Od kod denar političnim strankam in zakaj sploh potrebujejo kredite

23
Uredništvo

Te dni medije zaposluje neobičajen kreditni posel, ki ga je stranka SDS sklenila s fizično osebo – odvetnico, sicer poslujočo /tudi/ v Sloveniji, a s stalnim prebivališčem v Republiki Srbski. 

Od vsega, kar lahko prebiramo, je z vidika zakonitosti za SDS lahko sporna zgolj zakonsko omejena višina kredita, prejeta s strani fizične osebe, saj se ponesrečeno zapisan člen v Zakonu o financiranju političnih strank da tolmačiti različno. 

Nas pa je zanimalo, zakaj stranke sploh potrebujejo kredite, kakšno je njihovo financiranje, oziroma od kod pridobivajo finančna sredstva. 

Odgovor na zadnje vprašanje je enostaven; večino sredstev stranke zberejo od članarin in iz državnega ter občinskih proračunov – odvisno pač od volilnega uspeha.

Vse do leta 2014 so bile pomemben vir tudi donacije podjetij in zavodov, a kasneje je koalicijska večina Alenke Bratušek takšno financiranje strank zakonsko prepovedala. Prav tako stranke ne smejo pridobivati finančnih sredstev iz tujine.

Prepoved donacij s strani pravnih oseb je po mnenju mnogih kontroverzna, saj je v tujini praksa večinoma drugačna. V Nemčiji so denimo po poročanju MMC stranke v štirih letih iz gospodarstva skupaj prejele kar 300 milijonov evrov. V ZDA bi bila prepoved praktično nepredstavljiva, saj donacije uspešnih podjetij za volilno kampanjo demokratov ali republikancev skupaj dosežejo tudi do pol milijarde dolarjev.

Slovenske stranke so tako večinoma odvisne od proračunskega denarja, višino katerega pa določa volilni rezultat. Največja prejemnica proračunskih sredstev je tako Cerarjeva SMC – iz državnega proračuna prejme okrog 75 odstotkov vsega svojega dohodka, 21 odstotkov pridobi iz občinskih proračunov, 2 odstotka iz članarin in 1,5 odstotka od fizičnih oseb.

Letni proračun SMC je približno 1,5 milijona evrov, kar pomeni, da bo v teku tega mandata iz davkoplačevalskih virov skupaj prejela okrog 5,7 milijona evrov.

Kako se financira SDS

Struktura prihodkov Slovenske demokratske stranke je nekoliko drugačna od zmagovalke minulih volitev. Kot stabilna stranka s tradicijo namreč 10 odstotkov svojega približno 1,3 milijona evrov težkega proračuna zbere iz članarin, kar je v abosolutnih številkah daleč največ med vsemi političnimi strankami.

Delež državnih sredstev v strankinem proračunu je 42 %, iz občinskih proračunov pa prejmejo približno 35 % svojih prihodkov. Pomemben, 7,4 % delež prispevajo tudi denarni prispevki fizičnih oseb, kar prispevajo predvsem člani, izvoljeni na politične funkcije.

Druge stranke imajo večinoma precej nižje proračune, vključno z razpadlo koalicijo Združene levice, kjer se letnih 174 tisočakov iz državnega proračuna deli na tri tedanje koalicijske partnerje. Do sredstev iz državnega proračuna so upravičene še tiste, ki so na volitvah v državni zbor dobile vsaj odstotek glasov, sredstva iz občinskih proračunov pa stranke dobijo glede na rezultat na lokalnih volitvah.

Tako denimo 135 tisočakov letno pridobi še SLS, 100 tisočakov Jelinčičeva SNS, nekaj manj Jankovićeva Pozitivna Slovenija, 85 tisočakov pa celo Piratska stranka.

Zadolženost strank

Nič nenavadnega ni, da stranke za financiranje svojih potreb najemajo kredite. Ponavadi se to dogaja pred zanje pomembnimi volitvami, ali pa po njih, če dosežejo nepričakovano slab rezultat, ki drastično zareže v njihov proračun.

Takšen primer so denimo Socialni demokrati, ki so bilo do decembrskega kredita SDS najbolj zadolžena slovenska stranka. Kot poroča Siol.net, so leta 2015 najeli slabih 370 tisočakov posojila pri Delavski hranilnici z odplačilno dobo osmih let in obrestno mero 4,9 odstotkov plus 6-mesečni EURIBOR, zavarovanega z nepremičnino.

Stranke vzamejo tudi kredit za nakup nepremičnine, denimo prostorov za delovanje stranke, kot v primeru SDS in po svoje tudi NSi. Prvi so leta 2008 najeli dober milijon hipotekarnega kredita za nakup prostorov na Trstenjakovi in ga odplačali lani. NSi pa je leta 2016 nove prostore na Dvorakovi ulici v Ljubljani kupila z dogovorom o odplačevanju kupnine na deset let.

Janševa SDS ima sicer še dva kredita in sicer 100 tisočakov od Abanke in 60 tisoč evrov od podjetja Nova obzorja.

Od preostalih strank ima kredit še DeSUS. 120 tisoč evrov z odplačilno dobo štirih let so si pri Delavski hranilnici izposodili pred trojnimi volitvami leta 2014, zelo dober volilni rezultat pa jim je pomembno pomagal pri njegovem odplačevanju. Konec leta pa so po obrestni meri 2,8 odstotka pri Delavski hranilnici najeli še kredit za nakup poslovnih prostorov.

Za dolgoročno stabilnost vse preveč odvisni od volilnega rezultata
V spremembe Zakona o političnih strankah in Zakona o volilni kampanji so poslanci leta 2014 verjetno šli z dobrimi nameni zmanjšati korupcijska tveganja in vpliv podjetij/velikih donatorjev na politične stranke.

A posledica prepovedi financiranja s strani podjetij in zavodov je (pre)velika odvisnost strank od proračunskih sredstev, oziroma neposredno od volilnega rezultata. V zreli demokraciji s stabilno strankarsko strukturo sicer to ne bi bil velik problem, v slovenskih razmerah “roller coaster” demokracije, kjer prosperirajo instant stranke za ene volitve, pa so zaradi takšnih nihanj lahko prizadete tudi tradicionalne stranke z razvejano terensko infrastrukturo, če jih na rob prepada porine muha enodnevnica (primer SD in pred njo bankrotirana LDS).

Obenem zavezane roke strank glede financiranja iz gospodarske sfere povečujejo občutljivost političnega prostora na druge vplive – denimo večje ali manjše naklonjenosti in pozornosti osrednjih medijev do posameznih političnih akterjev – ta je seveda lahko najboljša brezplačna propaganda, na katero odrinjene stranke zaradi finančnih omejitev ne morejo primerno odgovoriti. Izkušnje iz minulih let nas učijo, da so v tem pogledu najpogosteje prikrajšane prav stranke, ki izhajajo iz slovenske pomladi.

S tega vidika je razumljivo, da nekatere manevrski prostor iščejo tudi v nenavadnih, a zanje ugodnih kreditnih dogovorih. Dokler zakonsko pijejo vodo, je njihova neobičajnost ter prednosti, ki jih prinašajo, stvar iznajdljivosti same stranke, da se ustrezno pripravi na finančno in drugače izčrpajoč volilni boj.

Vsak pridobljen odstotek na volitvah namreč v bodoče pomeni več proračunskega denarja – logika, ki politične stranke prav napeljuje k finančnem gamblingu.

Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 23

  1. To ni kredit stranki.To je jasno vsem.Večino tega denarja bo končala v žepu, izbrancev.Odvisno koliko se kdo NAPENJA v parlamentu.Mislim da se je sedaj pokazala slika in prilika SDS.a.Po svoji neznačajnosti in podlosti sodijo ravno na tisti del balkana ki ga najbolj sami pljuvajo.Se še spomnite OPANKARJEV in volilcev z LISTKOM.In ravno ti ljudje jim sedaj nudijo parče leba.Za umret SDS,ovci.Beda od največje bede.

  2. Dober komentar in pojasnilo o kreditih.
    Danes je bilo na WW faktor zelo enostransko poročanje in voditelj Ilijuš niti ni ločil kaj je kredit in kaj je donacija. Odvetnici, ki je to razlagala je kar skakal v besedo in s svojim komentarjem je hoter preprečiti gledavcem, da bi razmišljali in razumeli.
    Domovina pa zna to dobro nevtralno razložiti tako za leve, kot za desne. Ilijuš jih ne doseže, ker je zelo enostranski
    Profesionalnost mora gledati na levo in desno, sicer postane propaganda.

  3. Dober članek, čeprav je po mojih ocenah to bila slaba poteza SDS. Tudi na Financah, kjer so komentatorji dokaj naklonjeni SDSu in Janši, so bile ocene, da sta se s tem “ustrelila v koleno” in da je za neko opozicijsko stranko takšno poslovanje pač neresno. Če hočeš učinkovito in legitimno nasprotovati mafijskim strankam, moraš sam pač biti čist. Pa to ni nek Murgle-Kučanizem, takšni so odzivi sredinskih, ne-levih/anti-levih volivcev. Tako pač je. Ta aferica lahko SDS kar škodi na volitvah. Četudi imajo morda srečo, da se je zgodila že zdaj in četudi se nekako opravičijo, vrnejo kredit, se bo to nabijanje o tej zadevi lahko še vleklo. Nezrela politična poteza.

  4. Na svetu je polno umazanega denarja, ki čaka, da se ga opere. In opozicija v Sloveniji se ga niti v mislih ne bi smela dotakniti. NITI V MISLIH!

    Sicer me pa zanima vzdušje v SDS, ko so se odločali za ta denar. Je JJ soliral ali ga je kdo nasral?

  5. ….neobicajen….pises! Kaj pa je obicajen krediten posel? Je bil zaveden in pokazan javno na Ajpes? Je! Je bil overjen pri notarju? Je! Je bil transparenten? Je! Ves, domovina.je, NSI naj raje poskrbi za okoli 1000 volivcev, ki jih je izgubila v Kamniku. Je Sarec boljsi od Tonina? To naj NSI skrbi, ne pa kredit SDS.

  6. Alojz, strinjam se s teboj. Mogoče pa je JJ hotel “zbuditi” raziskovalne novinarje. Kajti vse je kazalo, da jih več nimamo. V primeru tega posojila, pa vidimo, da so še kako ŽIVI, saj so takoj dobili, kdo je kredit dal in kdo je kredit dobil. Pa ne samo to, tudi tja, kjer je kreditodajalec doma, se je odpravila novinarska ekipa.
    NLB, NKBM in Faktor banka so tudi dajali kredite – vendar novinarji niso do sedaj še raziskali, KDO je kredit DAL (podpisal kreditno pogodbo) in kdo je kredit DOBIL. Vsi tisti, ki KREDITA NISO VRNILI, BI MORALI BITI IZ STRANI NOVINARJEV OBELODANJENI – in to s priimkom in imenom, ter naslovom bivališča. V primeru, ko bi novinarji raziskali vse nevrnjene kredite in pot, kamor je denar šel, bi bili lahko deležni pohvale. Če pa delajo konstrukte – da misliti, da so propagandni stroj.

    Če pa bomo naslednji mesec dobili imena vseh, ki našim bankam kredita niso vrnili, bomo našim NOVINARJEM RTV lahko čestitali. Pustimo se presenetiti, saj vidimo da so “oživeli”.

  7. Slosvet – Naj ti dobrohotno povem, v prid tebi in vsem podobnomislečim – Največja napaka, ki jo dela SDS ni kredit, ampak napadanje Nsi. Se vprašaš komu to koristi?

  8. Raziskovalno novinarstvo RTV se vedno zbudi le takrat, ko se pokaže priložnost škodovanja strankam slovenske pomladi, nikoli pa takrat, ko gre za stranpoti levičarske politike in njenih akterjev, ki izhajajo vsi iz okolij stare komunistične mafije, skrite za različnimi imeni strank (SD, SMC, DeSUS, ZL), forumov (21), inštitutov in nevladnih organizacij.
    Ta RTV, katero plačujemo vsi slovenski davkoplačevalci, filtrira informacije, ki so v škodo omenjene mafije na način, da običajno teh sploh ne omenja. Če pa o njih že vrabci čivkajo pa le mimogrede in najmilejši obliki.
    Tako obnašanje pa pove vse o gospodarjih zavoda, ki naj bi bil nacionalnega pomena.
    Zato raziskovalnim novinarjem RTV zavoda svetujem, da najprej raziščejo odkod denar, ki njih redno plačuje in vzdržuje. Ko bodo to ugotovili pa naj s tem skladno tudi poročajo.
    Te njihove igrice, da povzemajo tokratne informacije o najemanju kredita stranke SDS, po mafijskem glasilu VEČER, jih ne more oprati dejstva, da so tudi sami del te (mafijske) naveze.

