Obdavči me nežno

Pljuvanje po katoličanih in po Katoliški cerkvi je pri nas moderno že dolgo. V naši post tranzicijski družbi to nekako kaže na družbeno primerno mero kritičnosti in progresivnosti. Na razgledanega intelektualca, ki si upa. Ki je nekaj prebral. Ki je hodil v neke šole. Takšni intelektualci so recimo včlanjeni v Mladi forum SD in so nazadnje kot kakšna mogočna institucija (in ne podmladek stranke, ki se je komaj uvrstila v parlament) zagrozili Katoliški cerkvi (pravzaprav katoličanom kot pripadnikom verske skupnosti!) z novimi davki in odvzemom proračunskih sredstev.

Seveda boste. Zato pa vas bomo temu primerno tudi obdavčili.#thankuslater https://t.co/lbrtg4Hxkf

— Mladi forum SD (@Mladiforum) May 29, 2022

Nič hudega, katoličani smo tega navajeni in zgodovinsko gledano pravzaprav v takih razmerah prosperiramo. Tega, da Katoliška cerkev v Sloveniji plačuje vse davke z izjemo stavbnega nadomestila za cerkve (ker kulturna dediščina!) in izjemo donacij (logično, halo!), niti ni treba omeniti, ker razgledani ljudje to vedo, nekateri pa pač nočejo vedeti. In rabijo pljuvalnik, seveda. No, tudi naš ustanovitelj nam je jasno napovedal, da nam ne bo lahko, da se bodo ceneni sinovi tega sveta spotikali ob nas in nam grenili življenja.

No, če smo čisto iskreni, si življenje najbolj grenimo sami in najbolj sami pljuvamo v svojo skledo, ker smo nespametni, navezani na svoje grehe, svojo udobnost in se ne spreobrnemo iz srca. Toda to je tema za drugič. Danes se posvetimo temu, česar imajo ustvarjalni in delovni ljudje radi čim manj in tisti, ki infantilno sesajo proračun, čim več.

Davkom namreč.

Davki so skoraj tako stara zadeva kot je človeštvo. Aktualni so bili že v Jezusovem času. Lahko bi rekli, da so pravzaprav znamenje krščanske ljubezni. So naš skupni denar in so namenjeni nam ter naši civilizacijski ureditvi. Plačevanje davkov je plemenito, saj nam omogoča, da funkcioniramo kot družba (in da funkcionirajo tudi šibkejši člani družbe). Tudi s plačevanjem davkov izpolnjujemo zapoved ljubezni do bližnjega in do samega sebe.

Seveda stvari v praksi niso tako idealne kot v teoriji. Večna pritožba čez davke je, da so previsoki in da jih država porablja nespametno. V najslabših primerih gre sponzorski denar navadnih državljanov za elite, javni servis za državljane pa je slab ali ga sploh ni.

Davčni pomisleki in težave

Z davki je imel težave že Jezus, čeprav je prijateljeval s člani tedanjega Fursa (npr. cestninarjem Matejem, višjim cestninarjem Zahejem …). To sicer njegovi javni podobi ni posebno koristilo. V evangelijih večkrat beremo, da so mu ta znanstva očitali pošteni in dostojni predstavniki družbe. Danes na srečo poklic pobiralca davkov ni več tako zaničevan in osovražen. Če smo čisto iskreni, je v zadnjem času postal ta servis, kolikor je pač lahko, uporabniku prijazen (hvala lepa direktorju Fursa v odhodu g. Ivanu Simiču). 

So pa očitno že tedaj obstajali medijski manipulatorji in populisti. Kot piše v evangeliju, so »prežali« na napačne besede in »skušali« svoje tarče. Tako so Jezusu postavili na videz povsem relevantno vprašanje. Ali je prav cesarju plačevati davek? Območje judovskega naroda je bilo tedaj pod okupacijo Rimskega cesarstva, ki je okupirane narode seveda obilno obdavčilo. Farizeji so torej postavili nadvse primerno politično in družbeno aktualno vprašanje.

Ki pa je bilo seveda past, v katero bi se naj ujel Jezus in se tako zameril narodnostno zavednim Judom. Jezusov odgovor, ki seveda ni bil amater in je te stare fore poznal že iz puščave, je bil (slengovsko) burn 🔥. Ali literarno – uničil jih je z njihovim orožjem. Vzel je kovanec in jih vprašal, čigava je podoba na njem. Bila je cesarjeva. Torej: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« (Mt 22, 15-21)

Olajšave iz ribjih ust

Treba je sicer povedati tudi, da se je Jezus, kar se plačila davkov tiče, ob neki drugi priložnosti kar dobro znašel. Poslal je namreč malovernega Petra, ki je bil ribič, naj ulovi ribo, in v njenih ustih je našel denar za plačilo tempeljskega davka (Mt 17,24-27). To bi si lahko razlagali na različne načine. Prvič seveda tako, da bo, dokler si v Jezusovi družbi, vse ok. Tudi denar za davke se bo že nekje našel. Drugič tako, da je davek treba plačati. In žal je videti, da si nekateri (tudi v Cerkvi) ta odlomek razlagajo tudi tako, da ni važno, kako prideš do denarja.

Treba je priznati, da je sodobna vera, kar se tiče premikanja gora in tudi kovancev v ribjih ustih, rahlo šibka. Zato moramo denar za plačilo davkov večinoma zaslužiti s svojim delom. Ker so ti davki velikokrat prav nesramno visoki in ker država s tem skupnim denarjem velikokrat ravna, kot da raste na drevesu (ali v ribjih ustih), davkov ne plačujemo radi. V razvitih deželah, ki jih ni s palico pobožal socializem, je plačevanje davkov stvar ponosa in načel. Stanje pri nas pa dobro opiše tista šala, ki pravi, da je Janez iz davčnega urada dobil formularje za napoved dohodnine in jih poslal nazaj s pripisom: »Najlepše se vam zahvaljujem za vaše prospekte. Odločil sem se, da ne bom pristopil k vašemu društvu.« :)

(Zdaj se to seveda ne more več zgoditi, ker ti davčna uprava pošlje že izpolnjene formularje, in vse, kar ti ostane, je »ujetega ptiča tožba«. Danes hvala Bogu in že zgoraj omenjenemu gospodu – vsaj elektronska.)

Kakorkoli, ljudje smo zelo občutljivi na grožnje z novimi davki. Seveda, če se grozi nam. Če se grozi drugim, ni problema. Splošno sprejeto načelo je, da dajo drugi premalo in jaz preveč. Tega se dobro zavedajo sodobni manipulatorji in uporabiti v eni provokaciji tako Cerkev kot davke je močan marketinški pijem.

Ljudje smo zelo občutljivi na grožnje z novimi davki. Seveda, če se grozi nam. Če se grozi drugim, ni problema. Splošno sprejeto načelo je, da dajo drugi premalo in jaz preveč.

Provokacije in strah

Jezus se ni pustil sprovocirati. Zato  morda tudi sodobni katoličani ne lajajmo za vsakim, ki nam meče kost in nastavlja past. Ker to je to. Provokacija, populizem in ceneno nabiranje priljubljenosti. Tudi če nimaš nobene vsebine in v par letih ne daš od sebe drugega, kot da voščiš živalim vesel božič, malo kolesariš in občasno pljuvaš po Cerkvi, je to očitno dovolj, da upravičiš svoj levičarski obstoj. Cilj je spraviti nas v zadrego, sprovocirati srdit odziv, da lahko potem spet pokažejo na nas s prstom, češ, samo za denar jim gre, glej pohlepneže … (Tudi če smo res, bomo dajali odgovor pred Bogom, ne pred nekim društvom infantilnih socialistov.)

Zato, kot je bilo zapisano pred dnevi, dvignimo glave, okrepimo utrujene noge in klecava kolena in se opogumimo. Cerkev ima moč in zagotovilo, da je ne bodo premagala niti peklenska vrata, ni je premagal socializem in gotovo je ne bo premagala svoboda.