Od/ločiti se je dobro

mag. Srečko Hren
0

Naslov je verjetno za marsikoga nekoliko dvoumen, vsaj kar se tiče druge sintagme naslova  ločiti se je dobro, kajti odločiti se, je v življenju nujno, pomembno in potrebno in to vedno, tudi če tega nočemo. Ko se namreč nočemo odločiti, smo se tudi za to morali odločiti, da se nočemo odločiti.

Ločiti se pa se verjetno ni dobro, kajne. Gotovo pa je to odvisno od koga in česa se je ločiti dobro. Tudi na tem področju odrekanja najdemo in odkrijemo kar nekaj stvari, od katerih se je dobro, če ne že skoraj nujno tudi ločiti. A tudi za to je potrebna odločitev. Še posebej pa je upravičen dvom v naslovu, da se je ločiti dobro, ko pa vemo, da smo v katoliški Cerkvi znani in prepoznani tudi po tem, da je zakon neločljiva zveza moža in žene.

V zadnjem času pa človek niti ne ve, kaj od tega bi moral bolj poudarjati, ali to, da je neločljiva zveza, ali to, da je zakonska zveza, zveza med moškim in žensko.

Kar je Bog združil …

Kakor koli že, z uvodom napeljujem tudi na Jezusove besede v evangeliju, ki jih beremo prav na današnjo nedeljo in govorijo o misli Boga na moža in ženo in ki ju je v svoji stvariteljski moči kot táka tudi ustvaril. Evangelij prav tako spregovori o pomembnosti nepremakljivosti oziroma ‘nepremislitvi’ (v smislu: ne premisliti si/se) vsake odločitve, še posebej pa odločitve, ko gre za odločitev za zakonsko zvezo.

Če se od onih stvari ločimo, od katerih se moramo, potem se nam ni bati, da se bomo ločili od tistih, od katerih se ne smemo.

V življenju namreč morajo obveljati nekatere stvari in odločitve – kakor radi rečemo – da držijo kot pribito. Strokovnjaki s področja razvojne psihologije bi danes temu rekli, da gre za tako imenovane temeljne življenjske odločitve. Ker gre torej na nekaterih področjih življenja in odnosov za táko vrsto odločitev, ki jih je po vrh vsega še težko (včasih skorajda nemogoče) spremeniti oziroma spreminjati, je pomembno, da so te temeljne življenjske odločitve prave.

O tem verjetno ni dvoma, kajti živimo le enkrat in ko se v življenju odločimo za pravo stvar in to delamo pravilno, je živeti enkrat čisto dovolj.

Ločiti se, da zaščitimo tisto, od česar se ne smemo ločiti

V naslovu sem seveda namigoval tudi na stvari od katerih se resnično moramo ločiti, da s tem zaščitimo tisto oziroma tiste stvari, od katerih pa se ne smemo ločiti. Če se od onih stvari ločimo, od katerih se moramo, potem se nam ni bati, da se bomo ločili od tistih, od katerih se ne smemo.

Ločiti se je torej dobro od neresnih, v srcu zlaganih, nepristnih, prikritih, nepoštenih, nepretehtanih, neprečiščenih, zaletavih, prisilnih, nesvobodnih, nezrelih, zaradi verske in ljudske folklore narejenih obljub, tako ali tako vedno v življenju, pred oltarjem pa še bolj.

Po spominu se spomnim kratke vsebine pisma, ki ji ga je napisal mož, ko je žena odšla. V tem pismu ji je namreč obljubil: »Obljubim, vse bom storil, da bi se vrnila.« Njen odgovor je bil: »Res? Obljubljaš, da boš vse storil, da bi se vrnila? Zakaj pa nisi vsega storil, da ne bi odšla?«

Ko pa gre za temeljne življenjske odločitve – in odločitev za ljubezen v zakonu moža in žene je temeljna odločitev – pa ne gre, da bi s tem opletali kar tako po dolgem in počez.

Vse lepo in prav, kajne, obljubil ji je. Ja, ji je, a tudi že prej pri poroki ji je »nekaj« obljubil. Torej, katera obljuba je resna, če ni bila resna že prva? Ji je na osnovi tega moč verjeti v drugo, tretjo … obljubo?

Odločitev za drugo priložnost?

Osebno v tem, da lahko kakšne stvari v življenju spremenimo, se drugače odločimo ali damo komu ali sebi drugo priložnost in možnost, ne vidim velikih težav. Tudi na področju doseganja ciljev poznamo spremenitev ali celo čisto opustitev hotenja oziroma zastavljenega cilja, če ne gre, kot radi rečemo.

A to morajo biti odločitve, ki za seboj, ko jih sprejmemo, ne smejo pustiti nobenih znatnih posledic, tako za celotno družbo, kot tudi za naše konkretno življenje, da s tem niti slučajno ne bi načenjali in ne spreminjali resnice, še posebej ne resnice o ljubezni.

Ko pa gre za temeljne življenjske odločitve – in odločitev za ljubezen v zakonu moža in žene je temeljna odločitev – pa ne gre, da bi s tem opletali kar tako po dolgem in počez.

Dati na takih in podobnih področjih komu drugo možnost je, kakor, da bi dal komu drugi naboj, če te je s prvim zgrešil.

Bi mu ga vi dali? Hm …

Avtor nedeljskega razmišljanja je mag. Srečko Hren, župnik v župniji Celje Sveti Duh.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime