Odpor proti medijski zakonodaji je kot ustvarjanje viharja v žlici vode

Tino Mamić
Človek, ki nekoliko pozna vsebinske spremembe medijske zakonodaje glede javne radiotelevizijske hiše, je presenečen nad izjemnim gnevom, ki ga v domovini in tujini širijo najbolj bogati slovenski politiki in najbolje plačani slovenski novinarji.


Posnetek komentarja Blaža Podobnika je na voljo na koncu prispevka.




Malenkostno znižanje, za eno samo dvajsetinko dotacij, predimenzionirane RTVS namreč ne more ogroziti. Javna RTV hiša ima namreč še vedno komorni zbor in simfonični orkester, kar je sicer samo po sebi odlično, a financiranje obojega ni stvar televizije, ampak Ministrstva za kulturo. Javna RTV hiša plačuje celodnevni televizijski in radijski program za manj kot 2.300 ljudi, ki se štejejo k italijanski narodni manjšini. Zanje, za manj kot 2.300 ljudi, je dolga leta predvajala tudi ligaške nogometne tekme z italijanskim komentiranjem. Te tekme verjetno ni gledalo več kot deset ljudi, pa tudi če zraven štejemo še režiserja, komentatorja in montažerja.

Desetletja je trajalo, da so na televiziji nehali predvajati stare italijanske sinhronizirane filme, saj so italijanski uredniki v tem videli vojno napoved celotni manjšinski skupnosti. Še vedno pa bi v ukinitvi športne redakcije v italijanskem informativnem programu videli grožnjo holokavsta. 2.300 Italijanov bi namreč brez poročanja o športnih dogodkih slovenskih športnih lig v njihovi materinščini verjetno kar izumrlo.

Rezerve imajo na RTVS ogromno tudi v izkoriščenosti kadrov. Če tega uredniki ne verjamejo, naj vprašajo svoje slovenske kolege na italijanski RAI v Trstu, koliko njihovi novinarji naredijo prispevkov in kako to merijo. Ali pa naj vprašajo, kako merijo učinkovitost zaposlenih na POP TV.

Pred leti je med programskimi svetniki RTVS krožila resnična anekdota, da je novi šef prišel nekajkrat v pisarno nekega novinarja, pa je bila venomer prazna. Zato je na obešalnik za plašč nataknil stol. Da bi videl, če zaposleni novinar sploh kdaj prihaja v službo. Po več kot dveh tednih se je spet oglasil, a stol je bil še vedno na obešalniku ...
Pravzaprav je lahko vladi žal, da zakon ni bolj radikalen. Večjega hrupa kot so ga, kritiki doma in na tujem tako ali tako ne bi mogli zagnati.

Veliko hrupa z minimalne spremembe


Zaradi teh malenkostnih sprememb, ki se obetajo na RTVS, je ves vik in krik na bruseljskih parlamentarnih hodnikih in po ljubljanskih ulicah, izrazito pretiran. Mogoče se sicer bojijo, da bi sprejem tega zakona opogumil premierja Janeza Janšo, da bi spodbudil referendum o RTV prispevku. A večina kritikov ne pozna toliko politike (velikokrat niti zdrave kmečke logike ne) in gre bolj za razvajence, ki vidijo v vsaki omejitvi kakega privilegija tragedijo.

Pravzaprav je lahko vladi žal, da zakon ni bolj radikalen. Večjega hrupa, kot so ga, kritiki doma in na tujem tako ali tako ne bi mogli več zagnati. Spremembe pa so v resnici minimalne in brez večjih posledic. S kapljico ceta pač ne moreš očistiti gore posode. Če z njo pomiješ dva umazana krožnika, nisi naredil nič, saj lonci ostajajo zapackani od zapečene paradižnikove omake.

Dejansko so najbolj smešni levičarski politiki. Tri desetletja imajo že prevlado v parlamentu, le tu in tam s kako kratko pavzo (Peterle-Bajuk-Janša-Janša-Janša). Večkrat so imeli tudi tako večino, s katero so lahko spreminjali ustavo. Zakaj torej niso že davno spremenili medijske zakonodaje? Zakaj bo zdaj Tanja Fajon, samooklicana voditeljica (po nemško fuehrer), kot opozicijska poslanka vlagala medijski zakon? To je res smešno. Pravzaprav neumno.

Je pa res, da javnost teh neutemeljenih, mestoma pa tudi povsem neumnih argumentov, ne opazi. Zakaj? Zato, ker v medijih vlada levi monopol. Kako? Poglejmo primer.

Programski standardi RTVS jasno opredeljujejo uravnoteženost poročanja. Zato bi morala o določeni temi govoriti vedno dva tabora, oba v približno enakem obsegu. Tak je duh programskih standardov, pa tudi vse svetovne medijske zakonodaje. Pravzaprav je to duh same demokracije. Na Radiju Slovenija pa so priredili omizje, na katerega so povabili naslednje ljudi: predstavnik ministrstva za kulturo Ivan Oven, direktor Radia Slovenija Mirko Štular, direktor STA Bojan Veselinovič, Primož Cirman iz Društva novinarjev, Igor Pirkovič iz Združenja novinarjev in publicistov ter strokovnjak za medije Marko Milosavljevič.

Najprej se človek vpraša, ali je primerno, da na omizju o zakonu, ki je kritičen do RTVS, nastopita dva zaposlena iz RTVS, eden od njiju pogovor celo vodi. Ko potem preštejemo sogovornike, vidimo, da je med povabljenimi samo en zagovornik zakona. Zraven lahko prištejemo še predstavnika ZNP, ki je predlagal dopolnitve zakona, se pa z novostmi strinja. Vsi drugi so ostri kritiki novega zakona. Razmerje je tako 5 proti 2.

To je zelo daleč od vsake transparentnosti in poštenosti. Kritiki zakona so namreč imeli še več kot dvakrat več medijskega prostora kot zagovornika zakona.

Nič čudnega torej, če politkolesarji skupaj s člani Levice in SD na ljubljanskih ulicah kričijo »RTVS je naša«. Prav imajo. Kljub zakonu bo njihova tudi ostala.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Politiki bi kar sami opravljali delo novinarjev v podkastih, hkrati pa bi ga njim kar se da omejili z zakonom o medijih
  • 17. 01. 2024
Novo šikaniranje »depolitizirane petnajsterice« na RTV? Sindikat opozarja na nezakonita ravnanja uprave
  • 18. 01. 2024
Incident pred RTV: Rupar poziva Drnovška k odstopu, ta vztraja: "Še ena v vrsti perverznih stvari, ki si jih Rupar lahko zamisli." Kaj Rupar obljublja grafitarju?
  • 20. 02. 2024