Od Bruslja preko Kijeva do Brda – slovenska zunanja politika je doživela preporod

Srečanje predsednikov parlamentov EU na Brdu pri Kranju je še enkrat več pokazalo na velik zunanjepolitični zasuk, ki se je v Sloveniji zgodil pod trenutno vlado. Zunanjepolitični dogodki so si v zadnjih dnevih in tednih sledili s silovitostjo: najprej predsednik vlade v Kijevu, nato odmevno zasedanje Nata v Bruslju, ter sedaj še Brdo, kjer je Slovenija zopet iniciator pobud. Slovenci smo pravzaprav že pozabili aktivno slovensko vlogo v devetdesetih pri doseganju miru na Balkanu, pa pri vstopanju v evro-atlantske integracije kot najboljša učenka, kar smo takrat kronali s predsedovanjema OVSE-ju ter EU-ju leta 2008. Morda je čas, da se ta zanos obnovi?

Kaj so torej glavni zaključki srečanja na Brdu? V teh težavnih časih se je predvsem od držav Zahodne Evrope znova zahtevalo, naj se evropskega Vzhoda ne podcenjuje. Evropa ima svoje vzhodno pljučno krilo, ki pa v celoti ni integrirano v Evropsko unijo. Vemo pa, da se Unija najbolj učinkovito reformira takrat ko se širi. Sporočilo, ki ga Slovenija pošilja z Brda, je, da je treba za Ukrajino podati jasno dolgoročno evropsko perspektivo, kot tudi za Moldavijo, Zahodni Balkan. Evropa si neurejene soseščine, po kateri ''šarijo'' nepovabljenci, ne more privoščiti. In tako kot ima ZDA znamenito 'Monroejevo doktrino', bi morala Evropa imeti svojo.

Slovenija je bila predolgo speča zunanjepolitična Trnuljčica in si domišljala, da je njena ''majhost'' izgovor za pasivnost.

Drugo sporočilo srečanja na Brdu je, da je Slovenija v zadnjih mesecih nedvomno močno dvignila svoj mednarodni ugled ter pomen. Dogodki zadnjih nekaj mesecev jasno kažejo, da se je Slovenija pod trenutnim političnim vodstvom zunanjepolitično popolnoma prerodila.

Slovenija je bila predolgo speča zunanjepolitična Trnuljčica in si domišljala, da je njena ''majhost'' izgovor za pasivnost. Tu naj nam bo v navdih gostja iz Malte, predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola. Prebivalka daleč najmanjše članice Evropske unije, ki zaseda enega izmed najpomembnejših mest v evropskih inštitucijah, je še enkrat več pohvalila ravnokar zaključeno slovensko predsedovanje evropski zvezi ter podprla zunanjepolitično ''ofenzivo'' slovenskega predsednika vlade, kar se tiče urejanja ukrajinskega ''vprašanja''.

Dogodki na Brdu so znova pokazali, da imamo Slovenci pravzaprav trenutno eno najmočnejših zunanjepolitičnih ekip po osamosvojitvi. Poleg predsednika vlade Janše, ki z razsodnostjo nase opozori, kamorkoli pride, je tu zunanjepolitično vedno vrhunski predsednik Pahor ter minister Logar, ki je nedvomno postal najbolj aktiven zunanji minister, kar smo jih imeli v zadnjih 10 letih. Ob njih znake po večjem zunanjepolitičnem angažmaju kaže tudi predsednik državnega sveta Kovšca.

Ni možno niti spregledati, da se zdi, da je Slovenija v zadnjem času povsem zakrpala ter popravila odnose z Združenimi državami, ki so v času levih vlad zgrmeli na zgodovinsko dno. Več kot očitno je, da Američani cenijo konkretne poteze in ne govorjenja. V predsedniku Janezu Janši tako niso prepoznali nekakšnega ''nasprotnika'' predsednika Joeja Bidna, temveč politika, ki dela konkretno na izboljšanju odnosov med državama. Če kdo, potem Američani vedo, da je nekaj govorjenje za notranjepolitične potrebe, štejejo pa na koncu le konkretna dejanja.

Pri voditeljih opozicije je bilo velikokrat obratno. Veliko govorjenja ter dobrikanja Bruseljskim parlamentarnim komisijam, a le malo konkretnih dejanj, kar pa jih je bilo, so vsa vodila v Moskvo.

V tem trenutku se nam ob visokih političnih dogodkih, kot ga je gostilo Brdo, postavlja vprašanje, ali bi morebitna leva zmaga na volitvah uničila zunanjepolitični preboj trenutnega političnega vodstva in nas zopet potisnila v nekakšno zunanjepolitično osamo. Je g. Golob sposoben dobiti takšne sogovornike kot Janša? Ali je zunanjepolitična ekipa koalicije KUL sposobna takšnih nastopov ne samo v Bruslju, temveč tudi organizirati takšne dogodke, kot je bilo srečanje predsednikov parlamentov EU? Navsezadnje je tudi Blejski strateški forum, s katerim se radi ponašajo – rezultat prve Janševe vlade.

Jasno je, da se na evropskem vzhodnem robu dogajajo izjemni politični premiki, ki smo jim priča le nekajkrat v desetletjih. Zahod, torej Evropa, ZDA, Britanija, Kanada, Avstralija, se zopet politično združuje ter jasno profilira v enotni blok, tudi preko ponovno aktualnega Nata, ki se vojaško prebuja preko novih bojnih konic za hitro odzivanje. In čeprav smo Slovenci navajeni naivnega soliranja ter nekakšnih ''Neuvrščenih'', teh časov leta 2022 dokončno ni več.

V teh odločilnih mesecih in letih, ki prihajajo, bi zato bila prava škoda, če bi slovensko zunanjo politiko prevzel nekdo, ki za to ni sposoben in mu pogled preko ''ukvarjanja s kantami'', kot je to počel dolgoletni abonent g. Erjavec, ne seže.

V Evropi se krepi vzhodno krilo povezave preko Iniciative treh morij, države, kot je Francija, želijo prevzeti mnogo bolj voditeljsko vlogo, enakovredno z Nemčijo, Britanija zopet kaže, zakaj je kljub Brexitu še vedno faktor v Evropi, in navsezadnje, politični odnosi z Ukrajino ter morda kmalu tudi z Belorusijo in Rusijo se bodo pisali na novo. Toda ne v nekakšnem raztreščenem in razdvojenem evropskem stanju; več kot očitno je, da bo Evropa svoje dosežke in uspeh branila pred novimi avtokrati.

V teh odločilnih mesecih in letih, ki prihajajo, bi zato bila prava škoda, če bi slovensko zunanjo politiko prevzel nekdo, ki za to ni sposoben in mu pogled preko ''ukvarjanja s kantami'', kot je to počel dolgoletni abonent g. Erjavec, ne seže. Tako kot smo lahko Slovenci hvaležni, da smo v devetdesetih v Mladiki imeli dr. Rupla, nas trenutni dogodki opominjajo, da si ne moremo privoščiti, da bi zunanjepolitično zopet ''stradali''.

Zunanjepolitični uspehi državnega vodstva so trenutno tako zelo očitni, da jih naši mainstream mediji skušajo čim bolj minimalizirati. Zadeva je za opozicijo prehuda: v Ukrajini smo v prvih črtah, v Bruslju smo vidni in slišani, za ZDA smo zopet relevantni. Na področju zunanje politike se Janše ter pomladnikov ne bo dalo premagati, to vedo zdaj vsi. Morda pa je to tudi nekaj dobrega, kar lahko odnesemo od slovenskega zunanjepolitičnega preobrata. Bomo morda na koncu vendarle ugotovili, da so zunanjepolitični uspehi uspehi vseh nas ter da si zaslug iz Kijeva, Bruslja ali Brda kljub vsemu ne bi smel lastiti nihče, temveč bi se nasprotno vsi skupaj morali truditi, da se dobro zastavljeno delo tudi dobro nadaljuje?