Odprto pismo mostarskemu škofu: Oče, prepozno je ubijati Medžugorje!

(Vir foto: http://www.medjugorje.hr)

Besede nadškofa območja Mostar-Duvno Radka Periča, da se Marija v Medžugorju nikdar ni prikazala, so močno odmevale tako v domači kot mednarodni javnosti.

Zaprepadenost številnih nad njegovimi besedami je v odprtem pismu povzela raziskovalka fenomena Medžugorja Darija Škunca Klanac, ki je o tem (domnevnem) svetišču napisala štiri knjige.

Avtorica pravi, da je prepozno ubijati Medžugorje z namenom prikrivanja zdravih začetkov Marijinih prikazovanj v tem hercegovskem kraju. 

“V trenutku, ko v Medžugorje prihaja papežev odposlanec, mu želite zadati smrti udarec!”

V začetku pisma Darija Škunca Klanac pove, da je poslušala posnetke osemnajstih razgovorov z vidci, opravljenimi v juniju 1981. Po njenih besedah se je sama od vsega začetka izogibala senzacionalizmu, a je vseskozi ostala prepričana v njihovo iskrenost in resnicoljubnost.

Škofu pravi, da je fenomen Medžugorja prepozno ubijati, saj je “tako narasel in prinesel toliko pozitivnih sadov, da je povsem čudno zanikati rojstvo deteta, ko pa je tukaj, pred očmi vsega sveta, raste in vstopa v fazo zorenja.”  

Periču očita, da njegovo pisanje, objavljeno tik pred prihodom posebnega papeževega odposlanca, deluje vsiljivo, kot da bi ga želel dočakati s sporočilom:“resnica o medžugorskih prikazovanjih je znana, o tem sem vam povedal vse in vam ni potrebno kaj posebnega proučevati.”

V nadaljevanju avtorica izpostavi škofove besede glede Marijinega obnašanja, ki naj ne bi bilo v skladu s prikazovanji, ki jih Cerkev priznava kot pristna. Spomni, da so skeptični preiskovalci prikazovanj špekulirali, da so si otroci zgodbo izmislili potem, ko so brali knjigo o Lurdu, od kod naj bi prihajale tudi številne podobnosti med njihovimi pričanji in pričanji lurške Bernardke.

A sama pravi, da so jo ta ujemanja dodatno prepričala v pristnost medžugorskih prikazovanj.

“Vendar, po vašem načinu razmišljanja bi se morali vprašati kakšna je to Marija, ki se je prikazovala v Lurdu. Glede na vašo enostransko analizo zaključujem, da tudi Lurd ni bil resničen,” očita škofu.

V nadaljevanju opisuje lurdško prikazovanje: “Marija prvi dan samo kima in z Bernardko moli Slava očetu, nato pa naglo izgine. Drugi dan Bernardka poškropi Marijo z blagoslovljeno vodo, ta se nasmeji in ostane. V Medžugorju se je to zgodilo tretji dan. Tretjega dne Bernardka prikazen prosi,  če ji lahko pove svoje ime. Božja mati se samo nasmeji in ne odgovori…”   

Darija Škunca Klanac še opisuje izkušnjo z glavnim proučevalcem Lurda, očetom Laurentinom, ki jo je pri raziskavah spodbujal in tudi napisal predgovor za francosko izdajo njene knjige. Čeprav se v vsemu nista strinjala, jo je opogumljal, da nadaljuje s svojim delom. Glede odnosa do Medžugorja danes pa je po njenih besedah dejal, da bi bil v takšnem vzdušju tudi Lurd težko potrjen.

“Pa Lurško Marijo danes spoštuje tako škof Perič kot papež in ves verni svet,” argumentira avtorica.

V drugem delu svojega pisanja navaja dobeseden prepis posnetka pričanja takrat desetletnega vidca Jakova in škofa Periča sprašuje, od kod otroku pogum, da je pripravljen umreti za tisto kar je videl. “Pred duhovniki, ki so ga temeljito izpraševali s predpostavko, da je mlad in bo prišel sam sebi v nasprotje, se ni dal niti malo zmesti. Podobno so odgovarjali tudi drugi vidci, trdni v prepričanju, da videvajo Marijo.”  

Šele ko bi dobila odgovor na to vprašanje, bi se po njeno lahko začeli pogovarjati o “dobrih sadovih” Medžugorja. “Tovrstnih pričevanj ni konca in številna izpraševanja svetovnih strokovnjakov s področja medicine, psihologije, psihiatrije, sociologije, antropologije, neurologije, fizike in tudi teologije, dokazujejo objektivnost tukajšnjega dogajanja.”

Darija Škunca Klanac svoje pismo škofu Radku Periču zaključuje s citiranjem besed papeževega odposlanca, “zares neoporečnega in objektivnega opazovalca,” ki je za nek italijanski medij letos dejal:

“Sadovi vere so po mojem pozitivni. S tem mislim na molitve, evharistijo, post in pokoro, saj vse to poganja poglabljanje vere. V Medžugorju se ljudje vračajo k zakramentom, spreobračajo, povsem spremenijo način življenja, sodelujejo v evharističnem slavju, spovedi, dogajajo se ozdravljenja. Vse to se v Medžugorju dogaja in tega ne moramo zanikati, niti s pastoralnega vidika ignorirati.”

5 komentarjev

  1. Katolištvo je izjemno široko polje, v njem pa imaš od podna pa do nebes. Pri tem včasih spregleda svoje lastne svetnike, ki jih je v njihovem času Cerkev dodobra namučila in koga celo v rani grob spravila. Ena od njih, F. Kowalska, v svojih zapisih opomni, da je treba gledati tudi rezultate eventualnih milosti. In papež Pavel II. jo je posvetil ter vedno njene besede premišljeval. Rezultati Međugorja so izjemni in bolj ko se bo kak klerik vanje spotikal, hitreje ga bo zgodovina očrnila. Vsaka stara zgodba o kakem svetniku ima tudi črne figure, ki so mu nasprotovali in tudi ta zgodba potrebuje neumneže, da bo resnica še bolj bleščeča.

    So pa južni škofje včasih hudo samozavestni, najbrž po dobri porciji pečenke? Javno negirati možnost, da so bili otroci resnično izbrani? Le kdo je tako nor? Naši škofje bi bili zagotovo tiho naslednjih 200 let in v tem je velika modrost: naj sveta Mati govori, če sam ne vem kaj dosti.

    In zdaj prihaja komisija? Z natezalnico, podaljšano za odrasle?

    • Strinjam se, da je kot kraj molitve, ki ljudi napolnjuje z duhovno močjo, Međugorje res lep dar. Da se pa malce počaka ni nič narobe.

      Problem je – kolikor jaz spremljam zadeve – ker želijo nekateri preko Međugorja zmanjšati pomen ostalih pomembnih romarskih središč. V ameriških katoliških krogih tako Međugorje obtožujejo, da želi odvzeti pomen Fatimi in Fatimski Mariji, ker pač se s tem zapostavlja fatimske prerokbe in še posebej nujnost posvetitve Rusije Mariji in njenemu brezmadežnemu srcu.

      Nasploh je zanimivo: katoliki iz ZDA dajejo velik pomen trem romarskim središčem: Fatimi, Lurdu in Composteli. Pri Italijanih je Međugorje kar priljubljeno, ampak oni imajo seveda še romanja k p. Piju, recimo. Pri Slovencih imam občutek, da se zmanjšuje (namermo?!?!) pomen Brezij in spodbuja Međugorje. Nekateri spodbujajo tudi Kurešček.

      Sam nad Međugorjem nekega velikega navdušenja nimam spoštujem pa to, da nekaterim ljudem pač veliko pomeni.

  2. Mislim, da je čisto brez veze kaj bodo cerkveni mogočniki rekli, celo to ni bistveno, ali se je Marija res prikazovala, ali ne. V Međugorju se je toliko molilo, da je kraj prepojen z molitvijo in zato SVET. Prav zaradi tega pa Gospodu ljub in zato se dogajajo čudeži in spreobrnjenja. Zato bo velika Božja pot ostala, pa če jo bo Cerkev priznala, ali NE !!!!!!!!!!!!!!!!!!

  3. Vem, da ima satan veliko moč, tu ni kaj na široko drenjati pameti in dejstev.
    AMPAK.
    Da obstaja škof pod vplivom pekla, tega pa ne bi sanjal niti v najhujši mori.
    Tolažim se, da je toliko bebast, da niti do tam ni prišel, da bi ga lahko hudič sploh vzel v aktualen obzir.
    Vem, da je jeza in šok, ko bereš, kar sem bral, da je blesavil za javnost in resnično upam, da je bil dedec poln dalmatinskega Terana, pomešanega z Dingačem, najmočnejšim!
    BOG POMAGAJ UBOGIM NA DUHU!

Komentiraj