Odmev na “Pismo 167 slovenskih državljanov predsednici Evropske komisije, predsedniku Evropskega parlamenta in predsedniku Evropskega sveta” t.i. »Foruma za demokracijo«.
Ob raznoraznih pisarijah in umotvorih, ki predvsem v zadnjem letu vse pogosteje letijo iz Slovenije v svet, me veseli, da se je končno le začelo nekaj premikati. Samooklicana “razumniška” klika, ki je bila tako v bivšem sistemu kot v zadnjih 30 letih privilegirana oz. včasih že skoraj nedotakljiva, se očitno končno čuti ogrožena. Da bi zaščitila svoje privilegije, ji ni težko blatiti ugleda naše države. Na tujino se je verjetno potrebno osredotočiti zato, ker so domači gledalci vse to že videli in slišali in ne nasedajo več istim potegavščinam.
Glede na to, da je veliko podpisnikov “Pisma 167” upokojencev z visokimi pokojninami, ki z ničemer niso ogrožene, si težko predstavljam, da se bojijo (in borijo) za svojo socialno eksistenco. Gre za izgubo neformalne moči, ki je klikam izbrancev omogočala privilegije, o katerih navadni državljani lahko le sanjamo. Do nedavno neusahljivi vir denarja, odtegnjen iz žepov delovnih ljudi zato, da bodo nekateri izbrani posamezniki lahko bolje živeli in bili celo zelo spoštovani, očitno usiha. Še bolj pa se klika boji, da bodo rezultati njihove »sposobnosti« prišli v javnost.
Posnetek komentarja gostujočega avtorja je na voljo na koncu prispevka.
Gre za izgubo neformalne moči, ki je klikam izbrancev omogočala privilegije, o katerih navadni državljani lahko le sanjamo.
Med podpisniki sem naletel na nekaj zanimivih imen. Glede na to, da “isti tiči skupaj letijo”, se bom dotaknil le nekaterih podpisnikov “Pisma 167”, s katerimi sem imel tudi sam »čast« delati. In sicer Stanislava Pejovnika, dolgoletnega direktorja KI, Vita Turka, direktorja IJS in Tamare Turnšek skoraj večne direktorice NIB. Vsi trije dolgoletni izbranci, tako v Jugoslaviji kot pozneje v Sloveniji, in vsi trije, ki sedaj o demokraciji na veliko širokoustijo. Njihovo delo in rezultati pa kažejo, da jim demokratični načini vodenja in dela niso tako blizu, prej nasprotno. Tudi sam sem doživel njihovo precej bolj samodržno plat.
Prav nič demokratično ni bilo, ko je Pejovnik v poznih osemdesetih kot direktor KI pritiskal na mojega mentorja na Fakulteti za kemijo, da me mora »disciplinirati«, oziroma da se me mora odkrižati, ker sem pri delu na fakulteti menda preveč podjetniško razmišljal. Prav nič demokratično ni bilo, ko je Pejovnik tako intenzivno pritiskal na prof. Beroviča, da se je ta iz strahu umaknil iz podjetja BIA d.o.o. in mu s tem povzročil veliko materialno škodo.
Prav nič demokratično ni bilo, ko me je Vito Turk napodil iz IJS, kjer sem na povabilo njegovega kolega prof. Gubenška poskusil predstaviti instrumente podjetja, ki ni bilo s Turkove strani “posvečeno”. S svojim neobremenjenim pristopom sem očitno kalil mir v ribniku, v katerem je vsaka riba dobro vedela, kje ji je mesto. Tudi nepotizem ni prav nič demokratičen. Eden glavnih promotorjev nepotizma je Severna Koreja, kjer si oče, sin in vnuk sledijo na tronu. Tudi na IJS se je žezlo vladarja predajalo po merilih, ki z demokracijo nimajo nič skupnega. Koliko kvalitetnih kadrov je zaradi tega zapustilo IJS?! Je kdo za to odgovarjal? Na ministrstvih so sedeli in sedijo kadri, ki jih je tam postavila »klika«, in karavana gre dalje.
Nedemokrati, nepotisti, nesposobneži, lenuhi,… »elita«, ki vedno in v vseh sistemih želi biti edina pri koritu, se v svojih privilegijih čuti ogroženo.
S Tamaro Turnšek sem sedel 3 leta v upravnem odboru KI in v razpravi ter glasovanju niti enkrat ni prevladala moč argumentov, temveč sila treh posvečenih samodržnih direktorjev inštitutov, ki so si za nečedne posle med seboj varovali hrbet.
O rezultatih dela ne bom izgubljal veliko besed. Če bi birokrati na ministrstvu za znanost temeljito preverili, kaj so tile “vodje” v svojih projektih obljubljali, in kaj so resnično naredili, bi bili verjetno za vedno odstranjeni z liste upravičenih za raziskovalna sredstva. Ker teh rezultatov ni bilo, si je bilo potrebno podjarmiti SAZU in podobne “akademske” institucije, saj so le na ta način lahko sebi odprli pot v te institucije. SAZU zaradi tega postaja vedno bolj antipod resnični akademiji, da o drugih podobnih »akademijah« ne govorim. Ker denar in oblast nista bila dovolj, so za doseganje slave formirali komisije, ki jih vodijo njihovi (bivši) podrejeni, ki morajo v zahvalo za svoje pozicije svojim »mecenom« podeljevati nezaslužene nagrade. Krog se je s tem sklenil. Nekvaliteta rezultira v še večji nekvaliteti. Večina resnične znanosti in razvoja se zato vedno bolj pomika v firme. Klika pa že vpije, da jim podjetja kradejo delo in denar.
Zatorej, vse najboljše Slovenija za 30. rojstni dan. Nedemokrati, nepotisti, nesposobneži, lenuhi,… »elita«, ki vedno in v vseh sistemih želi biti edina pri koritu, se v svojih privilegijih čuti ogroženo. Končno se je nekaj začelo premikati v pravo smer in obstaja upanje, da bo za 40. rojstni dan v Sloveniji manj izkoriščevalcev in manipulatorjev ter večje možnosti za napredovanje delovnih in poštenih ljudi. Zgodovina nas uči, da dobro na dolgi rok vedno zmaga. In tudi v Sloveniji bo.
vsa čast gospod Aleš Š.
Z velikim spoštovanjem!
Gospodj Dr. Alesu vse priznanje za resnico, ki naj zavlada v moji Domovini. Zal sem tudi sam dozivel kaksno stanje je na IJS, kjer sem imel sreco, da nisem izgubil kar precej tezko prisluzenega denarja….
Domovina, Nova24TV in podobni; NADALJUJTE z objavljanjem resnice, pogovore s pomembnimi in postenimi strokovnjaki raznih podrocij, saj veliko rodoljubov resnice se vedno ne pozna. Veliko pa jih je se vedno strah govoriti resnico. Menim, da je g. Boris na Nova24TV pravi razbijalec tabujev in mu je treba pomagati, da naredimo tudi Slovenci koncno naso GLASNOST in narod spozna resnico!!!
Izbôvšanje sitùâcije je môžno dpsêči primêru, da je enôtna Svovênija sposôbna infòrmâcijsko in načêvno svedît ostâvemu svêtù. Se prâji, dâ sê v câjtu predsedovâja EUju, nê pridružûjemo anarhîstičnim svobôščinam, temvêč z vêjkimi okrôgvimi mîzâmi demokrâtično izvêdemo izbôr trânspârêntov, pod katîrimi bî bâvo za môgôče nastôpit organizîrano. Prèmočřtno z ostâvim svêtom, revôvtno prôti vevesîvam, katêre nê izvâjâjo znânstvênih raziskâv za dendinêšno râbo. Predvsêm v svemîrskem prostôrí. V têm primêri, bî bâvo mogôče, dâ bî revovucionârno nastôpvi vsi; od predsêdnika Repûbvike do tâ zâdñega kvôšarja. Sîvc.
g.Štrancar nikoli ne razočara!
Če RTV ne bo demokratična, se ne bo nič spremenilo.
Ko bo RTV izpoljnjevala svoje poslanstvo in ne bo zlorabljala RTV naročnino za politični aktivizem, takrat bo pa res šlo na bolje, prej pa ne.
Tudi jaz tako mislim.
Kot posmeh vsemu temu, je predsednik Pahor celo nagradil – STA in s tem pokazal, da delajo v prid “levemu gospodarju”.
Kraševka, Pahor je podlasca.
A tako Second Name! Z glasovi SDS-a je bila izvoljena podlasica!
Odličen prispevek! Vse spoštovanje dr. Štrancarju za njegovo delo in pokončnost. Upam, da se bodo njegove besede uresničile in da bodo osebe tipa “167 podpisnikov” počasi le primorane zapustiti oder, ker jih bo narod končno spregledal. Nekaj pa bo prispevala tudi mati narava.
Skrbi pa trend, ki se mu po zgledu Amerike vdaja Evropa. Ali nas bo dovolj, da bomo utišali elito iz Evrope in njene težnje po razgradnji tradicionalnih vrednot? Upanje daje izjava dr. Štrancarja, da na dolgi rok dobro zmeraj zmaga. Bodimo trdni in vztrajni!
Menda ja ne bomo čakali še deset let,da se za vedno znebimo,UDBO-JANŠEVIZMA.
Kako koristni so taki prispevki, kot ga je napisal ZNANSTVENIK in podjetnik – dr. Šrancar.
Sposobni ljudje, so v Sloveniji, za časa LEVIH vlad – dejansko zatirani, da so lahko nesposobneži blesteli.
To dokazuje tudi pismo 176 “instant pomembnežev”, ki hočejo biti veliki na nači, da bi drugega ODSTRANILI in onemogočili.
To so kazali tudi TRANSPARENTI po Ljubljani, ki so klicali k smrti.
Na – KI se je to tudi zgodilo in še danes nič raziskalo. Tudi zato nekateri nočejo VLADE, ki si prizadeva, da bi bili pred zakonom vsi enaki!
Kapo dol!
Gospod Štrancar, ste vzor pokončnosti.
Hvala
Komentar dr. Aleša Štrancarja, direktorja mednarodno uglednega ajdovskega podjetja Bia Separations, razkriva iz osebnih izkušenj uglednega avtorja vso porazno nenačelnost in koruptivnost ter ves samouničujoči klientelizem ter nepotizem nekaterih izbranih podpisnikov najnovejšega pamfleta iz akademskega sveta.
Samooklicani ponosni in vsevedni “levi intelektualci”, ki se “prebudijo” vselej, kadar pride začasno na oblast desno-sredinska parlamentarna koalicija, da zasipajo domačo in tujo javnost s svojimi vedno istimi agit-propovsko fantazmagoričnimi, nerazumno potvorjenimi in zlobno sploščenimi ovaduško-hujskaškimi umotvori, s svojimi ne-znanstvenimi in ne-akademskimi populističnimi dejanji izkazujejo le svoj nizek intelektualni in državljanski nivo javnega komuniciranja ter pred domačo in tujo javnostjo le potrjujejo svojo nazadnjaško državljansko, ideološko, politično in mitološko zaslepljenost.
Res je.
Tem HUJSKAŠKIM “umotvorom”, upravičeno rečemo IZDAJALCI – Samostojne države Slovenije.
Dokler bodo taki umotvori – vladali Sloveniji izza odra, ta ne bo nikoli zadihala s polnimi pljuči. Kajti levičarji dejansko – “desno krilo pljuč” Slovenije, nenehno “s svojim strupom” poškodujejo.
Slovenci imamo veliko sposobnih in podjetnih ljudi kot je dr. Aleš Štrancar. A na žalost jih največkrat ne vidimo ne v DZ-ju, ne v vladah in ne v državni upravi. V medijih, v družbi nastopajo drugačni ljudje, zato imamo tudi o nas samih posledično zelo slabo, pesimistično mnenje. To pa je zelo zmotno in škodljivo za narodno samozavest. Če pa imaš slabo samozavest potem se seveda tudi napačno odločaš.
To je res.
Toda če bi imeli pravo Nacionalko, bi nam ta pogosto predstavila tudi take ljudi, kot je dr. Štrancar in njemu podobni.
Če bi bilo na vodilnih mestih več pokončnih mož kot je Aleš Štrancar in malo (ali pa nič) privilegiranih koritnikov, ki pisarijo taka pisma brez vsebine in argumentov (no, je vsebina, piše pač, da želijo biti še naprej privilegirani kot doslej), bi bilo bolje. Ker pa bodo prevladali koritniki, bo slabše. Čez deset let, zapomnite si moje besede, nas bodo od bivših komunističnih držav po standardu prehiteli vsi Višegrajci, vse pribaltske države in Romunija, verjetno pa tudi Srbija.
Moj poklon g. Štancarju, tako za njegovo izjemno delo, kot za moralno pokončnost.
Žal je vse nakopičeno znanje posameznih strokovnjakov odvisno od tega, ali jih “blagoslovi” preverjen kader iz prave in izbrane stare šole, kjer stroka ni tako pomembna, kot je pomembna predanost sistemu bivše partije. Mnogokrat pa niti ne razumejo daljnosežnosti idej in znanja, ker so izobraženi v samocenzuri in v stalnem strahu izgube svojih privilegijev. Le ti niso sad sposobnosti, ampak nagrada za vdanost pravi liniji. Račun vedno pride…