Zadnji teden je minil v duhu mehiških nadaljevank: Ves čas se dogaja neka drama, a nikoli se nič ne zgodi, razen čakanja na naslednjo epizodo. Na naslednjo epizodo so ta teden prestavili predstavitev novega plačnega stebra za plače zdravnikov, ti že napovedujejo stavko. Odmika se tudi dolgotrajna oskrba, ki ne bo uveljavljena 1. 1. 2024, kot so vladajoči volivcem obljubljali pred referendumom na to temo, temveč šele nekje sredi leta 2024, če bo tokratna časovnica res držala. Iz reform se norčujejo že sindikati, ki pravijo, da ne morejo komentirati tega, kaj je pesnik mislil, ko je pisal reforme.
Vlada medtem kar tekmuje, kdo bo napovedal več reform, po trenutnem štetju jih je napovedanih že osem, a realizacija prav vsake od njih se odmika v prihodnost. Je pa zato toliko bolj sedanja realnost gradnje kanalizacije na vodovarstvenem območju in tako predstavlja nevarnost za ljubljansko pitno vodo. Kmetje so se znova zbrali na protestu, tokrat vseslovenskem, slovenska delegacija pa je medtem modrovala na konferenci Združenih narodov o vodi. Minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan je kar v New Yorku oznanil, da vidi v projektu več prednosti kot tveganj, se je pa dva dni kasneje za zaustavitev gradnje zavzela predsednica Nataša Pirc Musar.
Če še ne vemo, kako nam bodo poskusili vsiliti višje davke, pa je nov paradoks tudi, da smo potrošniki znova obvezani k jemanju računov in tako nase prevzemamo del odgovornosti gospodarskih subjektov, da izdajajo račune, čeprav država hkrati kljub predvidenim kaznim obljublja, da teh ne bo. Račune pa izstavlja tudi Gibanje Svoboda. Od vseh, ki so jim »zrihtali« službo, zdaj pričakujejo prispevek stranki. Svoj del pozornosti in vpliva pa bi radi tudi nevladniki, ki so prepričani, da so ustoličili aktualno vlado. Jaša Jenull je ta teden postrojil vrh notranjega ministrstva.
Nekaj več enotnosti pa je pri obrambi, ki je ključna, saj se obrambne paradigme v svetu spreminjajo hitro. Amerika seli žarišče pozornosti v Evropo in v Pacifik, kjer največja grožnja postaja Kitajska, ki moči vse bolj odkrito združuje z Rusijo. Japonski premier je isti dan kot Kitajski predsednik Moskvo, obiskal Kijev in s tem še dodatno utrdil zavezništva tudi v Aziji, kjer se marsikdo sprašuje, ali bo naslednja Kitajska. Medtem pa ni jasno, kaj blokira Madžarskega predsednika Viktorja Orbana, da skupaj s turškim kolegom Erdoganom v NATO ne spustita Švedske. Kri pa se še vedno preliva v vojni v Ukrajini, ki ji kar ni videti konca.
Odmev tedna je oddaja, v kateri s kritično distanco pogledamo na dogodke preteklega tedna, jih pokomentiramo in jih postavimo v ustrezen kontekst. Tokrat sva teden za vas komentirala Rok Frelih in Peter Merše.
Lahko se tolažimo s tem, da, če bi bili izvolili sedanjo opozicijo, da nam vlada, da bi bilo bolje. A jaz v to dvomim. V ključnih zadevah ne bi bilo razlike. Če ne drugega, ta vlada in tista, ki je ni, pa bi lahko bila ( če) 20 let nakopičenih in zastaranih problemov ni mogoče več rešiti s kozmetiko ( tako na primer, kot je SDS s kozmetiko delala pokojninsko reformo). Za kaj več pa med narodom ni niti volje, niti soglasja. Samo za ilustracijo : naj mi nekdo razloži, kako narediti več družinskih zdravnikov, če se pa študentje za ta profil ne odločajo radi, če se tisti, ki bi se lahko, raje za kaj manj stresnega in na koncu, če je vsako leto manjša generacija otrok, potenciala, ki bi lahko študiral medicino. Gre za čisto matematičen problem: kako iz nič narediti veliko. Težka bo!
