Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo Jankovićem

Rok Čakš
10

Slovenska pisateljica in kolumnistka Milena Miklavčič je v nedavni kolumni za Domovino pisala o tesnobi v duši, težko potlačenem strahu, zaradi katerega si o določenih anomalijah v naši družbi ne upa več napisati tega, kar si v resnici misli. V mislih je imela mahinacije družbenih elit, kakršne si nekaznovano lahko privoščijo denimo Jankovići. Ne glede na ceno, ki je ne poravnajo ali razdejanje, ki ga pustijo za seboj.

Milenina tesnoba je razumljiva. Praksa kaže, da se v Sloveniji z veliko denarja, pravimi odvetniki in vplivnimi »prijatelji« lahko doseže skorajda vse; tudi na videz nemogoče. Denimo legalen odpis 29 milijonov evrov dolgov po postopku poenostavljene prisilne poravnave, namenjene reševanju mikro in malih podjetij. Ali pa izbris obremenjujočih telefonskih prisluhov, ki predstavljajo ključen dokaz v postopku suma zahteve in sprejetja spolnega odnosa v zameno za ureditev zaposlitve.

Če lahko odvetniki bogatih in vplivnih dosežejo nekaj takšnega, kako ne bi, če bi se jim zahotelo, pometli z nebogljenimi pisateljicami, novinarji ali mikromediji, kakršen je denimo Domovina.je?!?

Kljub vsemu je tesnobo in strah ob tovrstnih tematikah potrebno premagati, saj ne zadevajo zgolj bistvenih vprašanj delovanja naše družbe, ampak tudi bistvo poslanstva medijev kot četrte veje oblasti – psov čuvajev nad družbenimi odkloni, anomalijami, mahinacijami, ki družbene odnose najedajo v njihovih temeljih.

Ljudje vse težje razumejo, da v družbi, ki se sklicuje na vrednote demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, dobro ni vedno nagrajeno in zlo pogosto ni kaznovano. Pravzaprav se mnogokrat zdi, da je ravno obratno.

 Čisti in nedolžni …

Jankovići (in ne samo oni) so ponovno pred zakoni države čisti. Vse manj pa pred zakoni morale, etike, pravičnosti in enakopravnosti, vzpostavljenimi v ljudski zavesti. V presoji med poštenim in nepoštenim, prav in narobe, dobrim in zlim. Ljudje te koncepte zelo dobro razumejo in razločujejo. Ne razumejo pa, da v družbi, ki se sklicuje na vrednote demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, dobro ni vedno nagrajeno in zlo pogosto ni kaznovano. Pravzaprav se mnogokrat zdi, da je ravno obratno.

Enostavno ne razumejo, kako je mogoče, da država malemu človeku, ki je sicer izigraval sistem, zaradi nekaj sto evrov neplačanih položnic rubi domovanje, predstavnikom družbene elite, ki sistem izigravajo na mnogo višji ravni, pa oprostijo na desetine milijonov evrov neodplačanih dolgov. Obe dejanji sta seveda nedopustni, a kazen je povsem nesorazmerna, oziroma je v drugem primeru pogosto sploh ni.

In sporočilo si ljudje, jasno, interpretirajo tako, kot v eni od svojih pesmi prepeva Adi Smolar: “ne šraufe, je tovarne treba krast …”

Tudi če ušesa ima kosmata, samo naš mora bit’

Morda bolj kot vse drugo pa je zgodba o družini Janković in njihovih odpisanih dolgovih zgodba o veliki hinavščini in licemerstvu slovenske politične levice. Tiste levice, ki je leta 2013 zaradi s kešem plačanega Volva in neke parcele v Trenti na ulice nahujskala ljudi in v kombinaciji s poročilom KPK spodnesla 2. Janševo vlado. Oblast, ki je takrat, na čelu z ekipo finančnega ministra Šušteršiča, vse moči usmerjala v reševanje Slovenije iz brezna gospodarske krize. Zoran Janković je rabljem takrat služil kot objekt legitimacije ukrepa proti premierju Janši v smislu; vidite, nismo se lotili zgolj vaših, merila so za vse enaka.

Že že, a kakšna je bila politična cena, ki jo je za padec obeh takratnih nasprotujočih si političnih hegemonov plačal en in drug političen pol? Desno sredino je stalo izgube oblasti, kamor se ni vrnila do danes. Levice pa … česa že?!? Zoran Janković resda ni predsednik vlade, ostaja pa večni župan glavnega mesta, kateremu se brez zadržkov še naprej javno dobrikajo visoke sive glave levičarske politike, od Milana Kučana in Danila Turka naprej. Tudi glede razpletanja postopkov na sodiščih se Janković ne more ravno pritoževati in ni jih malo, ki menijo, da je tudi slednje treba razumeti v kontekstu njegove takratne žrtve.

Največji fenomen pa je, da, kriv ali nedolžen, Zoran Janković vedno znova prepriča levičarske volivce. Njihov odnos do župana spominja na tisto skorajda ponarodelo pesem Samo lepa mora bit’, ki jo je svoj čas prepeval ansambel Henček. V pesmi izpovedovalec ljubezni do svoje izvoljenke ni prav nič izbirčen in odpusti ji vse, od prekratkih nog, kuhanja fižola, do tega, da neprestano klepeta in v odnosu nosi hlače, saj »samo lepa mora bit’ za me

Tako je tudi z Zoranom Jankovićem in njegovimi volivci; tudi če je nemara divji kapitalist, sokreator bančne luknje, s korupcijskimi tveganji povezan poslovnež, ljubimec obupanih farmacevtk, slab oče, nezvesti mož in kar je še tega … samo naš mora bit’. In mi moramo imeti kaj od njega.

Politiki v Sloveniji so, včasih upravičeno, pogosto pa tudi ne, v nemilost volivcev padali zaradi večjih ali manjših banalnosti kot so (pre)visoka plača (Arhar), prejemanje nadomestil (Virant), svingerskih avantur (Juri), 30 let starih traktorjev (Kangler), ponarejenih diplom, odtujenih sendvičev … pri Zoranu Jankoviću pa je letvica političnega preživetja postavljena nekam nad pravnomočno obsodbo, ki preživi še revizijo Vrhovnega, nemara celo Ustavnega sodišča. Zdaj, po zaključenem postopku glede poročila KPK pa se zna izkazati, da je celo nad to.

Zoran Janković in njegovi sinovi so pač pred zakonom nedolžni. Vse lepo in prav. Njihovo zasebno življenje ter škoda iz poslovanja, ki se meri v odpisanih desetinah milijonov evrov, je pač očitno njihova osebna stvar.

A če je tako, je sistem družbene pravičnosti in enakopravnosti znova porušen. In ljudje lahko, če jim dopuščata morala in vest, upravičeno posnemajo njihovo početje in državi vedno znova zabrusijo v fris: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi, vedno znova, preko tebe, draga država, odpuščamo dolžnikom, kakršni so Jankovići.

Samo lepa mora bit’ za me …

10 KOMENTARJI

    • Nadškofija Maribor je finančni kolaps podjetij, oziroma skladov v njenem (ne)posrednem lastništvu drago plačala … bankrot na vsej črti, izguba praktično celotnega premoženja, cerkva, posesti, nadškofija deluje v podnajemu …

      Jankovići pa prisilna poravnava, odpis 95 odstotkov dolgov in gremo naprej …

  1. Dober pogled nam je podal Čakš na odpis dolgov.
    To se lahko dogaja samo v ENOPARTIJSKEM sistemu, kjer je vse v enih rokah – VLADA, TOŽILSTVO in SODSTVO.

    Za koga smo ustanovili Protikorupcijsko komisijo? Do sedanje (Štefanec je do sedaj še najboljši) komisije, pod vodstvom D. Kosa in G. Klemenčiča, so delovale tako, da so LEVICI pomagale zakrivati krajo in korupcijo. Prav drugače pa so delale z DESNICO, kjer so s svojim KONSTRUKTOM javno in LAŽNO OBTOŽEVALE ljudi iz desnega pola.

    Namesto KAZNI, kar bi za svoje sleparije morala dobiti Klemenčič in Kos, ki sta pomagala ZRUŠITI DESNO VLADO, sta oba bila celo nagrajena. S pomočjo KPK, medijev in USTAJNIKOV, je kjlemenčič postal celo minister za pravosodje, kar je pravi ABSURD. Kako je dajal na RTV lažne izjave !

    Tudi naša NACIONALKA, ki to ni – je bedna. Novinarji so dolžni zasledovati in nadzirati VLADO, v sedanjih primerih, pa se prej zaganjajo v opozicijo, kot v vlado.

    Vse to jasno kaže, da se je v resnici RESTAVRIRAL Titov sistem. Titovi ljudje so lahko pobijali in kradli, pa se jim ni nič zgodilo. Tako se tudi Jankoviču ne bo, ker on je “Titov in Tito je njegov”.

    Tako so včasih vzklikali: “Mi smo Titovi in Tito je naš” ! Toda pred 50 leti je nekdo v Sežani vseeno napisal na stavbo: “Mi smo NAŠI in Tito je TUJEC” ! V Ljubljani pa nimajo takih junakov !

    Franc, ob 21,o5
    Res je, kar ste napisali. NLB-leva banka, ni hotela Zvonovom niti REPROGRAMIRATI dolgov, ampak jih je enostavno PAHNILA v stečaj.
    Levim prijateljem in njihovim podjetjem, pa je kredite BANKA odpisovala in “delala bančno luknjo”, ki smo jo vsi sanirali.
    Taki, kot debela berta, pa z LAŽMI, stvari obračajo in hočejo LEVE SLEPARIJE, naprtiti POŠTENIM ljudem in v primeru Zvonov Cerkvi. Že večkrat je bilo pojasnjevano, da je prav Cerkev tu velika žrtev.

    Debela berta – zakaj ne zahtevaš, da Ljubljanska banka javno objevi, kdo ji denarja NI VRNIL. Če bi to objavili, bi bilo jasno VIDNO, da je LEVICA KRADLA in ta praksa se nadaljuje, posebno sedaj, ko ima že nakaj zaporednih vlad LEVICA.

    Samo čakamo lahko, kdaj se bo levica sama sebe “potolkla”, kajti sigurno si niso vsi enako napolnili žepov. Ko se bodo tega zavedali, da bodo tudi VNUKI komunistov plačevali KRAJO BANK, se bodo mogoče “prebudili”. Taki, kot Jankovič, pa imajo vsega dovolj in bo dovolj tudi za njihove PRAVNUKE.

  2. ,« Vlada Alenke Bratušek je v začetku leta 2013 predlagala zakon, ki je še do neke mere ščitil upnike. »Za sprejem zakona je glasovalo 84 poslancev DZ RS,« je povedala ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek

    Damjan Janković je v TV Dnevniku 6. Septembra na nacionalni RTV glede zakona, ki je omogočil odpis 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini, povedal :»Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza«.
    V TV Dnevniku je bilo tudi povedano, da je bila zaradi takšne odločitve sodišča v Državnem zboru okrogla miza »Temelji pravne države«, na kateri so se predstavniki vseh treh vej oblasti spraševali, ali smo pred zakonom res vsi enaki. Ministrica za pravosodje Andreja Katič je nakazala, da na ministrstvu razmišljajo o spremembi insolvenčnega zakona. Dejala je: »Mi ves čas spremljamo, ali pri izvajanju zakonodaje prihaja do kakršnih koli anomalij v praksi in dajemo predloge in pobude za spremembe.«
    Zanimivo pa je mnenje predsednika vrhovnega sodišča Damjana Florjančiča, ki je dejal: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, če sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.«
    Janković je tako lahko izkoristil zakon za odpis večmilijonskega dolga v treh podjetjih in sodišče je to potrdilo.
    Ministrica Alenka Bratušek pa je poudarila, da je tisti, ki izvaja zakone, ko vidi, da se zakon zlorablja, menda dolžan ukrepati.
    Ali smo res vsi enaki pred zakonom?
    Ali torej niti sodišče niti ministrstvo za pravosodje ni zaznalo, da se zakon izkorišča in se oškoduje upnike?
    Zakaj politika ni pravočasno ukrepala in spremenila zakona, da bi zaščitila upnike in podizvajalce?
    Ali ni sodišče, ki izvaja takšen zakon in vidi, da se zakon zlorablja, dolžno ukrepati, kot pravi ministrica Alenka Bratušek?
    Ta odgovor je oz. usoden za delovanje pravne države, ki močno zanima državljane!
    Kdo in kaj bo Ministrici Alenki Bratušek odgovoril, ministrica za pravosodje Andreja oz. predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič?
    Upam da bodo mediji oz. novinarji vztrajali in od vlade oz. politike pridobili ta odgovor in ga objavili.

    https://www.dnevnik.si/1042908050/mnenja/odprta-stran/damjan-jankovic-ima-prav

  3. Kakor koli obrnemo in obračamo, nedotakljivega župana “najlepšega mesta na svetu” Zorana Jankovića in njegovo nedotakljivo za javnost bankrotirano družinsko dinastijo je z veliko večino glasov med politično-mafijsko varovano “elito” nedotakljivih postavilo prebivalstvo Ljubljane, volivci, ki so oddali svoj glas in še posebej oni, ki se volitev ne udeležujejo.
    A k statusu nedotakljivosti ne glede na domnevne poslovne, finančne, spolne in druge prekrškovne in kazenske delikte ter očitne verižne nezakonitosti in nemorale jankovićeve dinastije so odločilno prispevali karizmatični udeleženci znamenite procesije “voditeljev ljudstva” na ljubljanski Magistrat, v kateri so se pred leti družno pred obličjem samopašnega ljubljanskega mogočneža znašli tako zadnji predsednik ZKS, prvi demokratično izvoljeni Predsednik RS ter dosmrtni šef ilegalnega političnega Foruma 21 Milan Kučan kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta RS in soustanovitelj pomladne koalicije Demos dr. France Bučar in še dva ducata njunih znanih in zvestih političnih sledilcev, vse do pogrošnih zabavljaških zvezd, kot sta npr. Magnifico in Zoran Predin.
    Poleg neformalnih vrhov vladajoče kleptokracije oz. politično-kriminalne “ugrabljene države”, ki suvereno in mogočno obvladujejo in nadzirajo tako pristojne organe zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti kot tudi osrednja medijska trobila, dajejo ljubljanski dinastiji nedotakljivih jankovićev polno podporo tudi brezštevilne t. i. nevladne organizacije s področja kulture, prostovoljstva in civilnodružbenih gibanj nasploh, ki si jih je župan spretno podredil s sredstvi davkoplačevalcev, da so tiho in da vladajoči dinastiji v “najlepšem mestu na svetu” ponižno ter sladkobno “pokadijo” v čast, ko je treba.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime