Odhajanja

Skozi okno svoje sobe sem to jesen večkrat opazoval drevesa na tržnici. Vsak sunek vetra je odpihnil nekaj listov, ki so padli na tla in nato brez sledu izginili pod kolesi avtomobilov ali v kontejnerju. Kdo sedaj pomisli na odpadlo listje in kdo ga pogreša?

Odpadajoče listje na drevju je podoba za naše odhajanje iz zavesti in spomina ljudi, iz prostora, ki ga takoj zasede kdo drug. Pri eni od zadnjih večernih sv. maš v naši cerkvi sem pomislil, kako bi bilo, če bi danes vstopili v cerkev tisti naši bratje in sestre, ki so umrli v zadnjih petih letih.

Nemara nas njihova prisotnost ne bi ne vznemirila ne presenetila; vsaj ne večine, ker se bolj ali manj samo površno poznamo. Zdelo bi se nam samoumevno, da so tu, saj nikoli nismo zares vedeli, da jih dejansko ni več. Večina od njih je namreč odšla tiho, brez sledu, tako da njihovega odhoda sploh nismo opazili.

»Kakor jesensko listje na drevju smo«, je na kraški fronti prve svetovne vojne prešinilo Giuseppeja Ungarettija (1888–1970), italijanskega pesnika. Vedel je: ko bo orožje potihnilo, bodo pokopali mrtve in pospravili ruševine. Tisti, ki se bodo rodili takoj po končanem rušenju, ne bodo nikoli občutili groze, ki se je na istem mestu odvijala tik pred njihovim rojstvom.

Ne bodo se zavedali, da kot otroci stopajo po zemlji, prepojeni s krvjo. Ne bodo se obremenjevali s pripovedmi, da so še pred nedavnim na njihovih poljih ležali mrtvi. Vse to bo zanje brezosebna in oddaljena preteklost, za katero ne bodo pokazali nobenega zanimanja.

ko bo orožje potihnilo, bodo pokopali mrtve in pospravili ruševine. Tisti, ki se bodo rodili takoj po končanem rušenju, ne bodo nikoli občutili groze, ki se je na istem mestu odvijala tik pred njihovim rojstvom.

Svet ostaja, mi odhajamo

Premajhni smo, da bi nosili v spominu drug drugega, razen najbližjih domačih; prešibki smo, da bi postali kaj drugega kot odpadajoče listje z dreves na tržnici. Svet ostaja, ne vemo sicer kako dolgo, vendar ostaja, mi pa drug za drugim odhajamo. Tega mimohoda za vedno odhajajočih ne more ustaviti nihče, pa  naj se piše Franklin Roosevelt, 32. predsednik ZDA (1882–12.04.1945) ali Elizabeth Taylor (1932–2011, 79 let), pa naj bo brezdomec ali celjski grof s štiridesetimi gradovi v svoji lasti.

Ta tok teče za naše dojemanje vsako leto hitreje. Če nam je dano živeti osemdeset let, se zdi, da je prvih 20 let življenja daljših kot preostalih šestdeset. »Čas odhaja«, je zapisal nesmrtni Dante Alighieri (1265–1321), »in človek se tega ne zaveda«, je dodal. Nesmrten se Dante zdi nam, zaradi poezije, ki jo je ustvaril; sam pa je še kako bridko občutil, da čas in on z njim neizprosno toneta v mrak večne pozabe.

Ker je vse to, kar smo rekli, neusmiljeno res, kaj nam preostane? Kaj potem pomenijo besede preroka Jeremija: »Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši.« Na katere dneve meri Jeremija? Kdaj bodo nastopili dnevi, kot zatrjuje Jeremija, ko »požene Davidu mladika pravičnosti«, Davidu, ki bo »delal prav in pravično v deželi.«

Dan, ki ne pride

Ko prebiramo to adventno Božjo besedo, ki sredi minljivosti vsega oznanja upanje, se zavedamo, da dan v času našega zemeljskega življenja nikoli ne pride.

Toda ljudje kljub zavesti, da se vsakemu izmed nas neizbežno približuje konec, ne obujemo, ne odlagamo delovnega orodja misleč, da se ni vredno truditi; nasprotno, večji del svojega življenja smo polni ognja, veselja, delavnosti, igrivosti, razposajenosti in strasti, prežeti z željo po ustvarjanju in prežeti s hrepenenjem po novih spoznanjih. Neutrudni smo in naveličanost nas hitro mine, tudi jeze se brez večjih težav otresemo, vse zato, ker hočemo živeti.

Kako to, da nas spoznanje o našem skorajšnjem koncu ne zlomi, ampak vsemu navkljub neizmerno radi živimo?

Ljubiti in upati

Za to stanje v naši duši ni prave psihološke razlage. Obstaja pa razlaga, ki izhaja iz razodetja, iz Božje Besede, pa če se te razlage zavedamo ali ne, če vanjo izrečno verujemo ali ne, namreč razlaga, ki pravi, da sta Božja ljubezen in Božje upanje izlita v naša srca.

Ljudje smo namreč sposobni ljubiti in upati, tudi če se svet v nas, okoli nas in pod nami podira. Kajti ljubezen in upanje, ki sta izlita v nas, nista od sveta, ampak iz Boga.

Ljubezni in upanja nimamo v sebi zaradi našega pozitivnega odnosa do življenja, zaradi našega pozitivnega mišljenja, ampak iz Bogu, ki po svojem Svetem Duhu prebiva v nas.

 

To je torej advent: zaznavati večno razsežnost svojega upanja in sredi odhajanja prestopati tja, kjer je Gospod. Namreč tisti Gospod, pri katerem ni časa in prostora, ker je on vse v vsem.

Po veri – ki je milost, dar od zgoraj, in šele drugotno naša odločitev, po veri, ki jo po milosti prinesemo na svet in z njo na skrivnostni način sodelujemo – prestopamo na Božjo stran, na kraj neminljivosti.

Ljudje v resnici nikoli nismo samo v tem minljivem svetu, kjer vse odhaja v pozabo, zato v resnici nismo podobni jesenskemu listju. Ko se zdi, da odhajamo v temo podzemlja, nas Gospod ohranja v svojem spominu, ki je ljubezen, ki nikoli ne mine, ker je večna, vseobsegajoča.

To je torej advent: zaznavati večno razsežnost svojega upanja in sredi odhajanja prestopati tja, kjer je Gospod. Namreč tisti Gospod, pri katerem ni časa in prostora, ker je on vse v vsem.

Mi ostajamo, svet odhaja

Dokler smo v telesu, kot pravi sv. Pavel, kot prestrašene ptice gledamo znamenja na soncu in luni in zvezdah, in ginemo od strahu, zaradi nebeških sil, ki se majejo; a ob tem, ko nas je groza bučanja morja in valov, se naša duša polni z uzrtjem Gospoda, Sina človekovega, ki prihaja na oblaku z veliko močjo in slavo.

Vera, ki je v nas, je nad časom, ki se zdi, da nam uhaja. Po veri, ki jo imamo, že obstajamo zunaj minljivosti. Četudi svet in njegovo poželenje preideta, mi ostajamo, držeč se skale,  Kristusa. Tako je res prav nasprotno, kar smo rekli v začetku: mi ostajamo, svet pa odhaja.

Tisti, ki ste bili kdaj na evropskem molitvenem srečanju z brati iz Taizeja, ali pri kakšni drugi taizejski molitvi, poznate pesem: »Nada te turbe, nada teespante; quiena Dios tiene, nada le falta. Nada te turbe, nada teespante: solo Dios basta.« To so besede mistikinje Terazije Avilske (1515–1582) in pomenijo: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne prestraši, Bog ti je dovolj.«

Ne glede na vse krivice, ki jih doživljamo in na neuspehe, ki nas prizadenejo, danes na nedeljo karitas sprejemamo spodbudo sv. Pavla, ki pravi: »Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro« (Gal 6,10). Delajmo dobro po svojih najboljši močeh, kajti po veri in dobrih delih smo že danes onstran minljivosti.«

Zgornji tekst je del nedeljske pridige duhovnega pomočnika Milana Knepa v župniji Ljubljana-Stožice.

Komentiraj