  9. JOŽA, LAHKO, DA JE V TVOJEM RAZMIŠLJANJI RES NEKAJ RESNICE. TO, DA NE POROČAJO O TAKO VELIKIH KRAJAH DRUŽBENEGA PREMOŽENJA, JE NERAZUMLJIVO. To se godi že več kot 20 LET. Profesionalni novinarji pa nič. Gospod Petek je pred 20 leti nekaj začel preizkovati, ko se je začelo prisvajanje družbenega premoženja (Veber je bil takrat tiho, danes pa meče pesek v oči). Posledice novinarskega raziskovanja nosi Miro Petek še danes.

    • Točno tako. Komunistične bande, ki je ubijala Mira Petka do sedaj še niso našli. Ko sem videla grožnjo Jožetu Možini sem takoj pomislila na zadevo Petek.

  10. SDS mora znesek kredita nakazat človekoljubnim organizacijam in to v 24 urah.V nasprotnem sprožit tožbo proti SDS.u in ukinitvi te mafijske združbe ki ji predseduje janša.Kaj takega si stranka katere oče je g.PUČNIK ne sme in ne more dovoliti.

    • A izdajalskemu Karitasu? Tistemu, ki nam vsiljuje migrante. Ne jaz nisem dobra punčka ali fantek, ki bi končala tako kot so končali Alexandra, Maria, Mia in Goran.
      Dečkova mati je bila sama migrantka iz Srbije, ko je tam divjala vojna, zato je svoje otroke vedno učila, naj prišlekom izrazijo dobrodošlico, katere je bila deležna tudi sama. Zdaj tako vzgojo obžaluje. Še posebej jo je razjezilo, da je moški posilstvo upravičil s tem, da je imel ”preveč spolne energije”.Razložila je, da je dečku, ki rad plava, dala denar, da je lahko 2. decembra lani obiskal Dunajski bazen. Nato pa je prejela njegov klic, ko ji je v solzah nekaj razlagal. Ni ga razumela, potem pa je nek odrasli pojasnil, da je bil deček posiljen.”Vem, da se bodo fizične rane zacelile, ampak rane na duši se morda nikoli ne bodo. Ne želim, da bi moškega deportirali, raje bi videla, da ga zaprejo, ker sem slišala, kaj v zaporu naredijo s takimi. Naj sam to izkusi, šele nato naj ga deportirajo,” je dejala dečkova mati.
      Kandel je majhno nemško mesto blizu meje s Francijo. Tik pred koncem leta je meščane pretresel grozljiv zločin. Najstniški migrant iz Afganistana je v trgovin DM do smrti zabodel 15-letno Mio, svoje nekdanje dekle, je poročal Deutsche Welle. Kar je sledilo prejšnji teden, pa kaže na vso pokvarjenost in sprevrženost levičarjev, še posebej njihove militantne skupine Antifa.Pred dnevi se je med 400 in 600 meščanov s svečami v rokah sprehodilo po ulicah mesta in žalovalo za mlado Mio. Ko so prišli do kraja tragičnega dogodka, je iz bližnje stavbe z barvnimi dežniki skočilo okoli 30 levičarjev, ki so fizično napadli žalovalce in vpili: “Za obarvano Nemčijo.” Policija jih je na srečo odstranila, po dogodku se je zaradi nasilja levičarjev nad žalovalci pohodu pridružilo še več mimoidočih meščanov, je poročala policija.Zdaj pa pozor! Žalovalce za 15-letnico so lokalni mediji označili za “skrajne desničarje”, a so jih lokalni policisti zavrnili, češ da gre za povsem ”običajne državljane”, ki so na ta način izrazili žalost zaradi zahrbtnega umora njihove najstniške someščanke.
      Toda to še ni vse, najhujše je, da so ga imeli njeni starši celo v reji in so ga sami spustili v svojo hišo. Zločin se je sicer zgodil v drogeriji DM. Toda, ko sem videla njegovo sliko sem si rekla: “Ta jih ne more imeti manj kot 20.”
      Maria Ladenburger je bila prostovoljka in študentka medicine, ki so jo je ujel, posilil in utopil migrant, ki se je pošteno zlagal o svoji starosti. Bila je prostovoljka in je pomagala migrantom tako, kot tudi Alexandra. Mlada Švedinja libanonskega porekla Alexandra Mezher je s starši in bratom živela 40 kilometrov od mesta Mölndal, kjer je v sprejemnem centru za mladoletne begunce umrla. ” Bila je moj zrak, moje vse. Zakaj ravno njo ?” se je za časopis GoteborgsPosten vprašala njena pretresena mama. ” Ni bila le moja hči, bila je moj angel. Bila je izredno poštena oseba, številni so jo imeli radi. ” Prijateljica pokojne Alexandre, Lejla Filipović, je švedskim medijem povedala, da je bila izredno dobra prijateljica, dobra oseba, ki je imela ogromno načrtov. Povedala je, da jo je opozorila na nevarnosti njene službe v sprejemnem centru za mladoletne begunce, a dodala, da Alexandre to ni vznemirjalo, rekla je, da ima tudi zelo dobre sodelavce. Sorodnica umrlega dekleta je povedala, da je med drugim načrtovala nadaljevati svoj študij, da bi zaključila magisterij iz sociologije. Tudi ona jo je opisala kot “angela”.
      Jaz pa nisem angel. Jaz sem hudič, jaz sem ponosna na svoje čistokrvne Slovenske gene, na svoje družino sestavljeno iz partizanov in domobrancev. Ponosna sem na prednike, ki so se pod vodstvom Andreja Turjaškega kot svobodni kmetje borili proti Turkom. To sem jaz.

  11. Lele, kredite se vrača tistemu, ka ga je dal. Tudi tej “prini naši”, ki so dobili kreditr v bankah – so ga dolžni vrniti bankam in ne svojim prijateljem – po lastni izbiri. Pri temu, ki se izposodiš, tistemu si dolžan. Skregano z logiko in z zakoni bi bilo, če bi se kdo delal dobrodelneža s tujim denarjem.

  12. Menim, da se je Janša ujel v lastno zanko. Vse skozi je zagovarjal transparentno financiranje strank, saj pa najeme kredit za financiranje stranke iz sumljivih virov.
    Janeza Janšo sem vedno jemal kot premišljenega in spretnega politika, sedaj pa tako nespametno početje . Najboljše bi bilo, da kredit vrne, drugače ga bodo mediji zmleli.
    Na desni mi sedaj ostane najbolj kredibilna le N.Si.

    • Kako krvavim denarjem? Denar je od pravoslavnih katolikov? Tistih, ki hočejo dobiti medij, da bodo lahko razložili svetu vso resnico. Ti res ni nič jasno? Te res ni sram?
      Sto let po pokolih v Otomanskem cesarstvu asirski kristjani spet doživljajo genocid. Ta bi utegnil biti dokončen.
      Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd, Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel. »Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.«
      Ankava je severno predmestje Erbila, ki velja za glavno mesto iraškega Kurdistana. Tja je v letih 2006 in 2007 pribežalo več deset tisoč asirskih kristjanov iz srednjega in južnega Iraka. V državi je bila sektaška vojna med arabskimi šiiti in suniti na vrhuncu. Kristjani, ujeti med obe vojskujoči se strani (obe sta se surovo znašali nad njimi), so iskali varnejše zavetje pri Kurdih. Številni so takrat še gojili upanje, da se bodo lahko v bližnji prihodnosti vrnili na domove, in so še vedno verjeli v obljube svetovnih voditeljev o demokraciji in svobodi. Tega upanja danes ni več. Zgorelo je v ognju sektaške in medetnične vojne, ki jo je v zadnjih letih podžgala predvsem samooklicana Islamska država. Požar se je vmes razširil še v sosednjo Sirijo in tudi tam resno ogrozil obstoj asirske krščanske skupnosti. Uničenih je bilo nešteto krajev neprecenljivega zgodovinskega pomena za celotno človeštvo, muzejev in verskih objektov. Nazadnje so svetovne agencije 20. januarja poročale, da so pripadniki Islamske države uničili najstarejši samostan v Iraku Mar Elia (sv. Elije) pri Mosulu; tam je stal od 6. stoletja.
      Gre za brezkompromisen pregon Asircev z njihove zemlje, kjer so živeli 7000 let. Namen takšnega uničevanja objektov in celotnih krajev je jasen: tudi če bi se Asirci lahko kdaj vrnili domov, se ne bi imeli kam. Kmalu po zavzetju Mosula junija 2014 so se na domovih kristjanov pojavili grafiti: »Spreobrnite se [v islam], odidite ali pa umrite.« In ljudje so odšli, večina izmed njih karseda daleč stran od tega pekla: v zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo. Leta 2003, ko se je začela druga zalivska vojna, je bilo v Iraku še poldrugi milijon asirskih kristjanov. Zdaj jih je le še nekaj več kot 300 tisoč. Preganjanje tega ljudstva, enega najstarejših na svetu, ljudstva prvotnih kristjanov, ki je do danes ohranilo aramejščino (znano tudi kot Jezusov jezik), je mogoče opisati samo z eno besedo. Ta beseda je GENOCID.
      Obstoj asirskih kristjanov je bil v zgodovini že nemalokrat ogrožen. Poskušali so preživeti od pokola do pokola. Ko so, denimo, leta 1743 perzijski vojaki vkorakali v pokrajino Ninive (današnji severozahodni Irak), so od 150 menihov v samostanu sv. Elije zahtevali, naj se spreobrnejo v islam. Ker tega niso storili, so jih pobili. Toda prav sodobna zgodovina se je izkazala za najpogubnejšo. Leta 1915 se je v tedanjem Otomanskem cesarstvu zgodil pogrom nad kristjani. Turčija ne prizna, da bi šlo za genocid, toda zgodovinska dejstva navajajo, da je bilo med pobitimi samo Armencev več kot milijon. A statistika te človeške tragedije se tu ne konča: pobitih je bilo tudi okoli 300 tisoč Asircev. Pokol, ki so ga nad njimi izvedli otomanski vojaki in kurdska plemena, sami imenujejo »sejfo«. Beseda izvira iz aramejščine in pomeni »sablja«. Nekdaj bogata in zelo razširjena asirska skupnost na ozemlju današnje jugovzhodne Turčije je bila zdesetkana in za njo so kot nekakšna spominska znamenja ostala le še imena nekaterih krajev. Eno večjih tamkajšnjih mest z okoli 90 tisoč prebivalci se imenuje Mardin. Beseda izvira iz sirjaško-aramejskega narečja in pomeni »trdnjava«. Danes v Mardinu živi le še okoli 300 Asircev oziroma Sirjakov, kot se imenujejo tu. Njihova nekdanja mesta in vasi zdaj pripadajo Kurdom, ti pa številne starodavne cerkve in samostane uporabljajo za hleve.
      Preživeli so po letu 1915 zbežali proti jugu, k sonarodnjakom na ozemljih današnjega Iraka in Sirije. Niso prišli kot tujci. Mosul v osrčju pokrajine Ninive je bil vedno kraj izjemnega pomena za asirsko predkrščansko in krščansko civilizacijo. Toda tudi ti dve državi sta se z leti izkazali za past za kristjane. Leta 1933 je sledil še en pokol, ki so ga v severnih iraških provincah Duhok in Mosul izpeljali iraška vojska in kurdska plemena. Pobitih je bilo več tisoč Asircev in uničenih ter izropanih 63 njihovih krajev. Režima stranke Baas v Iraku in Siriji sta v drugi polovici 20. stoletja nadaljevala zatiranje asirskih kristjanov s politiko arabizacije. Zatiranje je bilo kruto, toda kristjani v Iraku se radi šalijo: »Sadam Husein je bil pravičen. Res je bil tiran, ampak je vse zatiral enako.« Njegovemu padcu je sledila katastrofa resnično bibličnih razsežnosti. Za asirske kristjane pomeni obuditev njihovih najhujših zgodovinskih travm: od brezobzirnega uničevanja kulturne dediščine do obglavljanja ljudi z dolgimi sabljami, ki ga kažejo posnetki Islamske države iz Mosula in od drugod.
      »Svet nas je izdal«
      »Kmalu po padcu Sadamovega režima se je za nas začela mora,« je dejal Srud Makdasi, poslanec v kurdskem regionalnem parlamentu, v katerem imajo Asirci zagotovljenih pet sedežev. »Kristjani smo se znašli pod velikim pritiskom. Znani so napadi na naše svete objekte, ki jih je izvajala Al Kaida, in pa umor mosulskega nadškofa Paulosa Faradža Raha leta 2008, vendar so bile največja grožnja za kristjane kriminalne združbe, ki so ugrabljale in pobijale naše ljudi v Bagdadu in drugih mestih. V zmedi, ki je nastala, smo bili najšibkejši člen zaradi miroljubnosti. Z vsakim letom smo bliže izginotju s svojega ozemlja. Islamska država je pregnala 200 tisoč kristjanov iz Mosula in njegove okolice. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da tam ne živi več noben kristjan, da v Mosulu cerkveni zvonovi ne zvonijo več …«
      »Seveda smo podpirali padec Sadamovega režima,« je nadaljeval Benjamin Šmail, nekdanji poslanec v istem parlamentu. »Osebno sem bil predstavnik Asircev na tajnih pogovorih z Američani v Turčiji leta 2002. Takrat so nam obljubljali marsikaj: svobodo, človekove pravice, demokracijo … A nazadnje so nas izdali. Nobena iraška vlada ni pokazala volje za ohranjanje krščanstva na tem ozemlju, kar nas niti ne preseneča; muslimane dobro poznamo. Toda zakaj nam je hrbet obrnil preostali svet, predvsem tisti del sveta, ki je iste vere kot mi? Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo?«
      Duhovnik Džibrail iz kraja Alkoš nedaleč od meje s Sirijo na severu je pritrdil: »Nadaljevanje vojne v Iraku je v prid tujim silam, kot so ZDA, Velika Britanija, Francija, Turčija, Savdska Arabija, Iran in tako naprej. Zaradi njihovih interesov imamo v Iraku vojno in terorizem. Te države so si našo razdelile kot torto in jim ni mar za smrt ljudi, ni jim mar za izginotje dediščine mezopotamskih civilizacij, ki pripada vsem nam. Mar jim je edino za njihovo mednarodno ekonomijo. Toda bog … bog vidi vse.«
      Večina Asircev, s katerimi sem se pogovarjal, razume trenutno dogajanje na Bližnjem vzhodu, predvsem kar zadeva vzpon Islamske države, kot »zelo grdo igro mednarodnih sil«.
      Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod izgubil pomemben del svoje identitete.
      Eksodus
      V pogovoru s Šmailom sem navrgel naivno tolažbo: »No, vsaj Kurdi vas tokrat branijo.« »Ni tako preprosto,« je jezno zmajal z glavo. »Kurdi nas ne obravnavajo kot enakovredne državljane. Oblasti izkoriščajo našo stisko. Veliko večino pomoči, ki nam je namenjena, poberejo zase. Poleg tega jemljejo zemljo, ki je v naši lasti. Vzemiva za primer Ankavo. To je bila včasih večja vas, način življenja je bil vezan na kmetijstvo. Zdaj so tu v imenu napredka zrasli stanovanjski bloki, pisarniška poslopja in hoteli, a mi od tega nimamo nič, samo identiteto izgubljamo. Težava je seveda tudi politična – če nimaš zemlje, nimaš pravic.« Nato je povedal šalo, ki orisuje kurdski pogled na razmere: Kurd in Asirec se prepirata, čigava je zemlja na severu Iraka. Asirec vztraja, da so njegovi predniki tu živeli od vekomaj, o čemer pričajo tudi številne arheološke najdbe. »Prav, naj bo,« reče nazadnje Kurd. »Kar je pod zemljo, je Asirija, toda kar je na njej, je Kurdistan.«

      Nikjer ni bilo bolj očitno, da si Kurdi prisvajajo asirsko zemljo, kot v kraju Alkoš, ki je po trditvah župana Basina Bela »zadnji večji kraj v Ninivah, v katerem še živijo [izključno] kristjani«. Položaji Islamske države so 15 kilometrov stran, zato je okoli Alkoša in med vasmi ogromno nadzornih točk pešmerge, kurdske vojske. Na teh točkah je moč videti nekaj, česar drugje ni, in sicer velike posterje kurdskega predsednika Masuda Barzanija. Drugod ni tolikšne potrebe po ikonografiji, tukaj pač. S temi posterji vojaki domačinom sporočajo, da je to ozemlje del Kurdistana in s tem last kurdskih oblasti. Na območju sicer delujejo asirske obrambne milice, kot sta Zaščitne enote Niniv in Dveh navša, vendar so, kot priznavajo tudi njihovi pripadniki, prešibke, da bi igrale pomembno vlogo v vojni ali nadzirale del ozemlja.

      Ker Asirci izgubljajo dediščino in zemljo, hočejo zapustiti domove, številni za vedno. »Duhovnik je med mašo dejal, da če se razmere do poletja ne bodo izboljšale, lahko vsi gremo,« je povedal Gali, fant iz Niniv, ki je z družino že drugi božič in novo leto zapored pričakal v begunskem taborišču Šlama 1 pri Ankavi, kjer je nagnetena množica ljudi. Predmestje je bilo ponovno lepo in praznično okrašeno, vendar je bilo v zraku čutiti napetost. Cerkve so varovali pripadniki pešmerge in zasebni varnostniki. V svetu kristjani za božične praznike pričakujejo darila, na Bližnjem vzhodu pa napade. In res so se zgodili v kraju Kamišli na severovzhodu Sirije. Napadene so bile dve asirski restavraciji in bencinska črpalka. Čeprav vse kaže na Islamsko državo, Asirci ne vedo, ali morda za temi dejanji ne stoji kdo drug. Vse, kar vedo, je, da bo ta vojna še dolgo trajala in da je ne morejo preživeti, zato je bolje, če odidejo. »Toda če odidemo, bomo v treh generacijah izgubili jezik in kulturo. Je torej to naš konec?« se sprašuje Makdasi.
      Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod izgubil pomemben del svoje identitete. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti mi, pa je: če se je človeštvo pripravljeno odpovedati svoji zibelki s takšno bolestno ravnodušnostjo, si sploh zasluži še karkoli drugega kot nagrobnik?
      http://www.mladina.si/172238/odkrizani/

    • Seveda sem dal denar, ker rabim televizijo, da dokažem svojo nedolžnost. Samo, če razkrinkam prave morilce bom svoboden in srečen s svojo Ceco. Razkriti moram Clintona, Kohla, Blaira, Solano in pa ono kuzlo Carlo del Ponte. Razkriti moram CIO, njihovo postavljanje diktatorjev Pinocheta, Vidala in vse ki postavljajo diktatorje -marionetne vlade in ubijajo dobre ljudi, kot sta bila Salvador Allende in Hugo Chavez. Panama, Afganistan, Kuba, Čile, Vietnam, Libija, Sirija, Grenada, Nikaragva, Sudan, zdaj je dovolj. Enkrat za vselej. Vzel si bom svobodo. Samo tako bom dobil nazaj svoje življenje. Samo tako bom lahko srečen s svojimi otroki, ker edina želja, ki jo imam je da bom zopet človek in bom, ko bom star lahko pestoval svoje vnuke.

      • Allende je bil zločinec, Pinochet pa heroj, ki je Chile popeljal na pot uspeha in ga ubranil pred zločinskim komunizmom.

  13. Kako krvavim….? Hvala za tako lepo razlago. To bi morali poslati tudi papežu, ki na ta problem zelo površno gleda. Pravoslavni svet to res bolje razume, med njimi so tudi Srbi in Rusi – Evropa pa tega problema sploh ne vidi.

Komentiraj