Obtožujem!

POSLUŠAJ ČLANEK
V ustanovnem aktu podjetja, ki sem ga nedavno odprl, manjkata dve vejici. Uslužbenka razvojne agencije, ki v imenu države te stvari ureja, mi je rekla, da se tega ne da spremeniti. Da je to v programu. Vsa novoustanovljena slovenska podjetja v državi, kjer je uradni jezik slovenščina, imajo torej v svojih ustanovnih aktih, nekakšni lastni ustavi, slovnične napake. Se lahko kaj takega zgodi še v kaki drugi državi na zemeljski obli? Težko verjamem.

Nisem purist. Ravno obratno. Sem zagovornik takojšnje pravopisne reforme in prvi, ki zahteva, da neživljenjska pravila za vejice, ki jih v celoti lahko obvlada manj kot odstotek ljudi, poenostavimo. Kljub temu pa ne morem pristati na pišmeuhovsko obnašanje države in politične elite do uradnega jezika. In na odnos državljanov do svojega lastnega in edinega jezika. Ki ga imenujemo s pomočjo verjetno najbolj svete besede, mati. Materinščine.
Zato glasno obtožujem politike, ki na radiu in televiziji tolčejo ljubljanščino.

Pišmeuhovstvo politikov


Zato glasno obtožujem politike, ki na radiu in televiziji tolčejo ljubljanščino. Saj vem, da mnogi zbornega jezika dobro niti ne znajo. A vendar je njihova moralna in službena dolžnost, da v javnih nastopih uporabljajo uradni jezik.

Glasno protestiram tudi zaradi vsiljene reforme v izgovorjavi, ki jo je uvedel bivši predsednik Republike Milan Kučan in jo še dandanes naprej širi predsednik Borut Pahor. Besedo PREDLOG se naglasi na prvem E. Več PREDLOGOV pa se ne naglasi na prvem E, ampak na prvem O. Torej predlOgov, ne pa prEdlogov kot govorita predsednika. Glasno protestiram tudi zato, ker je v njuni okolici stotina strokovnih sodelavcev, ki so dobro plačani, da bi jima to morali že zdavnaj povedati. A jim ne.

Učitelji slovenščine


V resnici se temu ne bi smeli čuditi. Stanje se namreč hitro še slabša. Učitelji slovenščine so v zadnjih dveh desetletjih dovolili, da je kakovost slovenščine v osnovnih šolah padla na raven, ki bi pred četrt stoletja pomenila oceni 1 in 2. V tem času so pri vseh šolskih predmetih povečali, tudi podvojili obseg snovi. Razen pri materinščini, kjer je bil proces obraten.
Določene knjige na seznamu za obvezno domače branje in bralno značko bi morali ne le črtati, ampak prepovedati, saj škodijo.

Otroci po sedanjih šolskih programih berejo knjige, ki so podpovprečne, svetlobna leta daleč od klasike. Določene knjige na seznamu za obvezno domače branje in bralno značko bi morali ne le črtati, ampak prepovedati, saj škodijo. Ne govorim o morali, ampak izključno o jeziku. Določeni avtorji z napakami, primitivnostjo in plehkostjo otrokom povzročajo škodo. Na seznamu Rovke črkolovke, bralnemu tekmovanju, denimo, je velika večina knjig, za katere je povsem vseeno, ali jih otrok prebere ali ne. Nobene, prav nobene koristi nimajo. Gre samo za izgubo časa. Ne pretiravam, knjige sem si dobro ogledal.

Tako imenovana šund literatura je veliko boljša od literature na bralnih seznamih. Karl May, nekoč v šolah prepovedano čtivo, je vrhunski literat v primerjavi s suhodolčani in muckami. A mnogi avtorji so še veliko slabši od muck. Spomnimo se, denimo, na primesi pedofilije, ki so jih našli v nekaterih delih »mladinskih« »pisateljev«. Sam sem to odkril celo v neki slikanici v otroškem vrtcu.
Naše šole vzgajajo polpismene najstnike, ki jim v kombinaciji z invazivnostjo tujerodne elektronike materinščina ne pomeni nič.

Neučinkovitost šole


Že pred spremembami smo pri slovenščini imeli zelo slab izplen, saj se večina otrok, kljub tisočim uram materinščine v osnovni šoli, ni navadila niti tega, da pišemo ime vedno pred priimkom. Ali se navadila napisati dobre prošnje za službo.

A danes je stanje še veliko hujše. V šolah in vrtcih velik del obvestil ali vabil, ki ga sestavijo univerzitetno izobražene osebe, vsebuje pravopisne napake. Da obupnega sloga niti ne omenjam. Tega pred četrt stoletja ni bilo. Ni bilo.

V naši šoli (Marezige) so nehali pisati šolske spise (teh je že tako ali tako za več kot polovico manj kot jih je bilo v naši mladosti ali kot jih pišejo po vseh zahodnih šolah). Učiteljica je namreč rekla, da se spisov ne da objektivno ocenjevati. Take kulturne škode mojemu otroku doslej ni naredil še noben učitelj.

Naše šole vzgajajo polpismene najstnike, ki jim v kombinaciji z invazivnostjo tujerodne elektronike materinščina ne pomeni nič. Njih slaba slovenščina postaja samo še jezik sporazumevanja, ki jo zato mnogi zlahka zamenjajo za nekakovostno angleščino.

Nepopravljiva škoda


Učitelji slovenščine (predvsem tisti na ministrstvih in v komisijah za odločanje), ki so pristali na ta padec kakovosti pri poučevanju književnosti od Gabrove reforme dalje, so na Primorskem naredili največjo škodo na področju jezika od padca fašizma naprej. Čedermaci se obračajo v grobu.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike