (ker je človek tudi sam plenilec). Ne gre samo za strah, gre za celoto odziva, ki je v neki svoji razsežnosti tudi agresiven. Predvsem pa je za povprečnega meščana, kot sem tudi sam, nekaj vznemirljivo novega.

Nisem imel veliko srečanj z zvermi in veliko divjadjo, a tistih nekaj spada med moje največje pustolovščine. Zbudijo se dotedaj neznana čustva - že to, da se med seboj začutiš, še preden se ugledaš ali zaslišiš. Morda bi lahko bolj govorili o spoštovanju kot o (zgolj) strahu. Vem da bi zaradi poškodbe kolena nevarnosti težko ušel, in se moram, če se sploh še želim gibati v naravi, z njo pač po pameti soočati. In pričakovati od za to zadolženih, torej lovskih družin, da bodo ustrezno branili naš teritorij.

Pravzaprav sem do nedavnega živel v prepričanju, da smo človeku nevarno divjad (z izjemo medveda) pri nas skoraj iztrebili. Potem pa sem se na Goriškem srečal z zelo realno in stalno prisotnostjo divjih prašičev (o čemer tokrat ni nič slišati). Bi bilo ljubljanskim foteljarjem OK, če bi na večernem sprehodu na Grad ob poti srečali velikega merjasca? Verjetno ne. V Novi Gorici je na primerljivi lokaciji to nekaj povsem verjetnega.

In pred nekaj časa je prijatelj, ki živi od ovčjereje, povedal, da je popolnoma nemočen ob pokolih volkov. Nasprotniki ukrepanja govorijo o ustreznih ograjah in pa izpostavljajo odškodnine. Pa veste kakšna papirna vojna je potrebna za tako ograjo? In tudi ni zastonj. Niti ne omenjajmo, da volka nobena ograja ne ustavi za dolgo, to je prebrisana žival. Odškodnine? Pa še izklopimo semaforje in si recimo, da bodo že zavarovalnice plačale, če bodo prometne nesreče. In spet je za odškodnino treba toliko papirja in toliko čakanja, da kmet vmes že trikrat propade.
Odzivi nasprotnikov posega so pogosto precej ponižujoči in govorijo, kot da gre samo za "popoldanske kmete".

Odzivi nasprotnikov posega so pogosto precej ponižujoči in govorijo, kot da gre samo za "popoldanske kmete". Gre tudi za ljudi, ki od kmetijstva živijo (jih poznam nekaj in tudi njihove zgodbe). Za ljudi, ki od vedno živijo z naravo in katerih čisto naraven "plenilski nagon" je, da želijo konkurenčno zverino pokončati; če ne bodo tega storili za to pooblaščeni, torej lokalne lovske družine, bodo to pač naredili sami, na črno, in pod tveganjem kazni.

Potem pa očitajo še neko otročjo fobijo. Lahko je tako moralizirati iz svojega meščanskega fotelja in na podlagi romantizirane podobe narave, kjer je "vse prav", prosto po Voltairu.

Saj gre res za nekaj fobije, pač povezane s stoletji sobivanja človeka z zvermi v naravi. Fobije, ki bi se z današnjo tehnično premočjo človeka lahko sprevrgla v popolno iztrebljenje velikih zveri in v posledično zrušenje naravnega ravnotežja. Fobijo še podpira naša "mitologija", zapisana tudi v pravljicah (Rdeča Kapica ...), kjer je ohranjen človekov prastrah pred zverjo. Povezan z nekakšno dogmo naše civilizacije (o kateri sem že pisal), da moramo preprečiti vsako nevarnost. A realno gledano to pač ni nikjer in nikoli mogoče - tudi zato, ker smo si bistveno bolj nevarni med seboj kot so nam katerekoli zveri.

Pravi odgovor je torej nekje vmes med obema ideološko vkopanima položajema - in seveda ni ideološki, ampak se mora odzvati na konkretno stanje. Konkretno stanje, kjer je, po moji zelo pavšalni oceni, teh zveri že preveč. In ob tem seveda čakam, da se kaj zgane na Goriškem glede divjih prašičev.
Ob tej debati pa se dobro pokaže še nekaj drugega: neučinkovita in zbirokratizirana centralizacija področja lova v Sloveniji.

Ob tej debati pa se dobro pokaže še nekaj drugega: neučinkovita in zbirokratizirana centralizacija področja lova v Sloveniji. Komu sploh pade na pamet, da državna zakonodaja tako v podrobnosti ureja lov, njegova obdobja in dovoljenja. Bistveno večjo moč bi ob tem morale imeti občine (ki jih tako vprašanje rekreativnega lova kot lova v smislu skrbi za ustrezno populacijo divjadi najbolj zadeva).

Ne navijam za stihijsko samovoljo posamičnih lovskih družin, a vendar bi bilo pričakovati, da bo njihov glas lahko bolje zastopan. Najslabše je, če o tem odločajo meščančki, ki se z gozdom srečajo kvečjemu na popoldanskem sprehodu čez Rožnik. Če ne pada dež. In ki jim je čisto vseeno, če kje kakšno ovco raztrga volk. Ker je njihova v vsakem primeru iz Mercatorja.

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30