Odšla Abanka in del NLB-ja. Kaj imamo državljani od tega?

Včeraj se je zaključila pomembna zgodba slovenske tranzicije. Slovenski državni holding je sprejel ponudbo sklada Apollo oziroma NKBM za nakup Abanke. V senci te prodaje se je zgodila še ena. SDH je prodal tudi 10 % delež NLB. Država ima tako v slednji še 25 % delež plus eno delnico, kar ji omogoča vpliv na njene najpomembnejše odločitve. Tako glavne besede v največjih slovenskih bankah poslej država nima več. Ostaja ji le lastništvo SID banke, ki trenutno obvladuje okrog 6,6 % tržni delež.

Vladajoča politika prodaje ni pozdravila. Zagotovo bi raje videla, da se ta ne bi zgodila. A Evropska komisija je bila pri svoji zahtevi neomajna. Proti prodaji so bile tudi številne interesne skupine v slovenski politiki gospodarstvu. Tem gre tudi pripisati "avtorstvo" različnih teorij zarot in dokumentarcev, ki bi radi preprečili neodložljivo.

Pravila igre se bodo zanje namreč drastično spremenila. Medtem pa je nekaterim vseeno ali pa prodajo pozdravljajo. Z upanjem, da to pomeni bolj pošten posel za vse in manjše možnosti političnega kupčkanja pri odobritvah posojil.

SDH pravzaprav ni imel druge možnosti

Postopek prodaje Abanke je potekal že zadnje leto in pol in ta teden je prišel v čisto zadnjo fazo. Odločanja med dvema popolnima ponudbama, eno madžarske banke OTP in drugo s strani NKBM, ki je sedaj v lasti ameriškega sklada Apollo. Ponudbi sta bili konkurenčni, nekje v višini 500 milijonov evrov, kar glede na knjigovodsko vrednost banke nista slabi ponudbi.

Tega so se zavedali tudi nasprotniki prodaje. Morebitna blokada bi skoraj zagotovo pomenila, da bi država v naslednjem poizkusu prodaje tako kot pri NLB zanjo prejela še slabšo ponudbo. Spregledati ne gre niti tveganja, da bi v postopek prodaje posegla Evropska komisija s protiukrepi, z namenom zagotovitve poštene bančne konkurence na slovenskem trgu. Slovenija pa bi z odpovedjo prodaje v trenutku, ko bi morali podpisati pogodbo, izgubila tudi del svojega ugleda kot kredibilnega sogovornika. Nepredvidljivo poslovno okolje je namreč eden od glavnih razlogov, zakaj se podjetja ne odločajo za investicije v določeno državo. Slovenija na tej lestvici že v tem trenutku ni visoko, s takšnimi odločitvami pa bi lahko padla povsem na evropsko dno.

SDH je tako besede predsednika vlade, ki so namigovale na ustavitev prodaje, povsem logično, prezrl. In v skladu s svojo dolžnostjo prodal še 10 % delež v NLB. Po besedah SDH bo podpis pogodb izveden v kratkem.

V tej zaključni fazi prodaje bi bilo vse, razen izbor ponudnika z najvišjo ceno, strel v koleno. https://t.co/Tiv1W8O7NA

— Matej Lahovnik (@LahovnikMatej) June 19, 2019

Zgodba, pri kateri je še vedno veliko interesov

S tem bo zgodba o sanacijah bank v ekonomskem smislu zaključena. Vendar ne povsem. Še vedno obstaja odprta možnost raznoraznih odškodninskih tožb, povezanih z izbrisom podrejenih obveznic in domnevno predrago sanacijo bank.

Z zadnjima prodajama tako ni pričakovati, da bo te zgodbe dokončno konec. Med oškodovanci je namreč kar nekaj zmagovalcev obdobja privatizacije. Ti bodo zagotovo skušali izkoristiti ves svoj politični in gospodarski vpliv za ohranitev svojega bogastva. V tej luči gre pričakovati oster obračun z nekdanjim vodstvom Banke Slovenije in snovalcem takratne sanacije bank.

Da gre res samo zato, je vidno že iz tega, da sodišča ne preganjajo skoraj nikogar od krivcev za bančno luknjo. Na udaru so tisti, ki so jo sanirali. Pa čeprav obtožbe proti njim slonijo na precej majavih temeljih.

Kakšne posledice bo prodaja bank imela za Slovenijo

V tem trenutku se je Slovenija znašla v situaciji, ko je v lasti države (SID banka), bodisi slovenskih fizičnih in pravnih oseb (Delavska hranilnica, Deželna banka Slovenije, Hranilnica LON in Primorska Hranilnica Vipava), po svojem tržnem deležu le še 13 % slovenskih bank. Mnenja o posledicah le teh so deljena. Državo zlasti skrbi za to, ker ne bo imela več glavne besede pri potezah največje slovenske banke. Po besedah dr. Bogomirja Kovača je to lahko zlasti problematično v kriznih časih, ko je potreben učinkovit odziv. A k temu ekonomist dr. Matej Lahovnik dodaja, da državi vendarle ostaja okrog 6 % tržni delež, ki ga ima SID banka. Ta delež bi moral biti po njegovih besedah zadosten.

Državno lastništvo po njegovem mnenju tudi ni nikakršen pogoj za razvoj. Ni izključeno, da je celo cokla, kajti v zadnjih desetletjih je politika banke večkrat izkoristila kot samopostrežbo za financiranje njihovih slabih in ekonomsko nedomišljenih projektov.

Za podporo strateškim projektom zadostuje SID banka, lastništvo države v drugih bankah pa, razen za banksterje, ni potrebni pogoj za razvoj. https://t.co/qlY7vOm8jo

— Matej Lahovnik (@LahovnikMatej) June 18, 2019

Se pa skoraj vsi ekonomisti trenutno strinjajo, da so evropske banke trenutno na morebitno krizo bistveno bistveno bolje pripravljene kot v preteklosti. Tudi po zaslugi sporne sanacije imajo sedaj dovolj kapitala, da so tako črni scenariji, kot so se zgodili leta 2009, verjetno izključeni.