Od Charlie Hebdo do zaprtih meja

Sedmega januarja 2015 se je zgodil teroristični napad na francoski satirični časnik Charlie Hebdo. V Evropi se je po začetnem šoku usul plaz kritik in nato se je zgodila polarizacija: je to napad na svobodo govora in evropsko demokracijo? So satiriki pretiravali v svojem poslanstvu in dobili tisto, kar so iskali? Je islamski terorizem na pohodu? Je to začetek konca svobodne Evrope?

V letu dni se je zgodilo veliko dogodkov, ki jih lahko tako ali drugače povežemo v skupno celoto. Žalostna prva obletnica napadov v sebi nosi hkrati odmev na še huji napad, ki se je zgodil le nekaj kilometrov stran. V tistem Parizu, kjer se lahkotnost bivanja, kulinarnika in prijaznost povezujejo z umetnostjo ter evropsko identiteto, so skrajneži pokazali, kako smo ranljivi in nemočni.

Žalostna prva obletnica napada na satirični časopis nekako sovpada tudi s koledarskim letom in zagotovo si bomo 2015 zapomnili kot težavno leto za Evropo. Tisto Evropo, ki je se je še nemalo nazaj ponašala s svežim pečatom na listini Nobelove nagrade za mir, kot odličjem za vzpostavitev dolgotrajnega miru. Sedem desetletji je doba človeškega življenja, a za staro celino, polno dolge in zapletne zgodovine, je to doba kratkega trenutka … čas minulega leta pa …

Odhodi in prihodi

Tisti dnevi, ko s(m)o skoraj vsi bili ”Je susis Charlie”, so bili dnevi strahu, ker si morda nismo hoteli ali želeli priznati, da se nekaj pred našimi očmi in okrog nas spreminja. Odhajajo neke gotovosti, ki so nam bile samoumevne in prihaja novo. Neznano. To novo je kmalu dobilo definirane obrise velikega migracijskega vala, ki nas je naglo prebudil iz sladkega sna.

Evropa – in z njo seveda tudi Slovenija – je predolgo časa spala na lastnih lovorikah, zagledana v svoj prav in domišljavo ”veličino” prihodnosti, ki bo prišla, ko bomo vsi povezani in bo ena sama velika EU, gospodarsko močna, uspešna in od vseh zaželena.

Migranti so bili na poti v EU že mnogo pred prečkanjem naše meje. Ko se je Italija in njen mikroskopski otoček Lampedusa utapljal v migranstki krizi in ko je papež v Rimu označil smrt migrantov sredi morja za ”veliko sramoto”, smo to novico dali pod rubriko ”Pa še to”. Naenkrat pa je novica o migrantih pristala na vseh prvih straneh, ker so begunci prišli k nam.

Evropa – in z njo seveda tudi Slovenija – je predolgo časa spala na lastnih lovorikah, zagledana v svoj prav in domišljavo ”veličino” prihodnosti, ki bo prišla, ko bomo vsi povezani in bo ena sama velika EU, gospodarsko močna, uspešna in od vseh zaželena.

Želimo nazaj? Bog ne daj!

Kaj pa če se bo veliki projekt velike EU končal še preden se bo dobro začel? Kaj smo pripravljeni storiti za to, da bi to preprečili? Verjetno zelo malo. Ali celo bi ga najraje še sami pomagali spodkopati. Želimo nazaj svoje stare dobre tolarje in stare čase, ker takrat je bilo tako lepo …

Tako razmišljanje je pogubno. Razlog je v tem, da so nacionalne države kot omejeni teritorij stvar preteklosti. Kdor tega ne more razumeti, je zaostal vsaj 30 ali 40 let. V postmoderni družbi, po Zygmuntu Baumanu v tekoči moderni, je prostor preminula, čas pa močno skompresirana kategorija.

Danes je vse izmuzljivo, bežno, spreminjajoče in podvrženo posodabljanju. In ravno v pogledu na družbo in čas kot nekaj tekočega se nahaja tudi del odgovora o prihodnosti Evrope. Družba je kot migrantski tok: podvržena močnim spremembam, ki se dogajajo naglo v času. Prostor ne igra več pomena, zato so ograje, zidovi, žice in zaprte meje le poslednji krik starega pogleda na družbeni red.

Nobena ograja ali zid ne bosta mogla ustaviti spreminjajoče se družbe, kjer ideje krožijo s sekundno hitrostjo in čas je doživel svojo skoraj zadnjo stopnjo zgoščenosti.

Mislim, da je obraz vsakega migranta v bistvu obraz neke nove Evrope, ki bo doživela reinterpretacijo svojih meja, svoje družbene ureditve in svoje lestvice vrednot.

Državniki z vizijo, kje ste?

Mislim, da je obraz vsakega migranta v bistvu obraz neke nove Evrope, ki bo doživela reinterpretacijo svojih meja, svoje družbene ureditve in svoje lestvice vrednot. Politiki napačno mislijo, da bodo z ograjami in zaprtimi mejami rešili krizne razmere ali nas ubranili pred tujci, toda v resnici s tem pokažejo, da samo hranijo svoj volilni bazen.

Politikov in tistih, ki si domišljajo da so, imamo danes veliko, celo preveč. Kar pa bi nujno potrebovali je nekaj pravih državnikov, z vizijo in z odnosom do skupnega dobrega.

Minulo leto, ki je trajalo od napada na Charlie Hebdo do (skoraj) zaprtih meja, je v sebi zgostilo vse tiste dogodke, ki na nek način predstavljajo trenutne razmere pri nas. Minulo leto je podoba stanja v Evropi in evropski družbi.

Ta je navaličana same sebe, zato imamo vedno starejšo populacijo in vedno več depresije med mladimi; živi v ekstremnem blagostanju, zato se samo na deklarativni ravni brigamo za bližnje, za lačne in bolne; želi biti povezana »unija«, v resnici pa je vedno bolj razcepljena tvorba posameznih nacionalnih držav, zato nekatere članice EU životarijo na robu prepada; in na zadnje, evropska družba nikoli ni dokončno odpravila z duhovi nacionalizmov, ideologij in vojne iz 20. stoletja.

Doba od Charlie Hebdo do zaprtja meja je zelo kratka, ki v nabitosti dogodkov kaže na resnost situacije in potrebo po ukrepih.