Hja, to je tako kot z ukrepi proti klimatskim spremembam. Ce bi vprasali ljudi, ce so za ukrepe, bi jih bilo 80% za. Ce bi jih pa vprasal, ce so potem tudi za to, da bodo hodili pes, namesto se vozili z avtom in da ne bodo vec “hodili na morje”, pa ne bi bil nobeden vec za to.
Friderik je zaćuda hotel po ovnikih povedati, da bo ta vlada in ta koalicijo tako razstavila državo, da bo še Janša potreboval najmanj dva mandata, da jo bo znova setavil in da bo sploh čemu podobna..
Govoriš kot rdečkarji: v socializmu smo se imeli krasno, zadnjih 30 let gre pa vse navzdol.
Btw, narediti veliko iz nič ni matematični problem. Je pa znabiti psihični.
Tohuvabohu, nič nisem govoril o tem, kako je bilo včasih vse bolje. Ni bilo.
Govoril si implicitno. Če nekdo reče, da je šlo zadnjih trideset let vse čedalje na slabše in da se težave kopičijo, je logičen sklep, da je prej bilo dobro. Druga možnost pa je, da pri tebi logika ne deluje.
Sicer me pa zanima, kakšen mejnik je bil pred dvajsetimi leti, ki jih omenjaš. Morda zato, da ne spominjaš na komanče?
Friderik, ampak pod tovarišem Titom, ljubičico bjelo, nam je bilo pa lepo, mar ne?
Gospoda Rok Frelih in Peter Merše, hvala za osvežitev spomina.
Ne veš ali bi se jokal, smejal ali preklinjal
Oblast je v razsulu, tekmujejo kdo bo bleknil ali storil večjo neumnost
To je hiša norcev, ki zaradi nekompetentnosti spominja na teater absurda, improvizacijo, Commedia dell’arte.
Kjerkoli se pojavijo, posamezno ali skupaj, nič ne povedo. Zadnja Tarča je to potrdila…
Še eno leto njihove oblasti ni minilo, pa je že vse narobe.
Gorje nam, če bodo dokončali mandat.
Slovenska “mehiška” nadaljevanka kaže na vso nesposobnost levakov, da bi naredili karkoli koristnega. Seveda le-ti vedno kažejo s prstom na desne vlade, češ da tudi one niso naredile čudežev, kar je sicer res. Se pa pri tem pozablja, da so desne vlade vedno imele vsaj eno ali celo dve levi stranki v vladni koaliciji, ki sta obvezno blokirali vsak poskus reform, ki bi pomenil odmik Slovenije od socializma.
Tako smo spet pri spoznanju, da ima narod takšno vlado, kakršno si zasluži in pretežno leve vlade smo si po letu 1990 izvolili čisto sami.
Ker je genialni minister za delo in druge zadeve Luka Mesec razglasil, da ima leto 54 tednov, pomeni, da si je vlada samovoljno in enostransko padaljšala mandat za osem tednov ali zaokroženo za dva meseca.
Ali glede na dosedanje deset mesečno vladanje vlade Roberta Goloba lahko sklepate in veste, koliko hudega in slabega lahko postori vlada v dodatnih dveh mesecih?!
Po genialnosti se z Luko mescem lahko med jagonim izborom ministrov primerja tudi minister Matjaž Han, ki je urbi et orbi ugotovil, da sta Španija in Portugalska otoški državi.
Saj se še spominjate, mar ne?
Malo za šalo, še bolj pa zares, sta se oba ministra približala Zoranu Jankoviću, županu nekoč slovenske Ljubljane, ki je trdil, da je bilo v novembru v Ljubljani 36 sončnih dni.