Očistimo tempelj svojega srca!

Janez Zupanc
1

Jeruzalemski tempelj je bil za Jude pojem. Z nobeno zgradbo, z nobenim krajem ni bilo povezano toliko pričakovanj, ponosa, žrtev in daritev, upov in molitev kakor s templjem. Bog sam si je izbral ta kraj: »To je moje počivališče za vedno, tu bom prebival, ker sem si ga zaželel« (Ps 132,14), govori Bog po psalmistu.

Prvi, najimenitnejši tempelj, ki ga je dal sezidati kralj Salomon, so v 6. stoletju pr. Kr. razdejali Babilonci. Drugega so Judje sezidali po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva. Po večkratnem uničenju mu je dal nov sijaj kralj Herod. Ta tempelj so zidali 46 let, porušili pa so ga leta 70 po Kr. Rimljani. Tempelj je bil za Jude narodna in verska svetinja.

A kakor se je sčasoma pozunanjila njihova vernost, tako se je poplitvil in spridil tudi njihov odnos do templja. Vedno bolj so v njem videli svojo ustanovo, delo lastnih rok in pašo za oči, pozabljali pa so ta tisto glavno in edinopomembno: da je srce templja Bog in Božja navzočnost v njem. Iz Božje hiše so napravili tržnico.

Kristus je res novi tempelj, saj v njem prebiva vsa polnost božanstva.

Kako je Jezus podrl tempelj in ga v treh dneh postavil

Jezusu se je ta kramarski duh zagnusil. Stopil je v tempelj in neprizanesljivo pometel z vso navlako v njem. Vedel je, da si bo s tem nakopal smrtno sovraštvo nadute tempeljske duhovščine, a gorečnost za Božjo hišo mu je narekovala to brezkompromisno dejanje.

Tempelj je hiša molitve in češčenja Boga, zato mora ostati svet. Ko so Judje zahtevali od Jezusa znamenje, da sme tako delati, jim je odvrnil: Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil! Ta odgovor se jim je zdel nesmiseln, niso ga razumeli. Apostoli pa so v luči Jezusovega vstajenja spoznali, da je Jezus tu govoril o templju svojega telesa in hotel reči: Ko bom vstal od mrtvih, bom ta kamniti tempelj v celoti nadomestil.

Kristus je res novi tempelj, saj v njem prebiva vsa polnost božanstva. Že pred svojim trpljenjem je učencem pokazal nase in rekel: Več kakor Salomon in več kakor tempelj je tukaj! S svojo daritvijo na križu pa je odpravil tempelj kot kraj srečavanja z Bogom. Ko je umrl, se je zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje – znamenje, da je stari tempelj odigral svojo vlogo.

Prerok Ezekiel je v svojem preroškem videnju gledal novi tempelj, iz katerega izvira reka, ki teče v Mrtvo morje in oživlja sleherno bitje, ki ga oblijejo njene vode.

Kristjani vemo, da je to prispodoba za Kristusa, na križu darovanega, umrlega in vstalega. Iz njegovega prebodenega srca tečejo potoki žive vode, kakor je sam napovedal. Po njih se Božje življenje pretaka tudi v nas.

Kako smo kristjani postali Božji tempelj

Ta živa voda nas je oprala pri krstu. Zakrament krsta nas je notranje vključil v Kristusovo velikonočno skrivnost in nam naklonil veličasten sad njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Ko nas je oblila živa voda Kristusovega odrešenja, smo namreč tudi mi postali Božji tempelj, svetišče Svetega Duha. Bog prebiva v nas, na dnu srca nas ogovarja, spodbuja in vabi k sebi. In če ga s smrtnim grehom preženemo iz sebe, nam odpira nova vrata z zakramentom sprave, kjer nas spet očisti živa voda Kristusove milosti in zasluženja in spet postanemo svetišče Boga, nosilci Kristusa in prevodniki Božjega Duha. Kakšno dostojanstvo, kakšno čudovito poslanstvo, pa tudi kakšna odgovornost!

Žal pa večkrat pozabimo na to svojo odliko in izbranost in svoje svetišče oskrunjamo, s tem da postavljamo vanj najrazličnejše malike. S tem se izneverjamo živemu Bogu, ki tudi nam – kakor nekdaj Izraelcem – zapoveduje: Ne imej drugih bogov poleg mene. Koliko bogov, malikov in idolov je marsikdaj v našem srcu!

Postni dnevi so za nas klic, naj očistimo tempelj svojega srca. Tudi Jezusov bič je za nas lahko milost. Čeprav nas bo bolel, bo za nas zdravilen, saj bo pregnal vse tisto, kar nam onemogoča, da bi res bili to, kar po Božji naklonjenosti smo: živo svetišče živega in svetega Boga!

Janez Zupanc je duhovni pomočnik v župniji Šmarje pri Jelšah 

1 komentar

  1. Starši imajo veliko odgovornost, da poskrbijo, da njihovim otrokom položijo vero v srce. Krst in drugi zakramenti to vero uradno potrdijo. Toda brez vzgleda staršev in okolice, to kaj kmalu zbledi. To kaže mladina po opravljeni BIRMI.
    Zgledno versko življenje bo naš TEMPELJ krščanstva – ohranjalo večno živega !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime