Obrat v Grčiji – konec neke populistične utopije

Primož Veselič
5

Embed from Getty Images
V nedeljo so Grki odšli na predčasne parlamentarne volitve, na katerih je prepričljivo zmago z okoli 40 % glasov slavila desnosredinska Nova demokracija. Še bolj kot njena zmaga je morda zanimiv poraz doslej vladajoče Sirize, ki se – ali pa se je – pozicionira(la) na skrajno levi del političnega spektra in po kateri se denimo zgleduje tudi slovenska Levica.

Januarja 2015 je namreč Grčija malodane šokirala Evropo, ko je zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah podelila radikalni Sirizi. Ta je namreč samozavestno obljubljala konec varčevalnih ukrepov, ki jih je državi naložila t. i. trojka (delovna skupina Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada), brez oziranja ali pa sploh razmišljanja o posledicah take odločitve.

Grška dolžniška kriza in recept za katastrofo

Za realno sliko dogajanja je seveda treba pogledati v zasnovo zgodbe, ki je omogočila volilno zmago tako skrajne ideologije, ki se kjerkoli drugje v Evropi – vsaj v normalnih razmerah – zdi nekaj nepredstavljivega.

V Grčiji so v letih pred pojavom svetovne gospodarske krize 2008 »mainstream« vlade, večinoma vodene bodisi s strani konservativcev bodisi socialnih demokratov, državo zadolžile čez vse mere. Hkrati je tu na mestu seveda tudi razmislek, zakaj takšna enormna državna poraba oz. kdo jo je spodbujal ali pa zahteval. Na kratko, odgovor je enostavno grški javni sektor oz. z njim povezane interesne skupine, ki – tako kot večina javnih servisov po Sredozemlju – niso prav dosti slišale o gospodarnosti poslovanja.

Enormna zadolženost pa še ni bila ves del resnice – vlade so več let načrtno, s takšnimi in drugačnimi računovodskimi prijemi, celo prikrojevale številke o državni porabi in dolgu; brez teh »optimizacij« Grčija verjetno sploh ne bi mogla vstopiti v evroobmočje. Ko je nato 2008. prišla globalna gospodarska kriza, ki je še posebej močno udarila Evropo, se je seveda vse skupaj sesulo in vladajoči politiki niso imeli druge izbire kot stopiti pred kamere ter priznati, da so – povedano brez olepševanja – ljudem več let lagali.

Leta 2010 je bila država primorana zaprositi za mednarodno finančno pomoč že omenjeno trojko, ki je v zameno za obsežna posojila zahtevala rigorozne reforme na področju davkov, pokojnin, obsega javnega sektorja itd.

Izredne razmere, ki na oblast pripeljejo Sirizo

Ker država ni imela druge izbire kot mednarodno pomoč, so sledili varčevalni ukrepi, ki so bili v primerjavi s prej razsipno državo za Grke seveda velik šok. Zaradi velikih rezov v pokojnine, javna naročila in zdravstvo, hkrati pa tudi začaranega kroga recesije, ki je bil celo daljši od velike depresije v ZDA v 30. letih, se je življenjski standard mnogih Grkov močno poslabšal.

Sledile so tedenske demonstracije in ulični nemiri, pa tudi beg izobraženih mladih v tujino, katerega zaustavitev je bila tudi ena glavnih točk tokratne kampanje zmagovite stranke. Na kratko, vsaj do lani, ko se je država uradno izvlekla iz recesije, je v Grčiji vladalo resnično klavrno vzdušje, neperspektivnost in obup, še posebej med mladimi, ki so poleg vsega že v osnovi bolj nagnjeni k neracionalnim odločitvam.

Tako se v tem kontekstu volilni zmagi skrajne, z marksizmom spogledujoče se Sirize l. 2015 niti ni čuditi. Izredne razmere pomenijo že od nekdaj zelo plodna tla za različne radikalna gibanja in voditelje – že iz antične Grčije so npr. znani primeri, ko so v izrednih razmerah oblast v mestu podelili tiranu, iz sodobne zgodovine najbolj znanega primera pa verjetno niti ni treba posebej omenjati.

Epilog zgodbe – ko se socialistična pravljica sreča z realnostjo gospodarjenja

Pravzaprav je bolj zanimivo, kaj je sledilo volilni zmagi Sirize. Premier Cipras in finančni minister Varufakis sta seveda začela iskati sredstva za vse neverjetne predvolilne obljube. Ker je bilo hitro jasno, da je to edina možnost, sta se odšla pogajat za ugodnejša posojila in odpravo večjih varčevalnih ukrepov.

Ko je grška vlada kakopak dobila odgovor, da bistvenih sprememb v programu financiranja ne more biti, je najprej sledil molk uradnih oblasti. Obenem je bilo iz dobršnega dela grške javnosti slišati, da naj se država potemtakem pač odpove trojki in izstopi iz evroobmočja. Glede na predvolilne obljube Sirize in njeno ideologijo bi verjetno to celo bil logični naslednji korak.

A kmalu je postalo jasno, da tega niti Ciprasova vlada ne bo storila. Celo tako skrajna stranka, kot je Siriza, očitno namreč ni mogla mimo preprostih ekonomskih izračunov, kakšno katastrofo bi to pomenilo za grško gospodarstvo. Z drugimi besedami – vse teoretiziranje o socialističnem raju se je razblinilo ob soočenju z osnovnimi ekonomskimi zakonitostmi in premier Alexis Cipras ni imel druge možnosti, kot da nadaljuje s programom posojil in varčevalnih ukrepov.

To dejstvo je seveda povzročilo določen razkol v stranki in pri njenih pristaših – mnogi so stranko zapustili, se umaknili iz politike ali pa – z nekdanjim finančnim ministrom Varufakisom na čelu – ustanovili nova radikalna gibanja, ki se naj ne bi »izneverila« svojim obljubam.

V tem smislu je celotna zgodba tudi zanimiv »precendens« za podobne ideologije in stranke, vključno s slovensko Levico – populistične obljube z desne ali leve in demagoške izjave o razdeljevanju (tujega) denarja pač ne pripeljejo nikamor.

5 KOMENTARJI

  1. Ojoj, Lunatik, trcenec in ciganka iz Kursadzij: kaj pa zdaj? Bo Cipras priromal k nam na instrukcije? Cisto mogoce, saj je slovencelj res bolj trcen od grskih kolegov. Spet sem pri volivcu!

  2. Da Grčija na osnovi volilnega izida že naslednji dan po zaprtju volišč zmore legalno in legitimno imenovati novega predsednika vlade ter s tem začeti polnopravno konstituiranje nove vlade, se zdi za Slovence nekaj neverjetnega. Pri nas traja vsaj teden dni, da državna volilna komisija mukoma prešteje in uradno razglasi uradne volilne rezultate, potem pa se začenjajo mučna preračunavanja in preigravanja prvakov političnih strank za oblast, ki trajajo vsaj nekaj mesecev, medtem ko vsa državna administracija mrtvoudno ter servilno čaka na zmagovalce in nove odločevalce ter delilce povolilnega plena (v prvi vrsti seveda kadrovskega).
    Očitno je grški volilni sistem tak, da omogoča stranki, ki nedvoumno in otipljivo doseže najvišje število glasov, da takoj prevzame vso odgovornost in vsa potrebna pooblastila za oblikovanje in izvajanje politike v državi. Tako je na oblast prišla pred leti skrajno leva Siriza in enako jasno in odločno je sledil preobrat razočaranega volilnega telesa, ki se je odločilo zdaj zaupati oblast manj levi politični konkurenci. To je poštena in očitno učinkovita demokracija po grško (balkansko), ki je v srednjeevropski Sloveniji z neustavnim sorazmernim volilnim sistemom ter njegovimi politikantskimi zlorabami vselej istih vladajočih strank in prvakov najbrž še nekaj mandatov ne bomo doživeli.
    Poučna za ideologe in navdušene volivce naše skrajne Levice je tudi usoda do včeraj vladajoče skrajno leve Sirize, ki se je na oblasti sicer “najedla zarečenega kruha” lastnih populističnih predvolilnih parol in nerealnih obljub, a se je tudi dostojno zmogla in hotela soočiti z resničnimi socialnimi in drugimi problemi razsute države ter jo kljub hudim pritiskom razvite Evrope in njene pohlepne finančne industrije ohraniti in ubraniti kot verodostojno članico EU in Nata ter celo samoiniciativno skleniti zgodovinski sporazum s Severno Makedonijo, zaradi katerega bo premier Cipras zasluženo prišel v zgodovino kot moder državnik.
    Značilno za nazadnjaške in populistične mesečnike naše Levice je, da so se ves čas Ciprasove in Sirizine oblasti v Grčiji vztrajno in vse bolj distancirali od pragmatične, a do konca domovini zveste Ciprasove Sirize ter se še naprej nekritično navduševali nad Varufakisovimi odpadniškimi neuresničljivimi teorijami in Madurovo zločinsko prakso brezumnega tiranskega terorja nad lastnim izstradanim prebivalstvom.

  3. Za naše razmere…. ob 10,15
    Dobro ste povedali.

    Res je za naše razmere presenetljivo hitro oblikovana vlada v Grčiji.Toda tam so poznali DEMOKRACIJO še pred Kristusom.

    Pri nas pa je “križ”, ker levica ni sposobna “spustiti” vajeti vladavine, ki jih imajo v roki (z malimi presledki) že od leta 1945. Te globoke korenine so naredile “globoko državo”, ki iza odra določa, kdo bo vodil vlado.

    Tako je bilo tudi po zadnjih državozborskih volitvah. Vajeti niso hoteli dati zmagovalcu, ampak drugouvrščenemu. Ja Slovenija je še daleč od demokracije. Mi imamo “na zalogi” ustajnike, ki nastopijo, ko vlada DESNA vlada. Ko vlada LEVICA, pa ustajniki počivajo in živijo od SOCIALNE pomoči. DRŽAVA pa funkcionira s krediti, ki jih bo nekoč treba plačati.

    • KLERIKALKA-TERCIALKA,v Grčiji so se vrnili na oblast tisti,ki so državo v prejšnjih mandatih spravili na KANT.
      Tudi v Sloveniji bi se tako zgodilo,če se ne bi rešili tvojega tovariša Janeza Janše,ki ga ti kar naprej ponujaš kot odrešitelja.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime