Od sovražnika, ki ga sovražimo, do sovražnika, ki ga ljubimo; od kulta pritoževanja do kulture daru.

Jezus navaja starodavni zakon: »Oko za oko in zob za zob« (Mt 5,38; 2Mz 21,24). Vemo, kaj je pomenilo: tistemu, ki ti nekaj vzame, ti vzemi isto stvar. V resnici je šlo za velik napredek, saj je preprečevalo hujša maščevanja: če ti je nekdo storil nekaj slabega, mu boš povrnil z isto mero, ne boš mu smel storiti nečesa hujšega. Zaključiti spore izenačeno je pomenilo korak naprej. Vendar pa gre Jezus še dlje, veliko dlje: »Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu« (Mt 5,39). Ampak kako, Gospod? Če nekdo misli slabo o meni, če mi nekdo stori nekaj slabega, mu ne smem vrniti milo za drago? »Ne,« Jezus pravi: nenasilje, nobenega nasilja.

Lahko mislimo, da Jezusov nauk sledi določeni strategiji: na koncu bo hudobnež odnehal. Vendar pa ni to razlog za to, da Jezus pravi, naj ljubimo tudi tiste, ki nam delajo hudo. Kakšen je razlog za to? Ker Oče, naš Oče, vedno ljubi vse, tudi če mu mi ne vračamo (ljubezni). On »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (v. 45). In danes nam v prvem berilu pravi: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod vaš Bog, sem svet!« (3Mz 19,2). Oziroma: »Živite kakor jaz, prizadevajte si za to, za kar si prizadevam jaz.« Jezus je storil tako. Ni kazal s prstom na tiste, ki so ga krivično obsodili in kruto umorili, ampak je zanje razprl roke na križu. In odpustil je tistim, ki so mu v zapestje zabili žeblje (prim. Lk 23,33-34).

Če želimo biti torej Kristusovi učenci, če se želimo imeti za kristjane, je to pot, ni druge. Bog nas ljubi, zato smo poklicani ljubiti; odpušča nam, zato smo poklicani odpuščati; dotaknila se nas je ljubezen, zato smo poklicani dajati ljubezen, ne da bi čakali, da bi pričeli drugi; zastonjsko smo rešeni, zato smo poklicani, da ne bi iskali nobene koristi v dobrem, ki ga delamo. Lahko rečeš: »Vendar Jezus pretirava! Reče celo: "Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo" (Mt 5,44); tako govori, da bi vzbudil pozornost, vendar pa morda v resnici ne misli tega.« Vendar misli ravno to. Jezus tukaj ne govori v paradoksih, ne ovinkari. Je neposreden in jasen. Navaja starodavni zakon in slovesno reče: »Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike.« Gre za namerno izrečene, natančne besede.

Gospod od nas želi pogum ljubezni brez preračunavanja.

Ljubite svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo. To je krščanska novost. Je krščanska razlika. Moliti in ljubiti: to je tisto, kar moramo delati; in ne le do tistih, ki nas imajo radi, ne le do prijateljev, ne le do našega ljudstva. Jezusova ljubezen namreč ne pozna meja in pregrad. Gospod od nas želi pogum ljubezni brez preračunavanja. Jezusova mera je namreč ljubezen brez mere. Kolikokrat smo zanemarili njegove prošnje in smo se vedli kakor vsi ostali! In vendar zapoved ljubezni ni neka preprosta provokacija, je v osrčju evangelija. Glede ljubezni do vseh ne sprejemajmo izgovorov, ne pridigajmo lagodnih opreznosti. Gospod ni bil oprezen, ni sklepal kompromisov, sprašuje nas po ekstremizmu ljubezni. To je edini dopuščen krščanski ekstremizem: ekstremizem ljubezni.

Ljubíte svoje sovražnike. Danes nam bo dobro, med mašo in po njej, če si bomo ponovili te besede in jih aplicirali na osebe, ki z nami grdo ravnajo, ki so nam neprijetne, ki jih težko sprejemamo, ki nam jemljejo vedrino. Ljubíte svoje sovražnike. Dobro nam bo delo tudi, če si bomo zastavili naslednja vprašanja: »Kaj me skrbi v življenju?: sovražniki, tisti, ki mi želijo hudo? Ali to, da bi ljubil?« Naj te ne skrbi hudobija drugih, tistih, ki o tebi slabo mislijo. Namesto tega začni razoroževati svoje srce iz ljubezni do Jezusa. Kdor namreč ljubi Boga, v srcu nima sovražnikov. Čaščenje Boga je nasprotno kulturi sovraštva. In proti kulturi sovraštva se bori tako, da se zoperstavi kultu pritoževanja. Kolikokrat se pritožujemo zaradi tega, česar ne dobimo, zaradi tega, kar ne gre! Jezus ve, da mnogo stvari ne gre, da bo vedno kdo, ki nam bo želel hudo, tudi kdo, ki nas bo preganjal. Vendar pa nam pravi le, naj molimo in ljubimo. To je Jezusova revolucija, največja v zgodovini: od sovražnika, ki ga sovražimo do sovražnika, ki ga ljubimo; od kulta pritoževanja do kulture daru. Če smo Jezusovi, je to pot, ki ji moramo slediti.

Čaščenje Boga je nasprotno kulturi sovraštva. In proti kulturi sovraštva se bori tako, da se zoperstavi kultu pritoževanja.

Res je, vendar pa lahko oporekaš: »Razumem veličino ideala, vendar pa je življenje nekaj drugega! Če ljubim in odpuščam, ne preživim v tem svetu, kjer prevladuje logika moči in se zdi, da vsak misli nase.« Ali je torej Jezusova logika poražena? Poražena je v očeh sveta, vendar pa je zmagovalna v očeh Boga. Sveti Pavel nam je v drugem berilu dejal: »Nihče naj se ne vara, kajti modrost tega sveta je nespamet pri Bogu« (1Kor 3,18-19). Bog vidi onkraj. Ve, kako se zmaga. Ve, da se zlo premaga le z dobrim. Tako nas je odrešil: ne z mečem, ampak s križem. Ljubiti in odpuščati pomeni živeti kot zmagovalci. Izgubili bomo, če bomo branili vero s silo. Gospod bi tudi nam ponovil besede, ki jih je rekel Petru v Getsemaniju: »Spravi meč v nožnico!« (Jn 18,11). V današnjem Getsemaniju, v našem ravnodušnem in nepravičnem svetu, kjer se zdi, da smo priče agoniji upanja, kristjan ne more storiti kot tisti učenci, ki so najprej zgrabili za meč in potem zbežali. Ne, rešitev ni v tem, da izdremo meč proti nekomu in niti v tem, da bežimo iz časov, v katerih živimo. Rešitev je Jezusova pot: dejavna ljubezen, ponižna ljubezen, ljubezen »do konca« (Jn 13,1).

Dragi bratje in sestre, danes Jezus s svojo brezmejno ljubeznijo dviguje merilno letev našega človeštva. Na koncu se lahko vprašamo: »In mi, nam bo uspelo?« Če bi bil cilj neuresničljiv, nam Gospod ne bi rekel, naj ga dosežemo. Vendar pa to težko storimo sami; potrebno je prositi za milost. Potrebno je prositi Boga za moč, da bi ljubili, mu reči: »Gospod, pomagaj mi ljubiti, nauči me odpuščati. Sam ne zmorem, potrebujem Te.« Prav tako je potrebno prositi za milost, da ne bi drugih videli kot ovire in težave, ampak kot brate in sestre, ki jih moramo ljubiti. Zelo pogosto prosimo za pomoč in milosti zase, vendar pa kako malo prosimo za to, da bi znali ljubiti! Ne prosimo dovolj, da bi znali živeti evangelij s srcem, da bi bili resnično kristjani. Vendar pa bomo »ob večeru življenja sojeni glede na ljubezen« (sv. Janez od Križa). Izberimo danes ljubezen, tudi če nas stane, tudi če gre proti toku. Ne dopustimo, da bi nas pogojevala splošna miselnost, ne zadovoljimo se s polovičarstvom. Sprejmimo Jezusov izziv, izziv dejavne ljubezni. Tako bomo pravi kristjani in svet bo bolj človeški.

(Papež Frančišek, homilija, 23. februar 2020, vir: hozana.si)