Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo Jankovićem

Slovenska pisateljica in kolumnistka Milena Miklavčič je v nedavni kolumni za Domovino pisala o tesnobi v duši, težko potlačenem strahu, zaradi katerega si o določenih anomalijah v naši družbi ne upa več napisati tega, kar si v resnici misli. V mislih je imela mahinacije družbenih elit, kakršne si nekaznovano lahko privoščijo denimo Jankovići. Ne glede na ceno, ki je ne poravnajo ali razdejanje, ki ga pustijo za seboj.

Milenina tesnoba je razumljiva. Praksa kaže, da se v Sloveniji z veliko denarja, pravimi odvetniki in vplivnimi »prijatelji« lahko doseže skorajda vse; tudi na videz nemogoče. Denimo legalen odpis 29 milijonov evrov dolgov po postopku poenostavljene prisilne poravnave, namenjene reševanju mikro in malih podjetij. Ali pa izbris obremenjujočih telefonskih prisluhov, ki predstavljajo ključen dokaz v postopku suma zahteve in sprejetja spolnega odnosa v zameno za ureditev zaposlitve.

Če lahko odvetniki bogatih in vplivnih dosežejo nekaj takšnega, kako ne bi, če bi se jim zahotelo, pometli z nebogljenimi pisateljicami, novinarji ali mikromediji, kakršen je denimo Domovina.je?!?

Kljub vsemu je tesnobo in strah ob tovrstnih tematikah potrebno premagati, saj ne zadevajo zgolj bistvenih vprašanj delovanja naše družbe, ampak tudi bistvo poslanstva medijev kot četrte veje oblasti – psov čuvajev nad družbenimi odkloni, anomalijami, mahinacijami, ki družbene odnose najedajo v njihovih temeljih.
Ljudje vse težje razumejo, da v družbi, ki se sklicuje na vrednote demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, dobro ni vedno nagrajeno in zlo pogosto ni kaznovano. Pravzaprav se mnogokrat zdi, da je ravno obratno.

 Čisti in nedolžni ...


Jankovići (in ne samo oni) so ponovno pred zakoni države čisti. Vse manj pa pred zakoni morale, etike, pravičnosti in enakopravnosti, vzpostavljenimi v ljudski zavesti. V presoji med poštenim in nepoštenim, prav in narobe, dobrim in zlim. Ljudje te koncepte zelo dobro razumejo in razločujejo. Ne razumejo pa, da v družbi, ki se sklicuje na vrednote demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, dobro ni vedno nagrajeno in zlo pogosto ni kaznovano. Pravzaprav se mnogokrat zdi, da je ravno obratno.

Enostavno ne razumejo, kako je mogoče, da država malemu človeku, ki je sicer izigraval sistem, zaradi nekaj sto evrov neplačanih položnic rubi domovanje, predstavnikom družbene elite, ki sistem izigravajo na mnogo višji ravni, pa oprostijo na desetine milijonov evrov neodplačanih dolgov. Obe dejanji sta seveda nedopustni, a kazen je povsem nesorazmerna, oziroma je v drugem primeru pogosto sploh ni.

In sporočilo si ljudje, jasno, interpretirajo tako, kot v eni od svojih pesmi prepeva Adi Smolar: "ne šraufe, je tovarne treba krast ..."


Tudi če ušesa ima kosmata, samo naš mora bit'


Morda bolj kot vse drugo pa je zgodba o družini Janković in njihovih odpisanih dolgovih zgodba o veliki hinavščini in licemerstvu slovenske politične levice. Tiste levice, ki je leta 2013 zaradi s kešem plačanega Volva in neke parcele v Trenti na ulice nahujskala ljudi in v kombinaciji s poročilom KPK spodnesla 2. Janševo vlado. Oblast, ki je takrat, na čelu z ekipo finančnega ministra Šušteršiča, vse moči usmerjala v reševanje Slovenije iz brezna gospodarske krize. Zoran Janković je rabljem takrat služil kot objekt legitimacije ukrepa proti premierju Janši v smislu; vidite, nismo se lotili zgolj vaših, merila so za vse enaka.

Že že, a kakšna je bila politična cena, ki jo je za padec obeh takratnih nasprotujočih si političnih hegemonov plačal en in drug političen pol? Desno sredino je stalo izgube oblasti, kamor se ni vrnila do danes. Levice pa … česa že?!? Zoran Janković resda ni predsednik vlade, ostaja pa večni župan glavnega mesta, kateremu se brez zadržkov še naprej javno dobrikajo visoke sive glave levičarske politike, od Milana Kučana in Danila Turka naprej. Tudi glede razpletanja postopkov na sodiščih se Janković ne more ravno pritoževati in ni jih malo, ki menijo, da je tudi slednje treba razumeti v kontekstu njegove takratne žrtve.

Največji fenomen pa je, da, kriv ali nedolžen, Zoran Janković vedno znova prepriča levičarske volivce. Njihov odnos do župana spominja na tisto skorajda ponarodelo pesem Samo lepa mora bit', ki jo je svoj čas prepeval ansambel Henček. V pesmi izpovedovalec ljubezni do svoje izvoljenke ni prav nič izbirčen in odpusti ji vse, od prekratkih nog, kuhanja fižola, do tega, da neprestano klepeta in v odnosu nosi hlače, saj »samo lepa mora bit' za me

Tako je tudi z Zoranom Jankovićem in njegovimi volivci; tudi če je nemara divji kapitalist, sokreator bančne luknje, s korupcijskimi tveganji povezan poslovnež, ljubimec obupanih farmacevtk, slab oče, nezvesti mož in kar je še tega … samo naš mora bit'. In mi moramo imeti kaj od njega.

Politiki v Sloveniji so, včasih upravičeno, pogosto pa tudi ne, v nemilost volivcev padali zaradi večjih ali manjših banalnosti kot so (pre)visoka plača (Arhar), prejemanje nadomestil (Virant), svingerskih avantur (Juri), 30 let starih traktorjev (Kangler), ponarejenih diplom, odtujenih sendvičev ... pri Zoranu Jankoviću pa je letvica političnega preživetja postavljena nekam nad pravnomočno obsodbo, ki preživi še revizijo Vrhovnega, nemara celo Ustavnega sodišča. Zdaj, po zaključenem postopku glede poročila KPK pa se zna izkazati, da je celo nad to.

Zoran Janković in njegovi sinovi so pač pred zakonom nedolžni. Vse lepo in prav. Njihovo zasebno življenje ter škoda iz poslovanja, ki se meri v odpisanih desetinah milijonov evrov, je pač očitno njihova osebna stvar.

A če je tako, je sistem družbene pravičnosti in enakopravnosti znova porušen. In ljudje lahko, če jim dopuščata morala in vest, upravičeno posnemajo njihovo početje in državi vedno znova zabrusijo v fris: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi, vedno znova, preko tebe, draga država, odpuščamo dolžnikom, kakršni so Jankovići.

Samo lepa mora bit' za me ...

https://www.youtube.com/watch?v=x6YCj_DQcVM



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike