Odnos mlade generacije do državljanske aktivnosti, demokracije in politike

V drugem članku o raziskavi ICCS 2016 se ukvarjamo s tem, kako so se naši učenci pripravljeni angažirati v političnem procesu.

Bodo otroci ob polnoletnosti na volitvah poskrbeli za višjo volilno udeležbo, kot jo trenutno dosegajo njihovi starši? So v primeru volilnih nepravilnosti pripravljeni sodelovati v akcijah, ki jih bo proti takšnemu ravnanju organizirala civilna družba? Gojijo učenci simpatije do določenih bolj skrajnih političnih akcij?


Ni se mogoče izogniti niti dejstvu, da anketa kaže tudi na pomanjkljivo zaupanje slovenskih učencev do določenih institucij. Bi lahko to pomanjkljivost rešil zgolj dodaten učni predmet, ali pa se težave morda lotevamo na napačnem koncu, torej tam, kjer pravzaprav nimamo resnih težav.

S strokovnega stališča predmet državljanska vzgoja slovenskim dijakom skoraj gotovo ne bi škodoval. Če pustimo ob strani debate o problemu umestitve dodatnega predmeta v srednješolske urnike, kjer zanj trenutno ni prostora, ostane dejansko največji problem ideologija predmeta. Tu bi imeli pisci učbenikov zelo težko delo, saj se pri pisanju le težko zagotavlja večini sprejemljivo nevtralnost.

Obenem so rezultati slovenskih učencev pravzaprav nadpovprečni in občutno boljši kot leta 2009. Glavni razlogi za skrb so drugje. Najdemo jih v vprašanjih, kako pripravljeni so sodelovati v določenih demokratičnih procesih.

Želja po sodelovanju na volitvah

Iz raziskave, v kateri so sodelovali osmošolci, je namreč nedvomno jasno, da imajo slovenski učenci do njih določen odpor.

Tako le 44,3 % slovenskih učencev pravi, da bodo zagotovo volili na državnih volitvah, podoben odstotek 42,9, velja tudi za lokalne volitve. Situacija se še poslabša, če se vprašanje dotika evropskih volitev. Učencev, ki bodo zagotovo volili evropske poslance je namreč le 15,7 %.

Še bolj skrb vzbujajoče rezultate dobimo, če povprašamo učence o njihovi pripravljenosti za kandidaturo na občinskih volitvah. To bi zagotovo naredilo le 7,6 % učencev. Le 4,1 % učencev bi se včlanilo v politično stranko. Nižja pripravljenost velja le še za angažiranje v sindikatih. Nekoliko večja je pripravljenost vključevanja v organizacije, ki imajo politične ali dobrodelne namene (zagotovo 9,6 %).

Učenci bi bistveno raje pomagali ljudem v lokalni skupnosti (zagotovo 20,1 %) ali se osebno zavzemali za varovanje okolja (33,1 %).

Aktivno državljanstvo

Državljansko angažiramo se lahko na  različne načine. Mogoče so tako radikalnejše oblike s pomočjo protestov, kot tudi nekatere demokratično povsem običajne in izredno zaželene, ki se tičejo stikov z izvoljnenimi predstavniki.

Uporabo ene od najbolj zaželenih oblik političnega angažiranja, stikov z izvoljenimi predstavniki, bi se zagotovo poslužilo 8,7 % učencev. Na miroljubnih zborovanjih bi jih sodelovalo 12,6 %. Medtem pa 7,2 % učencev napoveduje svojo gotovo udeležbo pri mazaških akcijah, 5,9 % pa pri protestnih, kjer bi zaustavili promet.

Ti rezultati so po navedbah raziskovalcev s Pedagoškega inštituta znatno pod povprečjem držav, ki sodelujejo v raziskavi. Tudi v državah, kjer je bilo državljansko znanje med občutno nižje od slovenskega, učenci ne izkazujejo tako nizke pripravljenosti za politično angažiranje.

Tu tako naletimo na dve vprašanji. Kaj je temu vzrok in ali bi dodatna državljanska znanja ta trend lahko obrnila.

Kronični problem nezaupanja

Odgovor na drugo vprašanje je lahko pritrdilen, učenci z boljšim državljanskim znanjem so zagotovo manj pripravljeni sodelovati v destruktivnih oblikah političnega boja, kot so mazaške akcije.

Ima pa slovenski politični proces večjo težavo drugje.

Tako slovenski vladi popolnoma zaupa približno 5 % učencev, občinskim oblastem okoli 9 %, sodiščem 22 %, policiji skoraj 39 %, političnim strankam približno 3 %, parlamentu 6 %, vojski približno 45 %, šolam okoli 31 %, Evropskemu parlamentu skoraj 16 %, Evropski komisiji pa 15,6 % naših učencev.

Medtem pa slovenski vladi sploh ne zaupa 17,6 % učencev, občinskim oblastem 7,6 %, sodiščem 6,9 %, policiji 5,2 %,  političnim strankam 18,9 %, parlamentu 17,8 %, Evropski komisiji 10,2 % in Evropskemu parlamentu 11,9 %.

Ti rezultati pa so v primerjavi z drugimi državami slabi, saj se tako parlament kot vlada ne prebijeta čez 50 % stopnjo zaupanja (popolnoma in srednje zaupam). Povprečje ICCS 2016 za vlado je 65% (Slovenija 49 %) in parlament 60 % (Slovenija 50 %) Obenem je trend glede na raziskavo iz leta 2009 padajoč. To pa za prihodnje sprejemanje političnih odločitev pomeni bistveno večjo oviro, kot pomanjkljivo državljansko znanje, saj so vse drznejše politične odločitve kmalu obsojene na neuspeh.

Obstaja pa med slovenskimi učenci nekoliko nadpovprečno zaupanje v sodstvo, in sicer 74 %, medtem ko je povprečje ICCS 2016 štiri odstotne točke nižje.