Slovenski mediji v novi dobi: odpustiti novinarje ali odpustiti novinarjem?
Odpuščanja novinarjev so v zadnjih letih postala stalnica. Presenečenje to pač ni. Številke prodanih izvodov časnikov in revij že poldrugo desetletje napovedujejo krčenje števila zaposlenih. Najlažje je odpustiti novinarje. Neizprosno padanje števila prodanih dnevnikov v naši državi je pri nas celo strmo kot v sosednjih državah, po drugi strani pa imajo slovenski mediji v ozadju razne botre in tajne fonde, ki finančno izdatno ščitijo medije pred propadom.
Dokler so lastniki medijev izhajali iz vrst novinarjev ali politikov, so to bili politični aktivisti. Izvrševalci politične volje, predani svojemu političnemu prepričanju. A vrag je vzel šalo, ko so se najprej lastništvu nad mediji odpovedali novinarji in hitro prodali svoje delnice. Počasi pa so se tudi z mest direktorjev poslovili zoon politikoni, borci za svojo politično opcijo. Na njih mesto so prišli novi direktorji in novi lastniki, ki jim ni več najvišja vrednota revolucija, ampak samo še denar. Zato so sedanji lastniki medijev bolj tajkuni in manj politiki.
Mali novinarji so v tej spremenjeni situaciji postali nepomembni. Mirno so se jim odrekli direktorji, ker skušajo tako nekaj privarčevati in si tako bolj napolniti žepe. A zdi se, da so se jim odrekli tudi strici iz ozadja, saj oni razmišljajo predvsem o obstoju rdečih medijev, ne pa tudi ljudi.
Hkrati so ti najranljivejši, najmlajši in najslabše plačani novinarji velikokrat tudi najbolj ponižni, tihi in najbolj sključenih hrbtov, saj so šele na začetku svoje kariere. Zato velikega odpora ne bo, pa če se njihovi predstavniki še tako glasno repenčijo. Kdor jih pozna, dobro ve, da je to le predstava za javnost. Ker mnogi novinarji še danes mislijo, da so vojaki revolucije, je povsem možno, da bodo odpoved sprejeli tiho in ob izhodu vratarja prosili, naj direktorju prenese njihove pozdrave in vero v boljšo prihodnost medija.
Tako kot so sovjetski komunisti, tik preden so jih pokosili streli strelskega voda rdeče armade, zakričali Živel Stalin! Niso namreč hoteli verjeti, da je montirane procese naročil sam Stalin. Tako mnogi slovenski novinarji še danes verjamejo v dobre strice iz ozadja.
Spletni mediji prehitevajo klasične medije po levi in desni. Za časnike je zato prišel čas, ki so ga knjige doživele ob poplavi filmske produkcije. Knjige kljub televiziji niso izumrle. So se pa prilagodile. Isto, prilagoditev, čaka tudi časnike in revije. Dnevnike in revije bodo nadomestili brezplačniki, ki se jih lahko tiska v velikih nakladah za razmeroma malo denarja.
Žal uredniki in lastniki slovenskega tiska o novih medijskih praksah ne vedo veliko. Spremembe vidijo kvečjemu v izjemnem povečanju oglasnih člankov, ki dnevno kršijo novinarski kodeks. Zaradi takih urednikov, ki so se do svojih mest prikopali zaradi tako imenovane negativne selekcije, je prihodnost slovenskih medijev še toliko bolj pesimistična od tiste v zahodnih državah.
In prav bizarno je videti, da so pri tej negativni selekciji aktivno sodelovali prav novinarji, saj so v duhu komunističnega samoupravljanja vedno dajali mnenje ob imenovanju novih urednikov. Čeprav se je s temi glasovi vedno manipuliralo in mnenje novinarjev dejansko nikoli ni štelo praktično nič, pa so pravno-formalno novinarji sami krivi, da imajo tako vodstvo, saj so ga sami izvolili.
Elektronski mediji kažejo povsem drugo sliko kot tiskani. Čeprav tudi televiziji pada gledanost, posebej informativnih programov, pa je odmev televizije in interneta vsak dan večji. Z ogledom nazaj so gledalci, naveličani enournih informativnih blokov razvlečenega poročanja o nepomembnih stvareh, prišli na svoje, saj si lahko dnevnik ogledajo v petih minutah. Brez slabe volje zaradi ponavljajočih se sporočil enih in istih bebavih oglasov.
In prav v elektronskih medijih Slovenija v zadnjih letih doživlja prej neslutene premike. Nove internetne in televizijske oddaje pridejo tja, kamor zaradi stricev iz ozadja do nedavnega nihče ni mogel. Tabuizirane zamolčane teme so postale globalne, dosegljive vsakomur. Internetni arhivi pa mnoge vsebine hranijo na daljši rok, kar njihovo odmevnost še poveča.
Ena sama oddaja ima lahko dandanes večji doseg kot vsi slovenski tiskani mediji. En sam članek na portalu Domovina.je ima lahko večjo branost kot katerikoli članek v vseh slovenskih dnevnikih.
Ko se v elektronskih medijih pojavi prodorna novica, lahko to povzroči odstop ministra. Samo Bojan Požar se lahko pohvali s kar nekaj objavami, ki so privedle do odhodov visokih politikov. Zato sta nedavni oddaji Tarča, ki jo vodi Erika Žnidaršič, izjemnega pomena. Najprej zaradi razkritja korupcijskega ozadja ljubljanskega župana, zadnjič pa zaradi odkritja dokazov o organizirani bančni mafiji, ki se peča s kriminalnim izsiljevanjem svojih strank.
Logika stvari kaže, da je tovrstna korupcija vodena z vrha slovenskih bank, medtem ko vlade gledajo stran (ali celo sodelujejo v kriminalni raboti?). Čeprav je nacionalna televizija glavni medij, ki je aktivno sodeloval pri lansiranju in popularizaciji tako imenovanih novih obrazov, od Kresalove do Jankovića, Cerarja in Šarca, pa ima sedaj tudi velike zasluge, da se je mitologija o super poslovnežu plavih oči začela sesuvati.
Odpustiti novinarje(m)
Mediji so pomagali zrušiti berlinski zid. Mediji so pomagali pri osamosvojitvi naše države. A so ključno pripomogli tudi pri vzpostavitvi globoke države. Danes imajo zato novinarji priložnost, da se odkupijo. Potem jim bo marsikaj odpuščeno. Bolje, da te odpustijo, kot da ti javnost - ne odpusti.
Drugačni medijski lastniki
Dokler so lastniki medijev izhajali iz vrst novinarjev ali politikov, so to bili politični aktivisti. Izvrševalci politične volje, predani svojemu političnemu prepričanju. A vrag je vzel šalo, ko so se najprej lastništvu nad mediji odpovedali novinarji in hitro prodali svoje delnice. Počasi pa so se tudi z mest direktorjev poslovili zoon politikoni, borci za svojo politično opcijo. Na njih mesto so prišli novi direktorji in novi lastniki, ki jim ni več najvišja vrednota revolucija, ampak samo še denar. Zato so sedanji lastniki medijev bolj tajkuni in manj politiki.
Mali novinarji so v tej spremenjeni situaciji postali nepomembni. Mirno so se jim odrekli direktorji, ker skušajo tako nekaj privarčevati in si tako bolj napolniti žepe. A zdi se, da so se jim odrekli tudi strici iz ozadja, saj oni razmišljajo predvsem o obstoju rdečih medijev, ne pa tudi ljudi.
Hkrati so ti najranljivejši, najmlajši in najslabše plačani novinarji velikokrat tudi najbolj ponižni, tihi in najbolj sključenih hrbtov, saj so šele na začetku svoje kariere. Zato velikega odpora ne bo, pa če se njihovi predstavniki še tako glasno repenčijo. Kdor jih pozna, dobro ve, da je to le predstava za javnost. Ker mnogi novinarji še danes mislijo, da so vojaki revolucije, je povsem možno, da bodo odpoved sprejeli tiho in ob izhodu vratarja prosili, naj direktorju prenese njihove pozdrave in vero v boljšo prihodnost medija.
Tako kot so sovjetski komunisti, tik preden so jih pokosili streli strelskega voda rdeče armade, zakričali Živel Stalin! Niso namreč hoteli verjeti, da je montirane procese naročil sam Stalin. Tako mnogi slovenski novinarji še danes verjamejo v dobre strice iz ozadja.
Spletni mediji prehitevajo klasične medije po levi in desni. Za časnike je zato prišel čas, ki so ga knjige doživele ob poplavi filmske produkcije.
Neprilagojeni
Spletni mediji prehitevajo klasične medije po levi in desni. Za časnike je zato prišel čas, ki so ga knjige doživele ob poplavi filmske produkcije. Knjige kljub televiziji niso izumrle. So se pa prilagodile. Isto, prilagoditev, čaka tudi časnike in revije. Dnevnike in revije bodo nadomestili brezplačniki, ki se jih lahko tiska v velikih nakladah za razmeroma malo denarja.
Žal uredniki in lastniki slovenskega tiska o novih medijskih praksah ne vedo veliko. Spremembe vidijo kvečjemu v izjemnem povečanju oglasnih člankov, ki dnevno kršijo novinarski kodeks. Zaradi takih urednikov, ki so se do svojih mest prikopali zaradi tako imenovane negativne selekcije, je prihodnost slovenskih medijev še toliko bolj pesimistična od tiste v zahodnih državah.
In prav bizarno je videti, da so pri tej negativni selekciji aktivno sodelovali prav novinarji, saj so v duhu komunističnega samoupravljanja vedno dajali mnenje ob imenovanju novih urednikov. Čeprav se je s temi glasovi vedno manipuliralo in mnenje novinarjev dejansko nikoli ni štelo praktično nič, pa so pravno-formalno novinarji sami krivi, da imajo tako vodstvo, saj so ga sami izvolili.
Nove internetne in televizijske oddaje pridejo tja, kamor zaradi stricev iz ozadja do nedavnega nihče ni mogel.
V ospredje stopajo mediji nove dobe
Elektronski mediji kažejo povsem drugo sliko kot tiskani. Čeprav tudi televiziji pada gledanost, posebej informativnih programov, pa je odmev televizije in interneta vsak dan večji. Z ogledom nazaj so gledalci, naveličani enournih informativnih blokov razvlečenega poročanja o nepomembnih stvareh, prišli na svoje, saj si lahko dnevnik ogledajo v petih minutah. Brez slabe volje zaradi ponavljajočih se sporočil enih in istih bebavih oglasov.
In prav v elektronskih medijih Slovenija v zadnjih letih doživlja prej neslutene premike. Nove internetne in televizijske oddaje pridejo tja, kamor zaradi stricev iz ozadja do nedavnega nihče ni mogel. Tabuizirane zamolčane teme so postale globalne, dosegljive vsakomur. Internetni arhivi pa mnoge vsebine hranijo na daljši rok, kar njihovo odmevnost še poveča.
Ena sama oddaja ima lahko dandanes večji doseg kot vsi slovenski tiskani mediji. En sam članek na portalu Domovina.je ima lahko večjo branost kot katerikoli članek v vseh slovenskih dnevnikih.
Svetle izjeme
Ko se v elektronskih medijih pojavi prodorna novica, lahko to povzroči odstop ministra. Samo Bojan Požar se lahko pohvali s kar nekaj objavami, ki so privedle do odhodov visokih politikov. Zato sta nedavni oddaji Tarča, ki jo vodi Erika Žnidaršič, izjemnega pomena. Najprej zaradi razkritja korupcijskega ozadja ljubljanskega župana, zadnjič pa zaradi odkritja dokazov o organizirani bančni mafiji, ki se peča s kriminalnim izsiljevanjem svojih strank.
Logika stvari kaže, da je tovrstna korupcija vodena z vrha slovenskih bank, medtem ko vlade gledajo stran (ali celo sodelujejo v kriminalni raboti?). Čeprav je nacionalna televizija glavni medij, ki je aktivno sodeloval pri lansiranju in popularizaciji tako imenovanih novih obrazov, od Kresalove do Jankovića, Cerarja in Šarca, pa ima sedaj tudi velike zasluge, da se je mitologija o super poslovnežu plavih oči začela sesuvati.
Odpustiti novinarje(m)
Mediji so pomagali zrušiti berlinski zid. Mediji so pomagali pri osamosvojitvi naše države. A so ključno pripomogli tudi pri vzpostavitvi globoke države. Danes imajo zato novinarji priložnost, da se odkupijo. Potem jim bo marsikaj odpuščeno. Bolje, da te odpustijo, kot da ti javnost - ne odpusti.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
8 komentarjev
Kraševka
Janez Kepic - Kern, ali ste tudi vi eden izmed tistih 570 - NOVINARJE, ki so v Svet poslali PODPISANO OBVESTILO, za za časa vladavine JJ, je KRATENA novinarska SVOBODA. Verjetno so si ti novinarji sami sebi LAGALI, da je bilo v ENOPARTIJSKEM sistemu BOLJE, ker so točno vedeli koga BLATITI in koga HVALITI.
Taki, ki niso prijatelji RESNICE, se v SVOBODI res težko znajdejo.
Nevtralni novinarji, pa se nič NE BOJIJO če se OBLAST ZAMENJA.
Zato priporočam vsem novinarjem, naj poročajo pošteno, ter lepo ČEDNOSTI pohvalijo, NEČEDNOSTI pa je potrebno "okrcati" - neglede, kdo jih počne.
Spoštovani Tino Mamič, mislim, da NOVINARSKO KOREKTNOST dobro razume, saj je bil nekaj časa celo odgovorni UREDNIK Primorskih novic.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Ponavljam!
Raje ugotovimo,
ugotovite,
kdo plačuje spodnjega res spornega, verjetno ex KP, Z, SD I.T.D.
RES SPORNEGA
že več let na NOVI24TV
in drugod "svinjajočega"
provokatorja, mnogovzdevkovnega F. TUNEKA !?
Na POŽAREPORTU
imajo tudi - aktualne TOŽILSKO SODNE ZBRKE"
povezane - z OK gospodom F. KANGLERJEM.
Upam,
da POŽAREPORTU - NE BO DELAL ŠKODE - zloglasni FOGGLOF TUNEK,
ki se zdi,
da se je tudi vštulil med POŽAREPORT KOMENTATORJE-SODELAVCE.
Ali karkoli - že so - tisti - na POŽAREPORTU
- kracljajoči
MIHA SKUMARC,
ISTOK POTOČNIK, HUGO FLANDER, B. ROJC, ARBAJTER, ATON,
JANEZ MIHEVC, ARIJ I.T.D.
res čudni "stalni sotrudniki" POŽAREPORTA.
Za
ne dovolj seznanjene povem, da je zloglasni, verjetno ex KP, ZK - provokator F. TUNEK
tisti
zloglasni, že od začetka NOVE24TV pod mnogimi vzdevki "svinjajoči"
"kozjerejec" - koze Julike,
morda tudi "detektiv" štajerskega porekla.
Skratka
SE ZDI, DA JE - ZLOGLASNI - PROVOKATOR F. TUNEK
"PRVORAZREDNI IN PRIVILEGIRAN" in
od bogvekoga
plačani - "ČUDAK" - pač !? L.R. JANEZ KEPIC-KERN KOMENDA
P.s.
dobro pišoči novinarji - se mi lahko pridružijo
kot pogodbeni sodelavci pri moji reviji "SLOVENIANA" in na mmojem e-portalu
"SLOVENIANA" NA: sloveniana.si.
Rajko Podgoršek
Nobenemu zaposlenemu, ki izgubi delo ne smemo biti privoščljivi. Pri teh novinarjih je to izjemno težko, ampak vseeno poizkušajmo nanje gledati kot na ljudi kot vsake druge - z prednostmi in napakami. Pa četudi so le-te hude in številčne....
Alojzij Pezdir
Ni razloga za privoščljivost in veselje, ko se pred našimi očmi dobesedno sesuva in nezaustavljivo kopni zaupanje javnosti v medije, urednike in novinarje oz. v t. i. četrto vejo oblasti.
Delo, ki bi ga po svojem poklicni etiki in družbeni poklicanosti morali opravljati in opraviti profesionalno kompetentni, notranje svobodni iz zunanje neodvisni novinarji, namreč ni in ne bo opravljeno!
In brez nenadomestljivega novinarskega prispevka k dialoško odprti, polemični, svobodni in sproščeni večstrankarski demokraciji bo tudi demokracija na Slovenskem invalidna, omejena in omejevana ter enako tudi elementarna svoboda posameznika.
Žal v Sloveniji enako zaskrbljujoče in porazno nazadujeta tako parlamentarna demokracija (in to v vseh treh vejah aktualne oblasti) kot tudi medijska "četrta veja oblasti", ki je zgolj in samo zrcalna podoba ustavno spornega in demokratično invalidnega sorazmernega volilnega sistema, iz katerega se ustavno in demokratično sporno generirata nedemokratična vladajoča strankokracija ter njej brutalno podrejena izvršilna oblast s servilno in neprofesionalno medijsko podporo vred.
Nekompetentnost, neprofesionalnost, neodgovornost, preziranje veljavne ustave in zakonodaje v RS ter preziranje univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin so stične točke vladajoče strankokracije in večinske medijske scene političnih agitatorjev, kibicev, ovaduhov in hujskačev, zaradi katerih vse več ljudi ne zaupa ne vladajoči politiki in vladajočim politikom in ne prevladujočim medijskim dreserjem in maserjem ter ponarejevalcem javnega mnenja v RS.
oakhrast
Še pomnite ta imena, ki so pomagala utrditi kontinuiteto sedanje bande: Borut Šuklje,Bogdan Barovič, Jože Jagodnik, Vanja Alič, Janez Čuček, Slavko Fras, Zlatko Zei, Stane Stanič, Mojca Drčar Murko, Ante Mahkota, Duška Lah, Jurij Gustinčič, Marica Čepe, Igor Evgen Bergant, Marjan Dolgan, Aleks Štakul, Lada Zei, Slavko Bobovnik ...Mnogi med njimi so bili sodelavci udbe in, ali pa so vozili po dveh tirih. Nekateri med njimi pa so še tukaj in si spreminjajo politično barvo, kakor pač kaže "letni" čas.
Bac
Bilo bi me sram, če bi moral z Večerom, Delom, Dnevnikom ali Mladino v rokah iti po ulici. Kaj šele, da bi jih prebiral. Pri meni že dolgo zaključena zgodba.
Novinarje, ki se še naprej, do njihovega bridkega konca, udinjajo pri teh trobilih pa pomilujem. Kako se morajo ti dninarji počutit takole zvečer, sami pred ogledalom. Grozno.
MEFISTO
Odpustiti jih in jim ne odpustiti.
Če so počeli to, kar so in še počnejo iz prepričanja, itak niso za nobeno koristno rabo.
Če so to počeli in še počnejo za ljubi kruhek, pa niso vredni zaupanja.
Teodor
Dobri novinarji, recimo Požar, Jančič, navsezadnje uredništvo Domovine in še nekatere svetle izjeme, se nimajo ničesar bati, ker imajo kredibilnost.
Ostali pa.. meni jih ni žal, naj jih odpustijo, resnico so zamolčali, poveličevali laži, delovali v duhu ideologije in globoke države, namesto v duhu resnice in nepristranskosti. Pač šiba je zrasla tudi za njihovo rit.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.