Obtožujem!

Tino Mamić
38
Tino Mamić

V ustanovnem aktu podjetja, ki sem ga nedavno odprl, manjkata dve vejici. Uslužbenka razvojne agencije, ki v imenu države te stvari ureja, mi je rekla, da se tega ne da spremeniti. Da je to v programu. Vsa novoustanovljena slovenska podjetja v državi, kjer je uradni jezik slovenščina, imajo torej v svojih ustanovnih aktih, nekakšni lastni ustavi, slovnične napake. Se lahko kaj takega zgodi še v kaki drugi državi na zemeljski obli? Težko verjamem.

Nisem purist. Ravno obratno. Sem zagovornik takojšnje pravopisne reforme in prvi, ki zahteva, da neživljenjska pravila za vejice, ki jih v celoti lahko obvlada manj kot odstotek ljudi, poenostavimo. Kljub temu pa ne morem pristati na pišmeuhovsko obnašanje države in politične elite do uradnega jezika. In na odnos državljanov do svojega lastnega in edinega jezika. Ki ga imenujemo s pomočjo verjetno najbolj svete besede, mati. Materinščine.

Zato glasno obtožujem politike, ki na radiu in televiziji tolčejo ljubljanščino.

Pišmeuhovstvo politikov

Zato glasno obtožujem politike, ki na radiu in televiziji tolčejo ljubljanščino. Saj vem, da mnogi zbornega jezika dobro niti ne znajo. A vendar je njihova moralna in službena dolžnost, da v javnih nastopih uporabljajo uradni jezik.

Glasno protestiram tudi zaradi vsiljene reforme v izgovorjavi, ki jo je uvedel bivši predsednik Republike Milan Kučan in jo še dandanes naprej širi predsednik Borut Pahor. Besedo PREDLOG se naglasi na prvem E. Več PREDLOGOV pa se ne naglasi na prvem E, ampak na prvem O. Torej predlOgov, ne pa prEdlogov kot govorita predsednika. Glasno protestiram tudi zato, ker je v njuni okolici stotina strokovnih sodelavcev, ki so dobro plačani, da bi jima to morali že zdavnaj povedati. A jim ne.

Učitelji slovenščine

V resnici se temu ne bi smeli čuditi. Stanje se namreč hitro še slabša. Učitelji slovenščine so v zadnjih dveh desetletjih dovolili, da je kakovost slovenščine v osnovnih šolah padla na raven, ki bi pred četrt stoletja pomenila oceni 1 in 2. V tem času so pri vseh šolskih predmetih povečali, tudi podvojili obseg snovi. Razen pri materinščini, kjer je bil proces obraten.

Določene knjige na seznamu za obvezno domače branje in bralno značko bi morali ne le črtati, ampak prepovedati, saj škodijo.

Otroci po sedanjih šolskih programih berejo knjige, ki so podpovprečne, svetlobna leta daleč od klasike. Določene knjige na seznamu za obvezno domače branje in bralno značko bi morali ne le črtati, ampak prepovedati, saj škodijo. Ne govorim o morali, ampak izključno o jeziku. Določeni avtorji z napakami, primitivnostjo in plehkostjo otrokom povzročajo škodo. Na seznamu Rovke črkolovke, bralnemu tekmovanju, denimo, je velika večina knjig, za katere je povsem vseeno, ali jih otrok prebere ali ne. Nobene, prav nobene koristi nimajo. Gre samo za izgubo časa. Ne pretiravam, knjige sem si dobro ogledal.

Tako imenovana šund literatura je veliko boljša od literature na bralnih seznamih. Karl May, nekoč v šolah prepovedano čtivo, je vrhunski literat v primerjavi s suhodolčani in muckami. A mnogi avtorji so še veliko slabši od muck. Spomnimo se, denimo, na primesi pedofilije, ki so jih našli v nekaterih delih »mladinskih« »pisateljev«. Sam sem to odkril celo v neki slikanici v otroškem vrtcu.

Naše šole vzgajajo polpismene najstnike, ki jim v kombinaciji z invazivnostjo tujerodne elektronike materinščina ne pomeni nič.

Neučinkovitost šole

Že pred spremembami smo pri slovenščini imeli zelo slab izplen, saj se večina otrok, kljub tisočim uram materinščine v osnovni šoli, ni navadila niti tega, da pišemo ime vedno pred priimkom. Ali se navadila napisati dobre prošnje za službo.

A danes je stanje še veliko hujše. V šolah in vrtcih velik del obvestil ali vabil, ki ga sestavijo univerzitetno izobražene osebe, vsebuje pravopisne napake. Da obupnega sloga niti ne omenjam. Tega pred četrt stoletja ni bilo. Ni bilo.

V naši šoli (Marezige) so nehali pisati šolske spise (teh je že tako ali tako za več kot polovico manj kot jih je bilo v naši mladosti ali kot jih pišejo po vseh zahodnih šolah). Učiteljica je namreč rekla, da se spisov ne da objektivno ocenjevati. Take kulturne škode mojemu otroku doslej ni naredil še noben učitelj.

Naše šole vzgajajo polpismene najstnike, ki jim v kombinaciji z invazivnostjo tujerodne elektronike materinščina ne pomeni nič. Njih slaba slovenščina postaja samo še jezik sporazumevanja, ki jo zato mnogi zlahka zamenjajo za nekakovostno angleščino.

Nepopravljiva škoda

Učitelji slovenščine (predvsem tisti na ministrstvih in v komisijah za odločanje), ki so pristali na ta padec kakovosti pri poučevanju književnosti od Gabrove reforme dalje, so na Primorskem naredili največjo škodo na področju jezika od padca fašizma naprej. Čedermaci se obračajo v grobu.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 38

  1. “Zato glasno obtožujem politike, ki na radiu in televiziji tolčejo ljubljanščino.” je rekel Tino. Še dobro, da nimamo čisto nobenega politika, ki na javnih občilih glasno tolče primorščino. 😉 #honestly

  2. Jezik je konstitutivni člen vsakega naroda.

    Vzameš mu jezik in preneha biti narod.

    Priča smo usmerjenemu in agresivnemu raznarodovanju Slovencev, saj že skoraj vsak drugi prebivalec Slovenije ni več Slovenec.

    Čez petdeset let, če bo raznarodovanje potekalo v takem ali še hitrejšem tempu kot doslej, bodo Slovenci narodna manjšina na lastni sveti slovenski zemlji, slovenščina pa spakedranščina te manjšine.

    Mimogrede, na pomen vejic je najbolj posrečeno opozoril France Prešeren v teh dveh stihih:

    “Vso srečo ti želim z menoj, ne z njim.

    Vso srečo ti želim z menoj ne, z njim.”

      • Igor,tvoja moralna velikost in vidna rdečina pa osupne! Po moje, otroke ne bi smeli “mučiti” s teksti tov.Svetlane Makarović. Nisem za doživljanje nočnih mor in tako zgodnjih frustracij in “mučnih” misli.
        Kaže,da je Igor šel skozi vse to.Nekako mi ga je žal ! Zaradi indoktrinacije te moje domneve ne bo potrdil.

  3. Te dni mi je učiteljica (razredna stopnja) na pogovorni uri potožila, kako iz generacije v generacijo opaža velik upad govornih spretnosti otrok: pomanjkanje besedišča, nerodno oblikovanje stavkov, neprimerna raba sklonov, izpuhtevanje domišljije, odsotnost abstraktnega mišljenja … In se (retorično) vprašala, ali starši sploh še kaj govorijo z otroki?

    Pritrjujem zapisanemu o polpismenih najstnikih in škodljivi literaturi, dodajam opazko o slovenščini kot enem najmanj priljubljenih šolskih predmetov … Večkrat se spomnim na predano in zavzeto učiteljico slovenščine iz osnovne šole: koliko dela je imela z nami, ko je skoraj vsakodnevno (ne samo pripravljala in dajala naloge, ampak predvsem) popravljala naše izdelke: nareki, pravopisne vaje, (vsaj enkrat tedensko) spisi. Ni poučevala samo dvajset otrok – v vsakem oddelku jih je bilo cca 30 – in ne samo enega, ampak veliko oddelkov, skratka: gore zvezkov je vztrajno pregledovala. (Danes sem prepričana, da za to ni bila plačana – oz. vsaj ne ‘ustrezno’ in v sorazmerju s trudom.) Gotovo tega ni počela, ker ne bi imela drugega dela! Bila je prava Učiteljica – čeprav smo ji takrat (kot vsem drugim) rekli ‘tršica’.

    • Kok se vam toži po prejšnjih časih, vedno kako je bilo takrat lepo. Lepo je, da imate take izkušnje, tudi jaz nisem imela nobenih težav v šoli. Ker sem se zavedala, da je vse odvisno od mene, ne od drugih. In nikoli nisem prenašala odgovornosti na druge, če sem sama kaj zafrknila. Zdaj so drugi časi, martaK,otroci in mld. so zvedavi, radovedni, veliko stvari najdejo na internetu, so v koraku s časom – ne pomeni pa to, da se z vsem strinjam, daleč od tega. Odrasli dopuščamo, da je tako. Za otroke najprej morajo poskrbeti starši in jim govoriti v slovenščini, potem bo lahko otrok tudi v šoli ljubil slovenščino, pa naj bo “tršica” taka ali drugačna. V družini otrok vzljubi jezik, pesem, prozo, knjige itd. In vse ostalo. Jaz imam srečo, da imam tako službo, da se lahko s sinom veliko ukvarjam. In tega nočem zamuditi za nobeno ceno, ko mi sin stopa v peto leto starosti. Mnogi pa te sreče ali kako naj rečem nimajo. In so utrujeni od vsega, od dveh ali treh služb, da lahko preživijo družino.

      • Se mi toži ali ne – ne vem, od kod na podlagi zapisanega izpeljujete take zaključke. Ker sem mislila, da je dovolj razumljivo, sem nehote izpustila bistveno: veliko smo se naučili pri tej Učiteljici. Dejstvo – ne tožba.

        Tožba pa je to, kar opažam pri svojih otrocih: ob skladovnicah (prostovoljno) prebranih knjig, po najsodobnejših pedagoških pristopih in natančno izdelanih učnih načrtih so po uspešno zaključeni gimnaziji … (za moje pojme) pogojno pismeni. Res je: ni njihova krivda. (Kar pa ne zmanjšuje dejstva o slabi pismenosti.)

        To pa je tudi razlog, da ne morem kar slepo sprejemati vsega, kar se ponuja kot ‘sodobno’ (in popljuvati vsega, kar je dajalo boljše rezultate od sedanjih). Za ilustracijo ‘stanja jezika’ je včasih dovolj povedno prebrati kakšno uradno obvestilo, ki ga otrok prinese od razrednika. Ali opazovati vejice, ki jih pri popravljanju besedila napačno postavlja – učitelj(ica).

  4. Tole s spisi podpišem takoj. Otrok je dobil navodilo, da doma napiše spis, se ga nauči, nato pa so v šoli pisali…nekateri otroci so bili v paniki, ker se ga niso uspeli naučiti do konca.
    Ali je šolstvo dvignilo roke od materinščine?

  5. Se strinjam z avtorjem!

    Žalostno in brez spoštovanja lastnega osebnega dostojanstva je tudi, ko slovenske besede, ki jih največkrat uporabljajo in pomenijo prijazen odnos, čedalje bolj zamenjujejo tuji izraz:
    Na primer:
    – dobroprišel- dobrodošel
    – prosim, izvolite ali glej, to, tole, tu – evo
    – srečno-čao
    – pridi, pojdi, gremo – ajde
    – zelo,veliko, močno, lepo – ful
    – gneča-gužva
    – presenečeni lepi “o”- vau ( kot pasji lajež) …

  6. Tino, zelo prav imas. Najsvetejse, kar narod kot narod ima in ga ohranja, je materinscina. Slovenski jezik je lep, je razumljiv in je moj, nas. Zamerim pa tistim in isti, ki ga ne spostujejo in ne ucijo svojih otrok materinscine. Niso otroci krivi za “cal, ful, ..” , krivi ste starsi. Ali ste zabiti kot noc ali pa niste domoljubi. Jezik je ohranitev naroda!

  7. Tino pod vse se podpišem,prav tako še strinjam s komentatorji.
    Če se ne bomo vzeli v roke,se nam slabo piše. Ne smemo se več zanašati na politike,razne kvazi strokovnjake,ki hočejo uničiti slovenščino,nas zelo lep jezik.

  8. Ne vem, zakaj ne bi tolkli primorščine? Potem se ekipa na radiu ne bi poslovila z adijo! V slovenščini se ne poslovijo z zbogom, temveč z nasvidenje ali do poslušanja …
    Obtožujem tudi jaz: naj bodo politiki, novinarji, komentatorji … Predlogi so (skoraj) vedno narobe uporabljeni: v-iz, na-z in obvezna s in z. Lasje mi gredo pokonci, ko slišim BREZ DA BI in večina njih verjetno ne ve, da obstajata DVA glagola – moči in morati.

  9. Vsem nam dragega Igorja utegne vznemiriti, da je Tino Mamič primerjal oblastne kreatorje slovenskega jezika s fašisti, ko je napisal, da so na Primorskem naredili največjo škodo na področju jezika od padca fašizma naprej in da se Čedermaci obračajo v grobu.

  10. Sploh pa čakam na komentar dzi nu nje ja -ja, Igorjevega največjega živečega strokovnjaka za postavljanje vejic.

      • Med ločili poznamo eno samo vejico in eno samo piko, vprašaj ali klicaj itd.

        To edino vejico kot dzi nu nje ja malomarno ali sploh ne postavljaš.

  11. Tino je napisal zelo dober PRISPEVEK.
    Marsikateri Slovenec se sprašuje, če nam mogoče LEVIČARSKE vlade, hočejo uničiti SLOVENSKO NARODNOST (ker komunisti hočejo internacionalo in ne narod), kulturo in posledično državo. Ko narodu uničiš kulturo in jezik, ostane država NEBODIGATREBA, brez domoljubja, ker domovine ne čuti kot MATERE.

    Tudi nagrejene knjige, celo s PREŠERNOVO nagrado, kot je bila Vojnovičeva knjiga – “Čefurju ravs” vsebuje tako slovenščino, ki bi jo za časa moje osnovne šoli, ocenili slovnično – nezadostno. Če Vojnovič ni vešč lepe slovenščine, bi jo lahko dal vsaj lektorirati.

    Prosti spisi v ŠOLI pa so nujni, kajti če mlad tega ne obvladaš – ostaneš nepismen. Pravilno ugotavlja MAMIČ, da nepismene v SLOVENŠČINI so nas delali že fašisti pred 2.s. vojno. Ali so res sedanji vladajoči isti, pa naj si odgovori vsak sam.

    • Kraševka, se zelo strinjam. Glede Vojnovića pa tole: kako bo vešč slovenščine, saj zagovarja jugonostalgijo in temu primeren je tudi besednjak v knjigi.

    • Kraševka
      Ni govora o politiki, govora je o slovenščini! Jaz velik problem za slabo znanje slovenščine, vidim tudi v tem, da se praviloma težko ponavlja razred!!! Kakor koli obračaš in sovražiš si zapomni:”Levičarji so prav tako domoljubi!”

      • Igor, ne bi rekel, ali pa ,morda, v smislu : proletarci-lumpenproletariat vseh dežel, združimo se !! Baje,tako govorijo levičarji,ko spodbujajo njim lastno “domoljubje”,ki gotovo ni slovensko !

    • Igor, kakšni domoljubi ste levičarji?

      Mar nisi prebral, da je Tino Mamič črno na belem napisal, da ste takoj za fašisti naredili največ škode slovenščini na Primorskem ravno vi levičarji?

  12. Gaber je resnično naredil izjemno škodo!

    Dajte njegovo sliko v ospredje, da jo spljuvamo. ker se je, Baraba zavlekla v neki kot, kjer, po mojem dela škodo še naprej iz tasprednjjega Ozadja!
    Take Barabe ne odnehajo nikoli-Cinizem ima v kosteh !

  13. Vsaka časti g. Tino. Se popolnoma strinjam z vami.
    Problem pa je, da je večina v javni upravi postala ležerna. Ne da se jim več delati. Delo, napor, trud, spoštovanje, … so vrednote, ki jih med to skupino ljudi skoraj ne srečaš več. Vsaka čast izjemam.
    In to je rezultat vseh vlad od 2008 naprej, ko praktično ni bilo več strokovnjaka na vodstvenih položajih, ki bi zahteval red in strokovnost. Danes pridejo na položaje samo še zato, da zadovoljijo svoj ego in materialne potrebe.

  14. Ja, Tino, podpišem se pod vsako tvojo besedo! Hvala za ta zapis. Ko sva tretjega otroka vpisovala v osnovno šolo, sva, tudi z mislijo na to, izbrala OŠ Alojzija Šuštarja. Pa sem bila razočarana. Enako kot na vseh drugih šolah otroke predvsem in samo trenirajo za eksterce. S tem, da so še bolj krvoločno željni najboljših rezultatov. Kakšna ljubezen do jezika?! Četrti otrok ni bil več na Šuštarju. Tudi zaradi tega.

    Bi pa sama dodala še en vidik – mladinska literatura. Sodobna mladinska literatura ni več nekaj, ob čemer bi bil človek miren, češ, moj otrok bere, dobro preživlja prosti čas. Slab jezik je samo en vidik neprimernosti. Vsebina je nabita z adrenalinom, nobenih opisov oseb, narave, odnosov… Branje sodobne literature za mladino je danes, kot bi igral igrice, ki morajo biti vedno večji izziv, sicer niso več zanimive. Vsi ti izmišljeni svetovi, mešanje new agea, krščanstva, prikrito odkrite surove spolnosti… in kdo ve česa še. Na vsaki strani se mora zgoditi pet bistvenih stvari. Ko otrok prebere zbirko Harry Potter, je na nek način uničen bralec. Lepota jezika postane zanj povsem nepomembna, glavno da je vsebina čimbolj napeta in polna adrenalina.

  15. Slovenec kremenit 5. aprila 2019 ob 19:59
    Med ločili poznamo eno samo vejico in eno samo piko, vprašaj ali klicaj itd.

    To edino vejico kot dzi nu nje ja malomarno ali sploh ne postavljaš.

    Kot Kojak si še slabši detektiv! Paranoja, paranoja…….

    • Igor, o psihiatriji ne bom polemiziral s teboj.

      Priznam ti, da imaš na tem področju več osebnih izkušenj.

  16. Mene je že pred leti šokiralo spoznanje, da npr. na Delu vse tekste novinarjev pred objavo pregledajo lektorji.
    Pomeni, da novinarji ne obvladajo jezika, svojega orodja, s katerim si služijo kruh. Ne verjamem, da novinarji NYT rabijo lektorje. Človek, ki ne zna knjižnega jezika, pač ne more biti novinar … vsaj tako bi moralo biti, IMHO.
    V Sloveniji redko kdo od pisocih zna v svojih besedilih pravilno postavljati vejice. Treba je znati pravila o postavljanju locil in treba je razumeti skladnjo jezika.
    To je pa “težka” snov v srednji šoli ….

Komentiraj