Odpor proti medijski zakonodaji je kot ustvarjanje viharja v žlici vode

Tino Mamić
15

Človek, ki nekoliko pozna vsebinske spremembe medijske zakonodaje glede javne radiotelevizijske hiše, je presenečen nad izjemnim gnevom, ki ga v domovini in tujini širijo najbolj bogati slovenski politiki in najbolje plačani slovenski novinarji.

Posnetek komentarja Blaža Podobnika je na voljo na koncu prispevka.

Malenkostno znižanje, za eno samo dvajsetinko dotacij, predimenzionirane RTVS namreč ne more ogroziti. Javna RTV hiša ima namreč še vedno komorni zbor in simfonični orkester, kar je sicer samo po sebi odlično, a financiranje obojega ni stvar televizije, ampak Ministrstva za kulturo. Javna RTV hiša plačuje celodnevni televizijski in radijski program za manj kot 2.300 ljudi, ki se štejejo k italijanski narodni manjšini. Zanje, za manj kot 2.300 ljudi, je dolga leta predvajala tudi ligaške nogometne tekme z italijanskim komentiranjem. Te tekme verjetno ni gledalo več kot deset ljudi, pa tudi če zraven štejemo še režiserja, komentatorja in montažerja.

Desetletja je trajalo, da so na televiziji nehali predvajati stare italijanske sinhronizirane filme, saj so italijanski uredniki v tem videli vojno napoved celotni manjšinski skupnosti. Še vedno pa bi v ukinitvi športne redakcije v italijanskem informativnem programu videli grožnjo holokavsta. 2.300 Italijanov bi namreč brez poročanja o športnih dogodkih slovenskih športnih lig v njihovi materinščini verjetno kar izumrlo.

Rezerve imajo na RTVS ogromno tudi v izkoriščenosti kadrov. Če tega uredniki ne verjamejo, naj vprašajo svoje slovenske kolege na italijanski RAI v Trstu, koliko njihovi novinarji naredijo prispevkov in kako to merijo. Ali pa naj vprašajo, kako merijo učinkovitost zaposlenih na POP TV.

Pred leti je med programskimi svetniki RTVS krožila resnična anekdota, da je novi šef prišel nekajkrat v pisarno nekega novinarja, pa je bila venomer prazna. Zato je na obešalnik za plašč nataknil stol. Da bi videl, če zaposleni novinar sploh kdaj prihaja v službo. Po več kot dveh tednih se je spet oglasil, a stol je bil še vedno na obešalniku …

Pravzaprav je lahko vladi žal, da zakon ni bolj radikalen. Večjega hrupa kot so ga, kritiki doma in na tujem tako ali tako ne bi mogli zagnati.

Veliko hrupa z minimalne spremembe

Zaradi teh malenkostnih sprememb, ki se obetajo na RTVS, je ves vik in krik na bruseljskih parlamentarnih hodnikih in po ljubljanskih ulicah, izrazito pretiran. Mogoče se sicer bojijo, da bi sprejem tega zakona opogumil premierja Janeza Janšo, da bi spodbudil referendum o RTV prispevku. A večina kritikov ne pozna toliko politike (velikokrat niti zdrave kmečke logike ne) in gre bolj za razvajence, ki vidijo v vsaki omejitvi kakega privilegija tragedijo.

Pravzaprav je lahko vladi žal, da zakon ni bolj radikalen. Večjega hrupa, kot so ga, kritiki doma in na tujem tako ali tako ne bi mogli več zagnati. Spremembe pa so v resnici minimalne in brez večjih posledic. S kapljico ceta pač ne moreš očistiti gore posode. Če z njo pomiješ dva umazana krožnika, nisi naredil nič, saj lonci ostajajo zapackani od zapečene paradižnikove omake.

Dejansko so najbolj smešni levičarski politiki. Tri desetletja imajo že prevlado v parlamentu, le tu in tam s kako kratko pavzo (Peterle-Bajuk-Janša-Janša-Janša). Večkrat so imeli tudi tako večino, s katero so lahko spreminjali ustavo. Zakaj torej niso že davno spremenili medijske zakonodaje? Zakaj bo zdaj Tanja Fajon, samooklicana voditeljica (po nemško fuehrer), kot opozicijska poslanka vlagala medijski zakon? To je res smešno. Pravzaprav neumno.

Je pa res, da javnost teh neutemeljenih, mestoma pa tudi povsem neumnih argumentov, ne opazi. Zakaj? Zato, ker v medijih vlada levi monopol. Kako? Poglejmo primer.

Programski standardi RTVS jasno opredeljujejo uravnoteženost poročanja. Zato bi morala o določeni temi govoriti vedno dva tabora, oba v približno enakem obsegu. Tak je duh programskih standardov, pa tudi vse svetovne medijske zakonodaje. Pravzaprav je to duh same demokracije. Na Radiju Slovenija pa so priredili omizje, na katerega so povabili naslednje ljudi: predstavnik ministrstva za kulturo Ivan Oven, direktor Radia Slovenija Mirko Štular, direktor STA Bojan Veselinovič, Primož Cirman iz Društva novinarjev, Igor Pirkovič iz Združenja novinarjev in publicistov ter strokovnjak za medije Marko Milosavljevič.

Najprej se človek vpraša, ali je primerno, da na omizju o zakonu, ki je kritičen do RTVS, nastopita dva zaposlena iz RTVS, eden od njiju pogovor celo vodi. Ko potem preštejemo sogovornike, vidimo, da je med povabljenimi samo en zagovornik zakona. Zraven lahko prištejemo še predstavnika ZNP, ki je predlagal dopolnitve zakona, se pa z novostmi strinja. Vsi drugi so ostri kritiki novega zakona. Razmerje je tako 5 proti 2.

To je zelo daleč od vsake transparentnosti in poštenosti. Kritiki zakona so namreč imeli še več kot dvakrat več medijskega prostora kot zagovornika zakona.

Nič čudnega torej, če politkolesarji skupaj s člani Levice in SD na ljubljanskih ulicah kričijo »RTVS je naša«. Prav imajo. Kljub zakonu bo njihova tudi ostala.

15 KOMENTARJI

  1. Odličen komentar. Danes, ko sem prihajal v službo in poslušal jutranji dnevnik slišim kako je največja napaka te vlade, ko odpira ideološke teme. Ja, za božjo voljo, ko se pogovarjate o ekonomiji, o politiki, tudi o organizaciji šolstva, zdravstva, so to vedno ideološke teme. Če pa ljubljanski kolesarji in kulturniki, ki v gatah skačejo po Ljubljani hočejo imeti svojo TV, pa naj bo to JRTV , naj jo financirajo in naj jo imajo. Ne vem, zakaj želijo, da bi jaz plačeval to, česar ne rabim in kar me kakšenkrat celo žali.

    • Hecno je to, da ko se z njimi pogovarjaš, hitro zmanjka argumentov in kar sam porinejo naprej neko ideološko temo ali delitev. Na primer se pogovarjaš o ekonomskih dosežkih vlade in po 2 komentarjih že pristanejo na delitvah partizani-domobranci, demokrati-orbanovci, …

    • Res je, gospod Lojze.

      Karkoli bi hotela ta vlada izboljšati, kričijo Levičarji, da je IDEOLOŠKA tema.
      V tem imajo celo prav, kajti vse je bilo FORMIRANO na Komunistični IDEOLOGOJI iz leta 1945, tako sodstvo, šolstvo ….. in mediji.
      Ta ki bi stvari postavil na NORMALNI NIVO, ni diktator, ampak le izvajalec- SANACIJE, kot se za demokracijo spodobi.

      Pri nas je še vedno vse v KOMUNISTIČNIH rokah, kar vidimo vsakokrat, ko bi hotela Desno-sredinska vlada delati.
      Komunisti, ji enostavno preprečujejo delati, celo SLOVENSKO VOJSKO in državne proslave Levica napada.

      Če je kaj nujno, je spremeniti vodstvo RTV, da bi ta medij postal res Nacionalka in ne le Komunistično trobilo.

  2. Tino izjemna priložnost, da vlada upošteva tvoje predloge o dveh RTV levi in desni.
    Naj vlada torej oblikuje še desno RTV. Država naj vsaki nameni polovico sredstev.
    Konec leta naj se podeli nagrada tisti, ki bo poročala malo bolj pošteno in objektivno ter bo bolj zavezna dejstvom in resnici, kot ideologiji. O nagradi bo odločala sredina, ki jo levi in desni ekstremisti vedno pozabljajo čeprav predstavlja več kot 50% državljanov.

  3. Tudi v včerajšnjem Studiu ob 17. uri na 1. programu Radia Slovenija so bili v razpravo o medijski zakonodaji oz. o obrambi javnega medija pripuščeni le prof. dr. in akademik Slavko Splichal s FDV, večni funkcionar z RTVS in mednarodne organizacije EBU Boris Bergant ter spletni poznavalec in analitik medijev srednje generacije Lenart Kučič.
    Skratka, temeljno načelo, da je potrebno k demokratičnim javnim razpravam pritegniti tudi “drugo” in “tretjo” interesno oz. nazorsko stran, skratka zadostiti temeljnemu predpogoju profesionalnega, nepristranskega in poštenega žurnalizma, je za urednike in državne uslužbence na Radiu Slovenija še vedno “španska vas”.
    Kritiki predlagane zakonodaje s strani Simonitijevega ministrstva za kulturo, ki večinoma predlogov niso niti prebrali (pomenljivo je, da še vedno govorijo o treh zakonskih predlogih, in med njimi zgolj o javnem zavodu RTVS, čeravno gre za štiri), imajo seveda prav, da je bila prvotno ponujena “javna razprava” nedopustno kratka in nikakor vredna razvite demokracije, ter da se predlagatelji niso prav nič potrudili za tehtne strokovne analize in iz njih izpeljane utemeljene strateške cilje ter ukrepe, katerim naj bi služile oz. h katerim naj bi vodile ponujene spremembe medijske zakonodaje.
    Nasprotnikom predlagane in ponujene medijske zakonodaje se je pravzaprav zelo udobno boriti proti zakonodaji, ki ne premore osebnostno in strokovno prepoznavnih zagovornikov iz vrst medijskih teoretikov in praktikov in katere predlagatelj je zapravil vse možne informacijske ter animacijske prednosti z nerazumljivo in nerazumno gesto, da je predloge zakonodaje popolnoma pasivno, distancirano in odtujeno objavil zgolj na spletu – brez spremljevalnih pojasnil, izhodišč, usmeritev in brez razločne in odločne geste, komu in zakaj naj služi ravno ta in ravno taka zakonodajna usmeritev. Urca zamujena, ne vrne se nobena, nas uči ljudska modrost, ki bo najbrž pozno in prepozno presvetlila tudi ministra Simonitija s sodelavci.
    Brez dvoma bo zaradi “napačnih korakov” v izhodiščih priprav nove zakonodaje mnogo več in preveč nepotrebnih besed in konfliktov, mnogo preveč frontalnega boja na izmišljeni črti med “našimi” in “njihovimi”, med “naprednjaki” in “nazadnjaki”, med branilci “statusa quo” ter med “demokrati/pluralisti”. In bojim se, da se bo ponovno “tresla gora” ter se bo iz vsega tega puhlega in praznega besedovanja rodila morda komaj virtualna “miš”.
    Tistim, ki kričijo in besnijo, da “naše javne RTVS ne dajo”, bi pa veljalo postaviti le eno vprašanje: kdo jim jo je in kdaj jim jo je kdo prepustil v last, vodenje in upravljanje?
    Kako si egocentrični mitomani javnega zavoda predstavljajo popolno oblast nad javnim medijev v družbi, ki je po veljavni ustavi in zakonodajno svobodna, demokratična, pluralna ter v kateri ni mogoča in ni dopustna prevlada ali nadoblast ene družbene skupine nad drugimi ali proti drugim?

    • Dober predlog.
      Ti, ki kričijo: “RTV je naša”, naj pokažejo POSESTNI LIST, kjer bo razvidno, kako so prišli do tega lastništva. Ali so jo dobili z DEDIŠČINO, ali z NAKUPOM.

      Če so jo kupili, je njihova in je mi nimamo dolžnosti plačevati.

      Če pa so jo “podedovali” od “očetov Komunistov”, potem pa morajo plačati tudi vse dolgove komunizma, vključno s poboji ki jih še vedno opevajo na proslavah ZZB!

      • Kraševka, ni jim potrebno dokazovati, da je RTV njihova.

        Samo prisluhni njihovim informativnim in političnim pogovornim oddajam, če jih ne vodita Možina ali Pirkovič, pa ti bo takoj jasno, čigava je ta javna hiša.

  4. Bravo Aktiven!
    Samo žal je bilo v minulem obdobju, čeprav redko na oblasti, zamujenih že veliko priložnosti in mi ni vedno jasno zakaj? Ali pač ne razumem logike SDS-a

  5. Izposojeni tvit:

    “Tale Bergant je naravnost neverjeten.

    Pravi, da je bila slovenska ekipa v Bruslju zelo uspešna, a Janše niti enkrat ne omeni.

    Vidite, to je “primer objektivnega” obveščanja. Ni lagal, le molčal je.

    Skratka, po njegovem je “ekipa” delala, JJ pa se je 3 dni skrival po bifejih.”

  6. Silvo, otrok normalno shodi okoli enega leta starosti. Če se ga ves čas spotika, muči in strada, mu morda celo nikoli ne bo uspelo shoditi. Toliko o logiki SDS – a, ki je v pogojih v kakršnih je kratek čas bila na oblasti, naredila presneto veliko.Merljivo! Pozabljate, da smo še daleč od normalnosti glede demokracije.Nihče od vladajočih nam doslej ni polagal računov. Pa jih bo potrebno, če hočemo kdaj dozoreti.

  7. Količinska analiza TV dnevnika javnega zavoda TV Slovenija je otipljivo in dokazljivo pokazala, da zasedajo politiki aktualne parlamentarne “protijanšistične” opozicije 7-krat (z besedo: sedemkrat!) več programskega časa v Dnevnikih državne oz. “protijanšistične” TVS od politikov vladajoče desno-sredinske koalicije.
    Zadnji kronski dokaz za neprofesionalno diskriminatoren odnos “protijanšističnega” IP uredništva TVS (Manice Janežič Ambrožič) do Janševe vlade je bil prvi pogovor o “zgodovinskem izplenu” pogajanj, na katerega voditelj Odmevov Boris E. Bergant ni povabil prvega pogajalca in premiera Vlade RS Janeza Janšo, ampak njegovega nekdanjega tožnika, nekdanjega prvaka izpuhtele LDS in nekdanjega premiera predčasno razpuščene Vlade RS dr. Antona Ropa.
    Menedžerji in uredniki na javni RTV Slovenija naj si pozorno ogledajo imenitno ameriško biografsko serijo Najglasnejši glas, da se bodo nemara končno tudi sami prepoznali v fikcijskem ogledalu ameriške medijske resničnosti, kjer mediji že dolgo niso več le neodvisni, nevpleteni in objektivni “mediji posredniki, posredovalci”, ampak so preživetveno prevzeli vlogo “ustvarjalcev” novic, ocen, politik, resničnosti, se pravi aktivno in nujno pristransko vlogo bojevnikov na eni od političnih/ideoloških/interesnih/kapitalskih front.
    Profesionalno nedopusten in demokratično škodljiv zdrs med agitacijsko-propagandistične aktivistične in tendenciozna protagoniste političnega boja “vseh proti vsem” si je privoščilo tudi poslovno in programsko vodstvo javnega zavoda RTV Slovenija, ki nikakor ni več zgled profesionalnega, neodvisnega, kritično do vseh distanciranega medija – posrednika objektivne kompleksne in pluralne politične in socialne resničnosti. Žal!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime